Jedro

V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da ima pridržana pritožnica zaradi duševne bolezni paranoidne shizofrenije hudo moteno presojo realnosti, kar se kaže v njenem dojemanju vsakodnevnih življenjskih situacij, ko se ves čas počuti ogrožena ali nadzorovana, in nadalje ni sposobna kontrolirati svojih ravnanj, kar se izraža v fizičnem in psihičnem nasilju nad hčerko, ter je tudi nekritična do bolezni, zaradi česar je opuščala predpisano zdravljenje, ki je privedlo do sedanjega poslabšanja bolezni, ki je vzrok navedenim oblikam ogrožanja zdravja in življenja drugih. Zato so podani pogoji iz 1. odst. 39. člena ZDZdr in ne pridejo v poštev druge oblike zdravljenja oziroma drugi ukrepi, tudi ne v pritožbi predlagano zdravljenje na podlagi nadzorovane obravnave.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je sprejem D. R. na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice v Begunjah utemeljen. Pacientka se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice v Begunjah do dne 13.11.2011, stroški postopka pa bremenijo proračun.

Zoper navedeni sklep vlagata pritožbi pridržana oseba osebno in pa njena pooblaščenka. Pooblaščenka vlaga pritožbo zoper 1. in 2. odst. izreka sklepa zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje ali pa da se sklep spremeni. Poudarja, da ne obstaja resen in utemeljen razlog za prisilno hospitalizacijo. Sklicuje se na pogoje iz 39. čl. Zakona o duševnem zdravju, ki morajo biti resni in utemeljeni, saj gre za skrajni ukrep, ki posega v stanje pridržane osebe, zlasti njuno pravico do osebne svobode, pravico do varstva duševne integritete in tudi pravico do prostovoljnega zdravljenja. Sodišče mora pri odločanju, ali je osebo dopustno pridržati na zdravljenju na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, upoštevati tudi načelo sorazmernosti, saj gre za skrajni ukrep, ki ga sodišče lahko uporabi samo takrat, ko nevarnosti ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi izven zaprtega oddelka psihiatrične bolnice. Niso izpolnjeni pogoji za takšno zdravljenje, saj ni ogrožala svojega zdravja. Nima samomorilskih nagnenj. Zato ni potrebno zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom, ker se lahko njeno zdravljenje uspešno izvaja tudi z drugimi oblikami zdravstvene pomoči, pa tudi ni nujno potrebno za dosego namena, zaradi katerega se nasprotni udeleženki lahko omejita pravica do osebne svobode in pravica do prostovoljnega zdravljenja. Nevarnosti je nedvomno mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi. Zdravljenje pod posebnim nadzorom že tako ali tako slabo vpliva na nasprotno udeleženko in njeno zdravstveno stanje. Nedvomno bi bilo mogoče njene težave odpraviti že z ukrepom nadzorovane obravnave, ki bi se izvajala v lokalnem okolju pod nadzorom koordinatorja. Ker sodišče ni preverjalo, ali je v dani situaciji možen milejši ukrep, ki bi omogočal potrebno zdravljenje, je kršeno načelo sorazmernosti.

