Jedro

Čeprav tretjina takse za vložitev pritožbe za podrejeni zahtevek v ZST-1 ni izrecno predvidena, ni razumnega razloga, da se za ta položaj ne bi mogla smiselno uporabiti določba tretjega odstavka 18. člena ZST-1, ki določa, da če se z eno tožbo uveljavljajo primarni in eden ali več podrejenih tožbenih zahtevkov, se za primarni tožbeni zahtevek plača taksa v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je bil razlog za predlagano uvedbo tretjinske takse za podrejeni tožbeni zahtevek (za nov tretji odstavek 18. člena ZST-1) v tem, da morajo biti v primeru eventualne kumulacije tožbeni zahtevki v medsebojni zvezi, zaradi česar sodišče pri morebitnem obravnavanju podrejenega zahtevka ne bo imelo toliko dela, kot če bi bil ta predmet samostojnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča gre tudi pri odločanju pritožbenega sodišča o pritožbi zoper primarni in podrejeni zahtevek za v bistvenem enak položaj. Da je treba pri odmeri sodne takse za pritožbo zoper podrejeni zahtevek uporabiti pravilo tretjinske takse, pa (vsaj posredno) izhaja tudi iz sodne prakse, na katero se sklicuje že pritožnica.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: „Ugovoru tožeče stranke zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Novem mestu P 281/2017 z dne 17. 2. 2021 se ugodi in se plačilni nalog razveljavi v znesku, ki presega 4.300,00 EUR, tako da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od prejema tega sklepa plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo z dne 2. 11. 2020 v višini 4.300,00 EUR.“

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse P 281/2017 z dne 17. 2. 2021. 2. Proti navedenemu sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožnica. Ne strinja se z odmero sodne takse za podrejeni zahtevek, Sodišče bi moralo smiselno uporabiti tretji odstavek 18. člena ZST-1, ne pa takse odmeriti v isti višini kot za primarni zahtevek, in sicer v višini 3.225,00 EUR, skupaj 6.450,00 EUR. O tem, da je treba sodno takso za pritožbo za podrejeni zahtevek odmeriti skladno s tretjim odstavkom 18. člena ZST-1, se je že izrekla tudi sodna praksa (sklep VSL I Cp 1208/2018, sklep VSK Cpg 185/2017). Nenazadnje je finančni pritisk na kreditojemalce v nasprotju z načelom učinkovitosti, določenim v členu 47 Listine EU o temeljnih pravicah, ki pomeni, da nacionalna postopkovna pravila potrošnikom v praksi ne smejo onemogočati ali pretirano oteževati izvajanja pravic do sodnega varstva na podlagi prava EU. Znesek 6.450,00 EUR je velik korak stran od zagotavljanja razumnih pogojev za vložitev pravnega sredstva in tožnici otežuje dostop do pravnega sredstva, določenega že v Ustavi RS.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnica je bila s plačilnim nalogom z dne 17. 2. 2021 pozvana na plačilo sodne takse za pritožbo po tar. št. 1121 ZST-1 v znesku 3.225,00 EUR za primarni zahtevek in 3.225,00 EUR za podrejeni zahtevek, skupaj za 6.450,00 EUR.

5. Tožnica je vložila ugovor zoper plačilni nalog, v katerem je (enako kot sedaj v pritožbi) navedla, da bi moralo sodišče prve stopnje za odmero sodne takse za pritožbo za podrejeni zahtevek smiselno uporabiti tretji odstavek 18. člena ZST-1 in odmeriti tretjino sodne takse. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo. Pojasnilo je, da ZST-1 ne daje podlage za stališče tožnice in da je odločilna vrednost izpodbijanega dela sodbe, to pa je vrednost primarnega in podrejenega zahtevka. Po mnenju sodišča prve stopnje to izhaja tudi iz petega odstavka 18. člena ZST-1, ki določa, da če se s pravnim sredstvom odločba le deloma izpodbija, se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice. Čeprav tretjina takse za vložitev pritožbe za podrejeni zahtevek v ZST-1 ni izrecno predvidena, ni razumnega razloga, da se za ta položaj ne bi mogla smiselno uporabiti določba tretjega odstavka 18. člena ZST-1, ki določa, da če se z eno tožbo uveljavljajo primarni in eden ali več podrejenih tožbenih zahtevkov, se za primarni tožbeni zahtevek plača taksa v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Iz zakonodajnega gradiva1 izhaja, da je bil razlog za predlagano uvedbo tretjinske takse za podrejeni tožbeni zahtevek (za nov tretji odstavek 18. člena ZST-1) v tem, da morajo biti v primeru eventualne kumulacije tožbeni zahtevki v medsebojni zvezi, zaradi česar sodišče pri morebitnem obravnavanju podrejenega zahtevka ne bo imelo toliko dela, kot če bi bil ta predmet samostojnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča gre tudi pri odločanju pritožbenega sodišča o pritožbi zoper primarni in podrejeni zahtevek za v bistvenem enak položaj. Da je treba pri odmeri sodne takse za pritožbo zoper podrejeni zahtevek uporabiti pravilo tretjinske takse, pa (vsaj posredno) izhaja tudi iz sodne prakse2, na katero se sklicuje že pritožnica.

7. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je ugovoru tožeče stranke zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Novem mestu P 281/2017 z dne 17. 2. 2021 ugodilo in plačilni nalog razveljavilo v znesku, ki presega znesek 4.300,00 EUR. Tožeča stranka mora sodno takso za pritožbo zoper sodbo z dne 2. 11. 2020 v skupnem znesku 4.300,00 EUR (3.225,00 EUR za primarni zahtevek in 1.075,00 EUR za podrejeni zahtevek) plačati v 15 dneh po prejemu tega sklepa.

1 K predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1B); EVA 2013-2030-0018 z dne 26. 6. 2013. 2 Sklep VSL I Cp 1208/2018 z dne 31. 5. 2018 in sklep VSK Cpg 185/2017 z dne 11. 1. 2018.