Jedro

Glede na namen solidarnostne pomoči in upoštevajoč razlago komisije z dne 26.6.2000 obveznost delodajalca nastane z izpolnitvijo pogojev iz 4. točke 40. člena KPND, torej s potekom 3 mesecev odsotnosti z dela zaradi bolezni. Delavcu ni potrebno niti posebej uveljavljati pravice do izplačila solidarnostne pomoči niti za to pridobiti mnenja sindikata, ker je dolžan delodajalec sam izplačati solidarnostno pomoč takoj, ko ugotovi, da je delavec začasno zadržan z dela več kot 3 mesece zaradi bolezni.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za finance je dolžna tožnici O. V. plačati znesek 59.223,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1995 dalje, do dneva plačila, v roku 8 dni pod izvršbo, višji obrestni zahtevek pa se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 20.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2002 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo."

2. V preostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v višini 35.400,00 SIT.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 59.223,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1995 dalje do dneva plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške v višini 20.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper izpodbijano sodbo je tožnica pravočasno vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da ji v skladu s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči zaradi daljše bolezni ni potrebno pridobiti mnenja sindikata. V zapisniku 2. seje komisije za razlago kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti z dne 26.1.1995 je pod točko 3 res zapisano, da je takšno mnenje sindikata potrebno predložiti, vendar je to po mnenju tožnice zapisano po pomoti oz. je razvidno, da se nanaša na predhodni odstavek omenjene točke, ki govori o kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva, ki ima tako določilo v pogodbi. Za toženo stranko pa velja kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti, ki takega določila nima, pa tudi iz kasnejših razlag omenjene komisije in sodne ter dejanske prakse na tem področju izhaja, da za pridobitev solidarnostne pomoči ni potrebno predhodno mnenje sindikata. Navaja, da je v 4. tč. razlage komisije za razlago kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, objavljene v Ur. l. RS, št. 81/2000, določeno, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati solidarnostno pomoč v primerih oz. ob izpolnitvi pogojev, določenih s 4. tč. 40. čl. Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. Ta obveznost obstaja tudi v primeru, če delavec ne vloži posebnega pisnega zahtevka za izplačilo pomoči. V zvezi s tekom zamudnih obresti tožnica poudarja, da je potrebno upoštevati datum uveljavitve predpisa, na katerega se nanaša razlaga komisije in ne datuma, ko je bila objavljena razlaga, ki se nanašana na ta predpis. Napačna naj bi bila po mnenju tožnice tudi utemeljitev sodišča, da mora biti delavec v stiski ter da mora ugotoviti, da je pomoči potreben, saj takega določila ni v 40. čl. kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. 4. tč. razlage komisije z dne 28.6.2000 naj bi določala, da se solidarnostna pomoč izplača z namenom, da delavka lažje premosti težave, ki niso nastale po njeni volji. Zmotna naj bi bila tudi utemeljitev prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožnica uveljavljati solidarnostno pomoč v roku, ki ga določa 80. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Navaja, da je taka utemeljitev v nasprotju s sodno prakso, ki je nesporno ugotovila, da gre za denarno terjatev, za katero velja 5 letni zastaralni rok.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002 - v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar je na popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, saj je zaključilo, da bi morala tožnica za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči pridobiti mnenje sindikata in pravico do solidarnostne pomoči uveljavljati v ustreznem roku po prenehanju pogojev za njeno pridobitev, to je vsaj v roku, ki ga opredeljuje 80. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR).

Pritožbeno sodišče se s takimi pravnimi zaključki prvostopenjskega sodišča ne strinja. Le-to je sicer pravilno zaključilo, da je potrebno v predmetni zadevi glede ugotavljanja pravice do solidarnostne pomoči uporabiti določbo 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 34/93 in 3/98 - v nadaljevanju KPND) in ne določbe 70. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS št. 15/90 - 4/93 - v nadaljevanju ZDDO), vendar pa je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da je potrebno za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči predložiti mnenje sindikata. V 4. točki razlage kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji z dne 26.6.2000 (Ur. l. RS 81/2000) je glede solidarnostne pomoči določeno, da jo je delodajalec dolžan delavcu izplačati v primerih oziroma ob izpolnitvi pogojev, določenih s 4. točko 40. člena KPND ter da ta obveznost obstaja tudi v primeru, če delavec ne vloži posebnega pisnega zahtevka za izplačilo pomoči. Glede na namen solidarnostne pomoči in upoštevajoč razlago komisije z dne 26.6.2000, je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da obveznost delodajalca nastane z izpolnitvijo pogojev iz 4. točke 40. člena KPND, torej s potekom 3 mesecev odsotnosti z dela zaradi bolezni. Delavcu ni potrebno niti posebej uveljavljati pravice do izplačila solidarnostne pomoči, niti za to pridobiti mnenja sindikata, ker je dolžan delodajalec sam izplačati solidarnostno pomoč takoj, ko ugotovi, da je delavec začasno zadržan z dela več kot 3 mesece zaradi bolezni. V obravnavani zadevi je tožnica z ustrezno zdravniško dokumentacijo tudi dokazala, da je bila zaradi bolezni z dela odsotna več kot tri mesece, kar se v skladu z razlago komisije za razlago kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti z dne 26.6.2000 šteje za daljšo bolezen v smislu 3. alineje 4. točke 40. člena KPND.

Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica svojo pravico uveljavljati vsaj v roku iz 80. čl. ZTPDR po izpolnitvi pogojev. V konkretnem primeru gre namreč za denarno terjatev, za katero velja splošni 5 letni zastaralni rok. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo, pri čemer ji je zakonite zamudne obresti priznalo od 1.4.2000 dalje. Delavec je namreč v skladu 2. in 3. tč. razlage kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji z dne 26.6.2000 do solidarnostne pomoči upravičen samo enkrat v koledarskem letu ne glede na to, ali je 3 ali več mesece odsoten z dela ali pa dela po 4 ure dnevno. Ker je iz listinske dokumentacije razvidno, da je tožnica v letu 1995 izpolnila pogoje za pridobitev solidarnostne pomoči, ji je drugostopenjsko sodišče vtoževani znesek solidarnostne pomoči prisodilo skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1995 dalje do plačila, glede višjega obrestnega zahtevka pa je potrdilo izpodbijano sodbo. Iz podatkov v spisu je namreč razbrati, da je bila tožnica v bolniškem staležu tudi v letu 1995. Tako je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v bolniškem staležu od 1.1.1995 do 8.1.1995 za polni delovni čas, od 9.1.1995 do 10.4.1998 pa za polovični delovni čas. Glede na to, da je tožnica pridobila pravico do izplačila solidarnostne pomoči dne 31.3.1995, ji s prvim naslednjim dnem pripadajo tudi zakonite zamudne obresti od vtoževanega zneska.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi glede preostalega dela izpodbijane sodbe niso bili podani in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožnice zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP, na podlagi katere sodišče odloči o stroških vsega postopka, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.

Pritožbeno sodišče je spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča o glavni stvari, zato se je spremenil tudi uspeh strank v postopku in je bilo potrebno znova odločiti o stroških postopka. Tožnica ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka in sicer glede obresti. Ker pa se za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta kot osnova upošteva samo vrednost glavnega zahtevka (3. čl. Odvetniške tarife, Ur. l. RS št. 7/95 - 78/2001 - v nadaljevanju: OT in 7. čl. Zakona o sodnih taksah, Ur.l. SRS št. 1/90, RS št. 14/91 - 93/2001 - v nadaljevanju: ZST v zvezi z 39. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče upoštevalo celotne tožničine priglašene stroške. Tako ji je v skladu z Zakonom o sodnih taksah priznalo takso za tožbo in sodbo, skupaj v višini priglašenih 20.700,00 SIT, ki jih je v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP tožena stranka tožnici dolžna povrniti, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožnica je s pritožbo uspela praktično v celoti. Glede na vrednost spornega predmeta in glede na določbo 4. tč. tar. št. 10 OT pripada pooblaščencu tožnice za sestavo pritožbe 125 točk, kar ob vrednosti točke 100,00 SIT ter ob upoštevanju 20% DDV znaša 15.000,00 SIT. Pooblaščenec tožnice pa ni upravičen do povrnitve stroškov v zvezi s poročilom stranki, saj je nagrada za to opravilo že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe. K temu je potrebno prišteti še sodno takso za pritožbo v znesku 20.400,00 SIT. Celotni tožničini utemeljeno priglašeni stroški pritožbenega postopka tako znašajo 35.400,00 SIT in ji jih je tožena stranka dolžna povrniti v skladu z določbo 3. odstavka 154. člena ZPP.