Jedro

Zahtevam načela zakonitosti bo v kazenskem pravu zadoščeno tudi takrat, kadar bo iz opisa mogoče zanesljivo prepoznati, da imetnik prikrajšanega premoženja ni storilec sam. Zanesljiv sklep, da gre za "tuje premoženje," je možen tudi na podlagi opisa, v katerem se oškodovanca (kot fizične ali pravne osebe) ne navede.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z izpodbijano sodbo je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivega dejanja zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, s katero je določena enotna kazen enega leta in dveh mesecev zapora, preizkusna doba treh let in posebni pogoj, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe v stečaj zapuščine po pokojni B. B. plača 27.010,00EUR. Sodišče je odločilo tudi o stroških postopka, upraviteljico stečaja zapuščine po pokojni B. B. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik. V zahtevi uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Ob tem se sklicuje tudi na 427. člen ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, ki ocenjuje, da zahteva ni utemeljena. Z navedbami v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva pa ocenjuje, da vložnik zatrjuje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. Predlaga, naj Vrhovno sodišče vloženo zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenčevemu zagovorniku, ki se o njem ni izjavil. Vrhovno sodišče je večkrat neuspešno obsojencu vročalo odgovor vrhovnega državnega tožilca: na naslov, ki ga je obsojenec navedel na predobravnavnem naroku (list. št. 190), naslov, ki ga je zagovornik navedel na naroku dne 1. 12. 2021 (list. št. 216), naslov, ki ga je zagovornik navedel v zahtevi za varstvo zakonitosti, in na naslov zadnjega uspešnega vročanja sodbe sodišča druge stopnje (list. št. 474). O morebitni spremembi obsojenčevega prebivališča Vrhovno sodišče ni bilo obveščeno.

B.

_Vsebina očitkov_

5. Bistvo kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ki se očita obsojencu, je predložitev ponarejenega pooblastila za razpolaganje z denarnimi sredstvi na transakcijskem računu pokojne B. B., s katerim je obsojenec uslužbenko banke spravil v zmoto, da ga je pokojna B. B. tudi dejansko pooblastila. Na ponarejenost tega pooblastila kaže dejstvo, da ga B. B. ni mogla podpisati, ker je pred datumom, ki je na pooblastilu naveden, že umrla. Na tej podlagi mu je banka priznala položaj pooblaščenca za razpolaganje s sredstvi na računu. Obsojenec je na ta način kasneje dosegel, da so mu uslužbenci banke izplačali več zneskov v skupni višini 26.200,oo EUR. Pri tem je obsojenec ponovno zamolčal predhodno predložitev ponarejenega pooblastila in si pridobil premoženjsko korist v navedeni višini "v škodo zapuščine."

6. Bistvo očitanega dejanja zlorabe negotovinskega pooblastila po drugem odstavku 246. člena KZ-1 pa je v tem, da je obsojenec neupravičeno uporabljal bančno kartico, ki se je glasila na pokojno B. B.. Uporabljal jo je nezakonito ter brez njenega dovoljenja, saj je bila B. B. že pokojna in mu uporabe kartice ni mogla dovoliti. Kartico je neupravičeno uporabljal tako, da je z njo opravil več dvigov v skupni višini 810,oo EUR in si tako pridobil protipravno premoženjsko korist. Vsebina zahteve

7. V zvezi z dejanjem goljufije iz 1. točke krivdoreka vložnik v zahtevi najprej zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz prve točke 372. člena ZKP. Navaja, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov. Svoje trditve obrazloži s tem, da pokojna B. B. ni mogla biti ne oškodovanka ne oseba, spravljena v zmoto, ker je bila pred storitvijo kaznivega dejanja že pokojna. Hkrati navaja, da tudi zapuščina po pokojni B. B., kot je navedeno v izreku izpodbijane sodbe, ne more biti oškodovanec. Zapuščina namreč nima pravne subjektivitete. Po mnenju vložnika je oškodovanec lahko le dedič ali druga pravna oziroma fizična oseba, kar pa ni navedeno ne v obtožnem aktu ne v izreku izpodbijane sodbe. Ob teh izhodiščih sodbi očita tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi izrek izpodbijane sodbe ne bil jasen oziroma razumljiv, hkrati pa ne vsebuje konkretizacije oškodovanca kot objektivnega zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja.

8. V zvezi z dejanjem iz druge točke izpodbijane sodbe, t.j. zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva, pa dolžnik navaja, da ni podana protipravnost tega ravnanja in da obsojenec ni ravnal naklepno. Svoje stališče podkrepi z dejstvom, da je banka že po smrti pokojne B. B. izdala in obsojencu po pošti poslala plačilno kartico, ki jo je lahko prosto uporabljal. S tem prav tako uveljavlja kršitev določb kazenskega zakona iz prve točke 372. člena ZKP in hkrati prepoznava tudi kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj v sodbi ne bi bili konkretizirani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.

_O kršitvah kazenskega zakona - kaznivo dejanje goljufije_

9. Višje sodišče se je do smiselno enakih pritožbenih očitkov opredelilo v 5. in 6. točki obrazložitve sodbe. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da so znaki goljufije ustrezno opisani s tem, da je obsojenec ravnal "v škodo zapuščine."

10. Vložnik, nasprotno, pričakuje, da je za konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije v opisu treba kot oškodovanca navesti (primeroma) dediče, torej pravno ali fizično osebo. To naj bi izhajalo iz besedila prvega odstavka 211. člena KZ-1, v skladu s katerim je prepovedana posledica preslepitve ravnanje preslepljene osebe "v škodo svojega ali tujega premoženje."

11. Pri opisih kaznivega dejanja goljufije je sicer mogoče običajno pričakovati, da je v opisu naveden tudi oškodovanec, tj. pravna ali fizična oseba, katere premoženje je prikrajšano zaradi storilčevega ravnanja. Vendar pa bo zahtevam načela zakonitosti v kazenskem pravu zadoščeno tudi takrat, kadar bo iz opisa mogoče zanesljivo prepoznati, da imetnik prikrajšanega premoženja ni storilec sam. Zanesljiv sklep, da gre za "tuje premoženje," je možen tudi na podlagi opisa, v katerem se oškodovanca (kot fizične ali pravne osebe) ne navede.

12. V obravnavanem primeru je v opisu dovolj navedb, ki takšen sklep omogočajo. Navedeno je, da je obsojenec zapeljal bančne uslužbence tako, da so delovali v škodo tujega premoženja. Ta navedba, četudi v abstraktnem delu opisa, določno sporoča, da obsojenec ni lastnik premoženja, ki je nadalje konkretizirano v izreku sodbe. Premoženje je v izreku opisano z navedbo, da so bila sredstva na transakcijskem računu last pokojne B. B.. In končno, jasno je navedeno, da je obsojenec dosegel ravnanje v škodo zapuščine po pokojnici. Te navedbe v zadostni meri sporočajo, da je s svojim ravnanjem obsojenec dosegel ravnanje bančnih uslužbencev v škodo tujega premoženja. To so tudi okoliščine, ki jih prvostopenjsko sodišče pojasni v 10. točki obrazložitve svoje sodbe. Po pokojni B. B. ni bilo znanih dedičev, upnica (Občina Škofljica) pa je priglasila terjatev (zaradi plačila stroškov pogreba). Okrajno sodišče je torej pravilno prepoznalo, da gre za tuje premoženje tudi, kadar je to premoženje zapuščina brez dedičev (9. člen Zakona o dedovanju).

O kršitvah kazenskega zakona - kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva

13. Višje sodišče je na pritožbene očitke v tem delu odgovorilo v 9. točki obrazložitve. Opozorilo je, da je bila kartica izdana B. B., četudi po njeni smrti, kar banki sicer ni bilo znano. Obsojenec torej ni uporabil kartice, ki bila izdana njemu kot pooblaščencu.

14. Vložnik pa, nasprotno, zatrjuje, da je obsojenec kartico "lahko uporabljal", ker naj bi banka po smrti B. B. kartico poslala njemu. To pomeni, da vložnik svoje trditve o kršitvi kazenskega zakona opira na drugačno razumevanje dejanskih okoliščin in smiselno zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje. S takšnimi navedbami ne more uspeti, ker jih v zahtevi ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

15. Ker kršitev, ki jo vložnik zatrjuje, ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Odločba o stroških je bila sprejeta na podlagi 98.a člena ZKP, ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP in o podatkih o obsojenčevem premoženju, ki so na voljo v spisu.

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno.