Jedro

Vodenje disciplinskega postopka se konča z dnem odločitve organa druge stopnje in ne z dnem izdelave pismenega odpravka odločbe oz. njegove vročitve delavcu, zato vročitev drugostopne odločbe po preteku roka za vodenje disciplinskega postopka ne pomeni, da je disciplinski postopek zastaral.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnikov se napotuje na gornji izrek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo načelnika Uprave za notranje zadeve X. z dne 31.5.1995 in odločbo disciplinske komisije Vlade RS z dne 24.7.1995 ter zaradi zastaranja, vodenja disciplinskega postopka zoper tožnike ustavilo.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 29/90), v kateri predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prvostopno sodišče zmotno štelo, da je bilo vodenje disciplinskega postopka zaključeno šele, ko je bila tožnikom vročena odločba disciplinskega organa druge stopnje z dne 24.7.1995. Rok za vodenje disciplinskega postopka preneha teči z odločitvijo disciplinskega organa druge stopnje o ugovoru delavcev. Vodenje disciplinskega postopka je bilo tako zaključeno zadnji dan v okviru 6-mesečnega zastaralnega roka, to je dne 12.7.1995, ko je bilo odločeno o ugovorih tožnikov zoper odločbo disciplinskega organa prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno 67/3. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in glede tega bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, saj so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju.

Prvostopno sodišče je zmotno zavzelo stališče, da je disciplinski postopek zastaral zaradi razglasitve odločitve disciplinskega organa druge stopnje po preteku 6-mesečnega prekluzivnega roka in tudi v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. V delovnih sporih se glede postopka smiselno uporabljajo določbe ZPP, ki določajo, kdaj in pod kakšnimi pogoji se opravi glavna obravnava pred sodišči druge stopnje. Konkretno 335/3 čl. ZPP določa, da sodišče v bolj zamotanih zadevah lahko odloži izdajo sodbe za 8 dni, od dneva, ko je bila glavna obravnava končana. V takem primeru pa se sodba ne razglasi, temveč se vroči strankam njen prepis. ZTPDR v 4. odst. 63. čl. ne predpisuje razglasitve odločbe disciplinskega organa druge stopnje na seji senata ali na disciplinski obravnavi, prav tako pa to ne izhaja iz nobenega drugega predpisa. Prvostopno sodišče je štelo, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, saj odločba disciplinskega organa druge stopnje ni bila takoj razglašena, tožniki pa so bili z njo seznanjeni šele, ko jim je bila vročena, to je po preteku prekluzivnega 6-mesečnega roka.

Tožniki so se pritožili zoper sodbo iz razloga bistvene kršitve določb postopka po 1. tč. 1. odst. 353. čl. ZPP in predlagajo njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve pristojnemu sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo oz., da pritožbeno sodišče samo odloči o 2. tč.

njihovega stroškovnega zahtevka in mu v celoti ugodi, saj prvostopno sodišče o tem zahtevku ni razsojalo. Njihovemu pooblaščencu na glavni obravnavi ni določilo roka treh dni za vložitev stroškovnika, na katerega se sklicuje obrazložitev izpodbijane sodbe, prav tako pa o tem ni sprejelo nobenega sklepa. Prvostopno sodišče je dopustilo naknadno vložitev stroškovnika v sodnem in ne prekluzivnem roku, pri čemer je bila predsednici senata višina stroškov znana, saj je bila listina, iz katere so razvidni pravdni stroški in njihova višina, pri sodišču vložena že 5 dni pred izdelavo sodbe. Poleg pritožbe so dodatno vložili predlog za izdajo sklepa o stroških, v katerem ponavljajo pritožbene navedbe in predlagajo, da sodišče o njih odloči s posebnim sklepom.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vodenje disciplinskega postopka zoper tožnike ni zastaralo, saj je bilo o njihovem ugovoru odločeno znotraj 6-mesečnega zastaralnega roka, kot ga določa 67/3. čl. ZTPDR. Prvostopno sodišče je v okviru pravne kvalifikacije postavljenega zahtevka pravilno citiralo to določbo, vendar pa ga glede na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo. Iz spisne dokumentacije, kot tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je do dogodka, zaradi katerega je bil disciplinski postopek uveden, nesporno prišlo dne 12.1.1995 in da je bila istega dne vložena pritožba zoper tožnike na Policijski postaji v S.. Zastaralni rok je torej pričel teči dne 12.1.1995. Disciplinski organ druge stopnje pa je o ugovoru tožnikov zoper odločbo disciplinskega organa prve stopnje odločal 12.7.1995, torej zadnji dan v okviru 6-mesečnega zastaralnega roka. Tožniki so pisni odpravek drugostopne odločbe, ki nosi datum 24.7.1995, prejeli kasneje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve pri organu druge stopnje, ne pa z vročitvijo pisnega odpravka njegove odločbe. Vročitev je namreč pomembna za računanje rokov zaradi nadaljnega varstva pravic, ali za dokončnost oz. izvršljivost, nima pa več vpliva na vodenje postopka, saj je to z odločitvijo pri pristojnem organu že končano.

Prvostopno sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno 67/3. čl. ZTPDR, ki določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca. Disciplinski postopek vodi disciplinski organ, ki se zaključi s sprejemom odločitve po tem organu. Vročitev njegove odločbe pa ni več zajeta v okviru vodenja postopka, pač pa, kot pritožba pravilno navaja, je postala z vročitvijo odločbe druge stopnje, za tožnike izvršljiva odločba disciplinskega organa prve stopnje.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede vprašanja razglasitve odločitve disciplinskega organa druge stopnje, saj se disciplinski postopek konča s sprejemom odločbe, ne pa z njeno razglasitvijo ali vročitvijo delavcem. Tako kot vročitev, tudi razglasitev odločbe nima vpliva na zaključek vodenja postopka. ZTPDR v 4. odst. 63. čl. sicer določa, da disciplinski organ po opravljenem postopku razglasi s svojo odločbo o odgovornosti delavca za storjeno kršitev delovne obveznosti in mu izreče ustrezen disciplinski ukrep ali pa zoper njega ustavi postopek. Vendar pa je namen razglastive predvsem ta, da se delavec takoj seznani z odločitvijo organa oz. s sprejemom odločbe in ne šele ob vročitvi njenega pismenega odpravka.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (369. čl. ZPP), pri čemer je na takšno odločitev napotilo tudi pritožbo tožnikov glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku obravnavalo zahtevek tožnikov po vsebini, v tej zvezi pa odločilo tudi o njihovem stroškovnem zahtevku.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 45/I/94).