V svoji pritožbi pa pridržana oseba poudarja, da je zgrožena nad iskrivljeno pismeno dokumentacijo, zlasti glede opisa njene osebnosti. Je popolnoma zdrava oseba s pozitivnimi intelektom. Sposobna je realne presoje, je popolnoma samokritična osebnost, ne konfliktna, brez agresivnega obnašanja do okolic, najbližjih in ne škoduje sebi. Njena hči je podlegla nepravilni diagnozi njene osebnosti in je zato tudi od tedaj utrpela škodo v šoli in vzpostavlja razmerja do nje z nasilnim obnašanjem, ne da bi pri tem sama izvajala kakšen konflikt. Zdravniki so ji vcepili odpor proti njej, pretirano je zanjo zaskrbljena, zato tudi nezaupljiva in usmerjena v nepotrebno kontrolo, ki presega vse meje. Hči ima neznansko rada, prisrčna je in zaradi ogromnih napak njena diagnostika zelo trpi. Iskanje na sodišču je obsojanje vredno. Pred leti je odkrila rop banke, javnost o tem še ni obvestila, v ta namen pa je dobila prave kamere, vgrajene v avto. Pisno uradno potrdilo bo pribavila na policijski postaji, da se ji izbriše bolezensko stanje. Verjetno pa bo listina dostavljena z zamudo, vendar pa bo to dejanje zanjo izredno osvobodilno. Njeno osebno dostojanstvo je popolnoma zdravo in ne potrebuje psihoterapije ali prisilnega pridržanja v bolnici.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zadržanju pritožnice na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice v Begunjah oprlo na naslednje pravotvorne okoliščine: - zaradi duševne bolezni – paranoidne shizofrenije - ima hudo moteno presojo realnosti, kar se kaže v njenem dojemanju vsakodnevnih življenjskih situacij, ko se ves čas počuti ogrožena ali nadzorovana (njene trditve o mobingu na delovnem mestu, ki jo še sedaj zelo obremenjuje, o snemalni napravi v avtomobilu, o ogrožanju s strani zdravnikov) - ni sposobna kontrolirati svojih ravnanj, kar se izraža predvsem v fizičnem in psihičnem nasilju nad hčerko, - je popolnoma nekritična do svoje duševne bolezni, saj je prepričana, da je z njenim duševnim zdravjem vse v redu ter da zdravljenje potrebujejo drugi, zaradi česar je opuščala predpisano zdravljenje, ki je privedlo do sedanjega poslabšanja bolezni, ki je vzrok navedenim oblikam ogrožanja (zdravja in življenja drugih, predvsem hčerke), kot tudi obstoji realna nevarnost ogrožanja svojega zdravja in življenja.

Nanizane ugotovitve je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno oprlo na ugotovitve postavljenega izvedenca psihiatrične stroke, ki je tudi predlagal sprejeti ukrep. Zato so pravilni materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odst. 39. čl. ZDZdr, ki opravičujejo zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Niso sprejemljive pritožbene trditve same pritožnice, ki še v pritožbi, v nasprotju s pisnimi – objektivnimi – podatki, ki jih je zbral postavljeni izvedenec, poskuša prepričati, da je zdrava in da ne potrebuje zdravljenja s sklicevanjem na okoliščine, v katerih naj bi bila ona žrtev predvsem nasilja svoje hčerke ter namestitve snemalne naprave v avtomobilu. Prav slednjo trditev je sicer izvedenec ovrednotil kot ključni izkaz njene bolezni. Ob opisanih okoliščinah, ugotovljenih v izpodbijanem sklepu, pa tudi ni utemeljen pritožbeni očitek njene zagovornice, da je kršeno načelo sorazmernosti med pravico pridržane osebe do osebne svobode in do prostovoljnega zdravljenja (16. čl. in 51. čl. Ustave RS) ter na drugi strani nujnostjo ukrepa, ker želenega cilja (varstva življenja in zdravja pridržane osebe in drugih oseb) ni mogoče doseči z drugimi sredstvi, omejitvijo ukrepa le na primere, v katerih bi bil tak poseg v sorazmerju s ciljem, torej z dobrino, ki naj se s posegom zavaruje in s pričakovanim učinkom tega zavarovanja. (1) Sodišče prve stopnje se je s tovrstno presojo ukvarjalo, ko je jasno ugotovilo, da je njeno zdravljenje upoštevaje, da je popolnoma nekritična do svoje duševne bolezni in je zato tudi opustila dosedanje oblike zdravljenja, mogoče zagotoviti le na oddelku pod posebnim nadzorom, torej le na ta način odstraniti tudi konkretno oz. realno nevarnost ogrožanja zdravja in življenja svoje hčere, ki je bila že konkretno izkazana. Zato tudi ni podana v pritožbi očitana bistvena kršitev določb postopka v smislu 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP. Ob povedanem ne pridejo v poštev druge oblike zdravljenja oziroma drugi ukrepi, torej tudi ne v pritožbi predlagano zdravljenje na podlagi nadzorovane obravnave. Izkazan je torej še tretji kumulativni pogoj iz 39. čl. ZDZdr, saj vzrokov in ogrožanja iz 1. in 2. alineje tega člena ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, zaradi česar je z izpodbijanim sklepom v tej smeri materialno pravo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

Pravno odločilno dejansko stanje je bilo v izpodbijanem sklepu torej pravilno in v potrebnem obsegu ugotovljeno, nanj tudi uporabljeno materialno pravo, izkazane pa niso niti v pritožbi očitane bistvene kršitve določb postopka, kot tudi ne tiste, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP). Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep (353. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

(1) Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-60/2009 z dne 4.12.2003.