U-I-89/07

22. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in ustavne pritožbe družbe A. A. A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 22. marca 2007

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega stavka petega odstavka 73. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 – ur. p. b.) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep predsednika Okrožnega sodišča na Ptuju št. Su 220100/2006 z dne 24. 7. 2006 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica navaja, da je bila v gospodarskem sporu št. Pg 166/2002, ki se vodi pri Okrožnem sodišču na Ptuju, njena zahteva za izločitev sodnice zavrnjena. Ker izpodbijani prvi stavek petega odstavka 73. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da zoper tak sklep ni posebne pritožbe, to po mnenju pobudnice pomeni, da odloča o izločitvi en sam organ in je njegova odločitev dokončna. Izpodbijana določba naj bi bila tako v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Meni, da bi moral zakonodajalec tak položaj urediti enako, kot je uredil položaj, ko se odloča o zahtevi za izločitev višjega sodnika, kjer ZPP določa posebno pritožbo.

2.Pobudnica hkrati izpodbija sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice, ki ga je izdal predsednik sodišča v navedenem gospodarskem sporu. Meni, da so ji bile z njim kršene pravice iz 14., 15., 22. in 25. člena Ustave. Z zavrnitvijo izločitve naj bi bila preprečena nepristranskost sojenja, ker pritožnica ni predlagala izločitve sodnice zaradi njenih predhodnih odločitev v škodo pobudnice, temveč naj bi na glavni obravnavi v zadevi št. Pg 167/2002 napovedala, kako bo razsodila, s tem pa naj bi napovedala tudi odločitev v zadevi št. Pg 166/2002.

B. – I.

3.Po prvem stavku petega odstavka 73. člena ZPP zoper sklep, s katerim se zahtevi za izločitev ugodi, ni pritožbe, zoper sklep, s katerim se zahteva zavrne, pa ni posebne pritožbe.

4.Navedena določba naj bi bila v neskladju s 25. členom Ustave. Ta določba zagotavlja pravico do pravnega sredstva tako, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Po ustaljeni ustavnosodni presoji ta pravica zagotavlja načelo instančnosti pri odločanju sodišč in drugih organov, tj. presojo drugostopenjskega organa glede vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma o obveznosti (odločba št. U-I-34/95 z dne 29. 10. 1997, Uradni list RS, št. 73/97 in OdlUS VI, 138). V primeru zavrnitve zahteve za izločitev sodnika je načelo instančnosti oziroma pravno sredstvo zoper odločitev zagotovljeno. Drugi odstavek 363. člena ZPP namreč določa, da se sme v primeru, če zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo. Z vložitvijo tega pravnega sredstva je tako pobudnici dana možnost, da učinkovito brani svojo pravno korist. Zato je očitek o zatrjevanem neskladju prvega stavka petega odstavka 73. člena ZPP s 25. členom Ustave neutemeljen.

5.Očitek pobudnice, da bi moral zakonodajalec enako urediti vprašanje pritožbe zoper zavrnitev zahteve za izločitev prvostopenjskega sodnika in pritožbe zoper zavrnitev zahteve za izločitev višjega sodnika, po vsebini pomeni zatrjevanje neskladja izpodbijane določbe z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ta bi bil v obravnavanem primeru lahko kršen, če za različno ureditev zakonodajalec ne bi imel razumnega, v naravi stvari utemeljenega razloga. Po oceni Ustavnega sodišča ga je zakonodajalec v primeru izpodbijane določbe imel. Odločitev o zavrnitvi zahteve za izločitev prvostopenjskega sodnika je vedno mogoče izpodbijati s pritožbo zoper končno odločbo (drugi odstavek 363. člena ZPP). To pa ne velja v primeru zavrnitve zahteve za izločitev višjega sodnika. Pritožba zoper končno odločbo Višjega sodišča namreč ni dopustna. Izjemoma je zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija kot izredno pravno sredstvo (367. člen ZPP). Zaradi zagotovitve pravice do rednega pravnega sredstva je zakonodajalec moral uzakoniti posebno pritožbo (drugi stavek petega odstavka 73. člena ZPP). Glede na navedeno je očitek o neskladju izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave neutemeljen. Zato je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

B. – II.

6.Pobudnica (pritožnica) hkrati z ustavno pritožbo izpodbija sklep, s katerim je bila njena zahteva za izločitev sodnice zavrnjena. Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva.

7.Kot je že bilo pojasnjeno (4. točka obrazložitve), zoper izpodbijani sklep ni posebne pritožbe, zato bo lahko pritožnica domnevne kršitve v zvezi s tem sklepom uveljavljala s pravnimi sredstvi zoper končno odločitev sodišča. Šele po izčrpanju teh pravnih sredstev bo ustavna pritožba dopustna. Ker ni podana procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo (2. točka izreka).

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj