Jedro

Ker je tudi tožnica s svojo neprilagojeno vožnjo prispevala k nastanku škode, je odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki spornega odseka, na katerem se je zgodila prometna nesreča, kljub temu, da je bila na njemu večja možnost poledice, ni pogosteje pregledoval niti ga ni posipal, 80 %, tožnice pa 20 %.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek 2.550,24 EUR zniža na 1.350,24 EUR, - v III. točki izreka pa tako, da glasi: „Vsaka stranka krije svoje stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje“.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 131,64 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje (I) naložilo toženi stranki, naj tožeči stranki plača odškodnino v znesku 2.550,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 07. 2008 dalje do plačila, (II) višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, (III) odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.310,23 EUR z obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodba v zavrnilnem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je tožnica 20 % soprispevala k nezgodi. Tožničina hitrost glede na izvedeniško mnenje zagotovo ni mogla bistveno prispevati k sami nezgodi. Konfiguracija vozišča ob nepoledenelem cestišču dopušča tudi višje hitrosti in bi lahko zato tožnica prevozila kritični odsek brez nezgode, če ne bi bilo poledice. To pa jasno pomeni, da četudi bi sprejeli stališče sodišča, da je bila hitrost tožnice 56 km/h, s čimer se sicer tožnica ne strinja, do nesreče ne bi prišlo, če ne bi bilo poledice. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča, da tožnica ni prilagodila hitrosti razmeram na cesti. Tožnica je vozila do mesta nesreče normalno, brez posebnosti, saj ni bilo nobene poledice, niti cesta ni bila spolzka. Priča O. ni vozil po cesti, po kateri se je pripeljala tožnica, zato se sodišče ne bi smelo opreti na njegovo izpovedbo, da so bili tudi drugi deli ceste spolzki. Višina prisojene odškodnine je prenizka. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožnica utrpela le udarnino prsnega koša, ne pa tudi nihajne poškodbe vratnega predela. Tožnici neutemeljeno ni bila priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je premalo upoštevalo intenzivnost težav, ki jih je imela tožnica v času bolniškega staleža in po njem ter dejstvo, da še vedno občuti določene posledice prometne nezgode. Odškodnina za primarni strah je prenizka, saj je bila tožnica ob nezgodi v smrtnem strahu. Tožnici gre tudi odškodnina za sekundarni strah, saj je bila upravičeno v strahu, ali se bodo njene poškodbe sanirale in ali bo lahko še opravljala vsa dela, ki jih je opravljala do nesreče. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem opozarja, da je sodišče premalo upoštevalo, da tožnica zaradi poškodb ni zmogla opravljati vsakdanjih opravil in je bila ovirana pri skrbi za otroka, ter ostale nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi upoštevaje sodno prakso je odškodnina v vtoževani višini primerna. Posledično se pritožuje zoper stroškovno odločitev. Navaja pa tudi, da gre tožeči stranki nagrada po tar. št. 3102 za vsak narok posebej in ne le ena nagrada. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa se naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je zavarovanec tožene stranke 80 % odgovoren za škodo, ki jo je utrpela tožnica. Za nezgodo je izključno odgovorna tožnica, saj zavarovancu tožene stranke ni moč očitati kakršnekoli opustitve dolžnega ravnanja. Zavarovancu tožene stranke ni bilo znano, da na mestu, kjer je tožnica izgubila oblast nad vozilom, večkrat teče voda, ki potem zamrzne. Ni bila dolžnost zavarovanca tožene stranke, da je ves čas na vsaki cesti, pač pa je bila njegova dolžnost izvajati redne tedenske preglede, ki jih je tudi izvajal. Je pa dolžnost vsakega udeleženca v prometu, da v zimskih razmerah vozi previdneje kot sicer. To velja še posebej za ceste, po kateri vozniki vozijo bolj poredko. Dokazni postopek je sicer pokazal, da je tožnica nedvomno sporno cesto poznala. Tožnica je, kot je ugotovil izvedenec, vozila 56 km/h, kar pa je očitno neprilagojena hitrost, saj je bila s tem prekoračena dovoljenja hitrost, hitrost oziroma vožnja pa tudi ni bila prilagojena danim zimskim razmeram. Temperatura je bila pod ničlo, v zimskem času, predvsem pa v jutranjih urah, pa je kljub rednemu vzdrževanju vselej možno, da je cesta na določenih odsekih spolzka. Ker tožnica tega ni upoštevala, je očitno, da je prišlo do škodnega dogodka izključno zaradi njenega nepravilnega ravnanja. Zavarovanec tožene stranke nikakor ne more odgovarjati za neustrezno izgradnjo sistema odvodnjavanja, saj je s pogodbo prevzel le izvajanje rednih vzdrževalnih del in izvajanje zimske službe. Če bo pritožbeno sodišče ocenilo, da je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke, pa je lahko njegova soodgovornost podana le v manjšem delu oziroma je v pretežnem delu za nezgodo odgovorna tožnica. Izpodbija tudi višino prisojene odškodnine za nematerialno škodo, ki je glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke močno pretirana. Sodišče je tožnici priznalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.500,00 EUR, ki pa ji vsekakor ne gre, saj sodna praksa priznava takšno odškodnino za mnogo hujše poškodbe od tožničinih, ki zahtevajo intenzivnejše zdravljenje, vodeno fizioterapijo, imobilizacijo, česar tožnica ni trpela. Sodišče je močno preseglo tudi pravni standard pravične odškodnine za strah. Celotna odškodnina, do katere je tožnica upravičena, je kvečjemu 900,00 EUR. Izpodbija tudi odločitev glede odškodnine za stroške zdravljenja, saj razdalja med tožničinim bivališčem in zdravstvenim domom ni 12 km, kot je štelo sodišče, pač pa zgolj 8 km. Poleg tega bi bilo upoštevati kilometrino v višini 0,29 EUR/km in 0,35 EUR/km. Sodišče je toženki neutemeljeno priznalo odškodnino za izgubo na osebnem dohodku v višini 150,00 EUR. Za priznanje odškodnine sodišče ni imelo podlage v izvedenih dokazih, tudi sicer pa tožnica v 19 dneh bolniškega staleža nikakor ni mogla utrpeti izgube v višini 150,00 EUR, glede na to, da je imela 500,00 EUR plače. 5. Tožeča stranke je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je v celoti neutemeljena.

O temelju tožbenega zahtevka:

7. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodo, ki je tožnici nastala v oziroma v zvezi s prometno nezgodo z dne 27. 11. 2007. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prišlo do prometne nezgode, v kateri je bila udeležena (le) tožnica, v zimskem času, na cesti, za vzdrževanje katere je zadolžen zavarovanec tožene stranke; da odsek ceste, na katerem je tožnico začelo zanašati zaradi poledice, poledeni v zimskem času v primeru predhodnih padavin in nizkih temperatur, ker se nanj steka voda z višje ležečega zemljišča, s čimer so bili delavci zavarovanca tožene stranke seznanjeni, kljub temu pa odseka niso ocenili kot izpostavljenega; da je dan pred škodnim dogodkom deževalo, zaradi česar so bile ceste mokre; da je bil trend padanja temperatur, pri čemer je bilo že skoraj pet ur pred nezgodo -2 °C; da zavarovanec tožene stranke razmer na spornem odseku kritičnega dne oziroma dan prej posebej ni spremljal niti ga ni posipal, prav tako pred spornim odsekom ni postavil prometnega znaka, ki bi opozarjal udeležence prometa na to, da je to pozimi nevaren odsek/ovinek. Na podlagi navedenih ugotovitev, ki imajo podlago v izvedenih dokazih, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke opustil dolžno skrbnost oziroma ravnanje. Ravnanje zavarovanca tožene stranke bi moralo biti glede na ugotovljene padavine in padanje temperatur na spornem odseku ceste zaradi njegovih značilnosti še posebej skrbno. Sporni odsek bi moral pogosteje pregledovati in posipati proti poledici, poskrbeti pa bi tudi moral za ustrezno prometno signalizacijo (primerjaj 30.člen Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, v nadaljevanju Pravilnik), česar pa, kot izhaja iz zgoraj povzetih ugotovitev, ni storil. 8. Tožena stranka v pritožbi sicer nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo zavarovancu tožene stranke znano, da na spornem odseku teče voda, ki potem zmrzne, vendar pa s takšnim pavšalnim izpodbijanim dokazne ocene ne more uspeti. Izpodbijana ugotovitev ima oporo v izvedenih dokazih, in sicer v izpovedbi policista P., ki je izpovedal, da je policija obveščala zavarovanca tožene stranke, da je sporni odsek ceste nevaren, ter v izpovedbi priče T. U., vodje predstavništva cestnega podjetja, ki je povedal, da so vedeli za stekanje vode na cestišče. Ob tem velja še dodati, da četudi zavarovanec tožene stranke ne bi vedel, da je na spornem odseku večja možnost poledice, se s tem ne bi mogel razbremeniti odškodninske odgovornosti, saj bi bil za takšno značilnost odseka kot strokovnjak, ki je zadolžen za vzdrževanje ceste, dolžan vedeti. Ker je treba razmere na odsekih cest, kjer se poledica pogosto pojavlja, stalno spremljati (30. člen Pravilnika), pa je krivda zavarovanca tožene stranke podana kljub temu, da je izvajal redne tedenske preglede ceste. Brezpredmetno je opozarjanje tožene stranke na to, da zavarovanec tožene stranke ne more odgovarjati za neustrezno izgradnjo sistema odvodnjavanja, saj zaključek o njegovi krivdni odgovornosti ne temelji na tej okoliščini, temveč na (povsem) drugih, zgoraj predstavljenih okoliščinah (glej 7. točko obrazložitve te sodbe).

9. Ker je torej zavarovanec tožene stranke opustil dolžno ravnaje in ker iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do prometne nezgode prišlo, ker so kolesa tožničinega vozila zaradi poledenelega vozišča izgubila bočni oprijem in je zadek vozila začel prehitevati prednji del vozila, ni moč pritrditi pritožbenim navedbam tožene stranke, da je za prometno nesrečo izključno odgovorna sama tožnica, ker vožnje ni prilagodila razmeram na cesti. Prav tako pa se ni moč strinjati s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je tožničin soprispevek k prometni nesreči oziroma škodi višji od 20 %, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje. Niti ni moč pritrditi pritožbenim navedbam tožeče stranke, da tožnici ni mogoče očitati nobenega soprispevka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, ki je ocenil, da se je hitrost tožnice gibala med 50 in 60 km/h ter dejstva, da je tožnica hitela v službo ter jakosti zanašanja vozila, zaključilo, da je tožnica vozila 55 km/h, s čimer je za 5 km/h prekoračila predpisano hitrost, in ne 40 km/h, kot je izpovedala tožnica. Nadalje je ugotovilo, da je šlo za zimski čas, ko je bilo hladno in tudi na drugih odsekih ceste spolzko. V pravilnost navedenih dejanskih zaključkov pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje celovita in popolna, pa tudi logična in življenjsko sprejemljiva. Podlago za ugotovitev, da so bile razmere na cesti slabe, je imelo, ne le v izpovedbi priče O., ki se po navedbah tožeče stranke spornega dne ni vozil po cesti, po kateri je pripeljala tožnica, temveč tudi v policijskem zapisniku, dežurnih knjigah in izpovedbah ostalih prič, iz katerih je izhajalo, da je dva dni pred dnem, ko se je zgodila prometna nesreča, deževalo in da so bile temperature kritičnega dne pod lediščem. Tudi sicer pa ni logično, da bi bila cesta spolzka samo v nadaljevanju, torej od mesta prometne nesreče naprej, glede na to, da so bile vremenske razmere, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, na celotnem področju, kjer sta se vozila tožnica in priča O., enake.

10. Ob upoštevanju tako ugotovljene hitrosti ter dejstva, da so bile vozne razmere slabe, je sodišče pravilno ocenilo, da je tožnica z vožnjo, ki je bila prehitra in neprilagojena zimskim razmeram na cesti, 20 % soprispevala k nastanku nezgode oziroma k škodi (171. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Te ocene tožeča stranka ne more izpodbiti z opozarjanjem na ugotovitev izvedenca, da konfiguracija vozišča dopušča ob nepoledenelem vozišču tudi višje hitrosti od predpisane, saj 30. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) nalaga voznikom, da hitrost in način vožnje prilagodijo med drugim lastnostim in stanju ceste ter vremenskim razmeram. Te so bile v konkretnem primeru takšne, da hitrosti, kot je bila predpisana, niso dovoljevale. Izvedenec je ugotovil, da bi bila v primeru nižje hitrosti tožničinega vozila tudi možnost za destabilizacijo vozila in zanašanje manjša, če pa bi do njega že prišlo, bi bile posledice pri nižji hitrosti manjše, kar je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje. Zato se tudi ni moč strinjati s pritožbeno navedbo tožeče stranke, da tožnici ni mogoče očitati soprispevka, ker hitrosti, kakršnakoli je že bila, sploh ni moč šteti za vzrok za nastalo škodo. Res pa je, da je ni moč šteti za pretežni, kaj šele izključni vzrok, glede na to, da je morala biti, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, v ovinku močna poledica, ki v kombinaciji z morebitnim rahlim zaviranjem ali pa samo z nenadnim odvzemom plina povzroči izgubo bočnega prijema pnevmatik in zanašanje vozila. Ker bi morala tožnica v vsakem primeru prilagoditi vožnjo razmeram na cesti, za odločitev niti ni bistveno, ali je kritični odsek ceste poznala ali ne.

O odškodnini iz naslova nematerialne škode:

11. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnica upravičena do odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova strahu v skupni višini 3.000,00 EUR oziroma ob upoštevanju soprispevka tožnice 2.400,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo, pri čemer tožnici v celoti ni priznalo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Takšno presojo sodišča prve stopnje izpodbijata obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče pritožbeno grajo tožene stranke, kolikor se nanaša na odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, delno sprejema, sicer pa ocenjuje, da sta pritožbi neutemeljeni.

12. Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179.člen OZ). Pri odmeri upošteva sodišče načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine.

13. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da pripada tožnici odškodnina v višini 2.500,00 EUR. Kot izhaja iz njegovih ugotovitev, je tožnica utrpela (le) udarnino prsnega koša in ne tudi zatrjevane nihanje poškodbe vratu. Takoj po poškodbi je trpela trajne bolečine srednje intenzitete, ki so trajale 4 do 5 dni. Občasne bolečine srednje intenzitete so trajale kakšen teden. Nato je še nekaj dni čutila le občasne lažje bolečine. Trajale so približno še 14 dni po zaključku devetnajst dni dolgega bolniškega staleža, pri čemer jih je čutila po končanem bolniškem staležu le pri opravljanju težjih fizičnih del. Pregledana je bila v kirurški ambulanti in zdravstvenem domu, štirikrat je obiskala svojo zdravnico, imela je RTG slikanje prsnega koša in prsnice, nekaj dni je uživala tablete proti bolečinam, imela je tudi oteženo spanje nekaj dni po nezgodi. Te ugotovitve pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj imajo oporo v izvedeniškem mnenju izvedenca medicinske stroke in v zdravstveni dokumentaciji. Pritožbeno vztrajanje tožeče stranke, da je utrpela tudi nihajno poškodbo vratu, zato ni utemeljeno. Čeprav drži, da je nihajna poškodba vratu ena najbolj pogostih poškodb v prometnih nesrečah, to ne more predstavljati podlage za zaključek, da jo je utrpela tudi tožnica. Obstoj poškodbe bi morala izkazati z dokazi, vendar ji to ni uspelo.

Upoštevajoč zgoraj povzeti razpon bolečin od srednje do lažje intenzivnih in njihovo trajanje ter naštete nevšečnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaša pravična denarna odškodnina v smislu 179. člena OZ za to obliko škode 1.000,00 EUR. Višji zahtevek je pretiran in v nasprotju z odškodninami v podobnih primerih, kot se prisojajo po sodni praksi, saj je tožnica utrpela eno lahko poškodbo, ni trpela bolečin hujše intenzitete, vse bolečine so izzvenele že skoraj po mesecu dni, prav tako pa ni imela nobenih večjih nevšečnosti med zdravljenjem.

14. Za prestan (primarni) strah je prvostopenjsko sodišče tožnici priznalo odškodnino v višini 500,00 EUR, kar je, upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s to obliko škode, po mnenju pritožbenega sodišča pravično denarno zadoščenje. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo intenzivnost primarnega strahu, ki ga je tožnica utrpela ob prometni nesreči, in tudi njegovo trajanje. Primarni strah je bil pri tožnici dokaj intenziven, saj je izgubila kontrolo nad vozilom in jo je začelo zanašati, letela je proti hiši ob cesti in udarila še v vozilo, ki je bilo pri tej hiši, poleg tega se je udarila v prsi in je takoj po nezgodi komaj lovila zrak. Vendar po oceni pritožbenega sodišča glede na povzete okoliščine, v katerih se je zgodila prometna nesreča in dejanske posledice, ki jih je utrpela, ni moglo iti za strah najvišje intenzitete, torej za smrtni strah. Sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno ni priznalo odškodnine iz naslova sekundarnega strahu, ker ga tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni trpela. Že RTG snemanje je namreč pokazalo, da ni utrpela resnejših poškodb, zdravljenje pa je potekalo brez zapletov.

15. Ob ugotovitvi, da poškodba, ki jo je utrpela tožnica, ni pustila nobenih trajnih posledic, za katero je imelo sodišče prve stopnje podlago v izvedeniškem mnenju izvedenca medicinske stroke, je utemeljeno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti se sicer lahko glede na ustaljeno sodno prakso prizna odškodnina za to obliko škode, vendar le izjemoma, kar pomeni, da mora biti zmanjšanje življenjske aktivnosti zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja ali pa morajo biti podane posebne (neobičajne) okoliščine. Takšno začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti pri tožnici ni bilo podano. Njene začasne težave niso bile niti intenzivne niti niso dalj časa trajale (izvedenec, čigar mnenje je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo, je ocenil, da je bila tožnica le 4 do 5 dni delno odvisna od pomoči drugih, že 14 dni po zaključku bolniškega staleža ni bilo več nobenega medicinskega razloga za kakršnekoli bolečine in torej tudi težave, ki bi bile povezane s poškodbo prsnega koša, poleg tega pa je lahko že v času zdravljenja, ki je trajalo cca 1 mesec, opravljala težja fizična dela zgolj z zmernimi bolečninami). Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka vztraja, da je tožnica glede na težave, ki jih je imela in jih še ima, upravičena tudi do odškodnine za navedeno obliko škode, so zato neutemeljene.

16. Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 1.500,00 EUR, kar ustreza cca 1,5 povprečni neto plači na zaposlenega v RS v času izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča (povprečna plača je v septembru 2011 znašala 978,20 EUR). Pritožbeno sodišče je z določitvijo takšne odškodnine ustrezno uravnovesilo obe navedeni načeli, ki jih je potrebno upoštevati pri odmeri višine odškodnine, tako da se prisojena odškodnina ustrezno umešča med primerljive odškodninske zadeve. Ob upoštevanju 20 % soprispevka tožnice k nastali škodi je tožena stranka dolžna tožnici plačati za nepremoženjsko škodo 1.200,00 EUR in ne 2.400,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

O odškodnini iz naslova materialne škode:

17. Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno priznalo prevozne stroške, ki ji je imela zaradi voženj k zdravniku v zvezi z zdravljenjem poškodb nastalih v obravnavani prometni nesreči, v višini 37,80 EUR. Ugotovilo je, da je tožnica naredila zaradi prevozov skupaj 108 km in upoštevalo kilometrino, po 0,35 EUR/km. Tožena stranka v pritožbi takšni odločitvi sodišča nasprotuje. Navaja, da je zmotno upoštevalo, da je razdalja med tožničinim bivališčem in zdravstvenim domom 12 km, saj je le 8 km, ter da je kilometrina znašala le 0,29 EUR/km. Vendar teh navedb ni mogoče upoštevati, saj gre za nedovoljene pritožbene novote. Tožena stranka namreč ni izkazala, da teh dejstev ni mogla brez svoje krivde navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP).

18. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke zoper odločitev o odškodnini iz naslova izgube na zaslužku. Ker tožena stranka ni prerekala navedbe tožeče stranke, da je tožnica za čas bolniškega staleža prejemala nižjo plačo, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je podlaga za vtoževanje navedene odškodnine podana. Višino odškodnine pa je na podlagi 216. člena ZPP v povezavi z izpovedbo tožnice pravilno ocenilo na 150,00 EUR.

Odločitev o pritožbah zoper odločitev o glavni stvari:

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je odškodnino, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, znižalo na 1.350,24 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških:

20. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti na novo o stroških celotnega postopka. Uspeh tožeče stranke se je zaradi spremembe odločitve znižal na 52,5 % (po temelju je uspela 80 %, po višini pa 25 % - uspela je z zneskom 1.350,24 EUR od skupno vtoževane glavnice 5.392,00 EUR, skupno torej 52,5 %), tožena stranka pa je uspela 47,5 %. Ker gre za približno enak uspeh, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje.

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 154. člena in 155. člena ZPP. S pritožbo je tožena stranka uspela 47,1 %. Ob upoštevanju takšnega uspeha ji je tožeča stranka, glede na skupno priznane stroške v višini 279,5 EUR, dolžna povrniti stroške pritožbe v višini 131,64 EUR. Gre za materialne stroške v višini 12,50 EUR ter plačano sodno takso za pritožbo v višini 267,00 EUR. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, saj je z njo v celoti propadla. Prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Le-ta namreč ni bil potreben, saj ni doprinesel k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni ravni.