Jedro

Samopomoč je izjema od splošne prepovedi povzročanja škode. Izjeme je treba ozko razlagati. Povzročanje škode drugim zaradi uveljavitve lastne pravice je že načeloma prepovedano. Dovoljena samopomoč je predvsem obrambno dejanje, ki je nujno za odvrnitev kršitve kakšne pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca solidarno plačati tožeči stranki 4,737.258,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožeči stranki prisojeni znesek je odškodnina za 730 desetletnih jablan, ki sta jih toženca samovoljno podrla med 4.5.1990 in 15.4.1991 na parcelah (kasneje vrnjenih v denacionalizacijskem postopku) tožeče stranke, in to kljub sodni prepovedi. Za to dejanje sta bila pravnomočno obsojena s kazensko sodbo zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Odškodnino za izgubljeni dobiček je odmerilo za razdobje 1990 - 1993. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev delno ugodilo in odškodnino znižalo na 2,781.792,50 SIT. Strinjalo se je s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je podlaga za odškodninsko odgovornost tožencev že v obsodilni kazenski sodbi. Zavzelo pa je stališče, da tožeči stranki ne gre odškodnina za leti 1992 in 1993, ker bi bila toženca na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji upravičena uveljavljati zahtevek nasproti tožeči stranki iz naslova nemožnosti uporabe. Zato je prvostopenjsko sodbo tako spremenilo, da je znesek, ki ga morata plačati toženca, znižalo na prej navedeno vsoto.

Zoper slednjo odločitev sta toženca vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev sodbe v tem delu. Sodišče bi moralo upoštevati demokratične spremembe v letih 1989 in 1990 in napovedi, da jim bo sledila denacionalizacija. Toženi stranki je bilo poprej pod prisilo odvzeto premoženje, ki bi ga morala tožeča stranka vrniti, zaradi česar je tudi opustila dejavnost sadjarstva. Politična klima v letih 1990 in 1991 je že dovoljevala samopomoč, se pravi, ko začne razlaščenec še pred pričetkom postopka oziroma sprejemom Zakona o denacionalizaciji z urejanjem svojega kmetijskega zemljišča. Šlo je tudi za privolitev oškodovanca po 163. členu ZOR, ker je bila tožeča stranka pasivna ob ravnanju tožene stranke. Ravnanje le-te pa je treba presojati po drugem odstavku 162. člena ZOR, saj je imela tožena stranka pravico, da odvrne kršitev pravice, ki je bila v neutemeljenem odvzemu zemljišča v prejšnjih letih. Poseg je bil nujen, da bi lahko tožena stranka sploh pričela s kmetijskim obdelovanjem. Kot nevarnost ali škodo pa lahko tožena stranka opredeli izgubljeni pridelek. V konkretnem primeru ni elementa protipravnosti. Res je civilno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo, vendar je bilo dejanje storjeno v prehodnem obdobju nestabilnosti Jugoslavije in se še ni vedelo, kaj bo.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) sicer določa, da smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva, vendar samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka (372. člen). Revizijsko sklicevanje tožene stranke na demokratične spremembe v letih 1989 in 1990, na politično klimo v letih 1990 in 1991, na pričakovano denacionalizacijo in podobno pomeni v revizijskem postopku nedovoljeno novo navajanje dejstev, čeprav so ta splošno znana. V postopku na nižjih stopnjah sojenja jih namreč toženca nista omenjala. Zato jih revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Zakon o pravdnem postopku tudi ne omogoča uveljavljati z revizijo razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato ni mogoča upoštevati trditev o tem, da je tožena stranka opustila "aktivno proizvodnjo gojenja jabolk" in "praktično opustila dejavnost sadjarstva", ker sta sodišči ugotovili, zlasti s pomočjo izvedencev, drugačno stanje.

Kar zadeva uporabo materialnega prava, se skušata revidenta zdaj prvič razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti z institutoma dovoljene samopomoči in privolitve oškodovanca. Ne gre ne za eno ne za drugo.

Z dovoljeno samopomoč je mišljena pravica vsakogar, da odvrne kršitev pravice, ko grozi neposredna nevarnost, če takšna je zaščita nujna in če način odvračanja kršitve ustreza okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost (drugi odstavek 162. člena ZOR). V tej zadevi ne gre za nobenega izmed teh elementov. Samopomoč je izjema od splošne prepovedi povzročanja škode (16. člen ZOR). Izjeme je treba ozko razlagati. Povzročanje škode drugim zaradi uveljavitve lastne pravice je že načeloma prepovedano. Dovoljena samopomoč je predvsem obrambno dejanje, ki je nujno za odvrnitev kršitve kakšne pravice. Tu pa ni šlo za obrambno dejanje, marveč za nasilno spreminjanje obstoječega stanja. Podana mora biti neposredna nevarnost, na katero je ogroženi upravičen reagirati. Štiridesetletnega pravnega in dejanskega stanja na nepremičnini pač ni mogoče šteti kot kršitve pravice, zaradi katere bi grozila neposredna nevarnost. Za slednjo tudi ne gre, saj je izgubljeni pridelek mogoče nadomestiti z odškodnino, če bi bila seveda toženca do nje upravičena. Toženca sta si vzela svojo (takrat lahko le domnevano) pravico v svoje roke, kar je seveda v nasprotju z demokratičnimi načeli in demokratičnimi spremembami, na katere se sklicujeta. Čeprav je bilo pravnemu predniku tožencev s pogodbo nasilno odvzeto premoženje, ju to ne opravičuje, da z dejansko silo vzpostavita prvotno stanje. Demokratične spremembe so bile vendarle usmerjene k pravni državi in tudi sprejeti Zakon o denacionalizaciji je bil zasnovan na načelih takšne države.

Še bolj sprevrženo je razmišljanje revidentov o tem, da je šlo za privolitev tožeče stranke kot oškodovanke. Za privolitev oškodovanca (163. člen ZOR) gre takrat, ko kdo v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori. Celo če bi držalo, da tožeča stranka ne bi reagirala na početje tožencev na njenem sadovnjaku, ne bi bilo mogoče govoriti, da je dovolila posek jablan. Izkazalo pa se je, da je podala ovadbo zaradi storitve kaznivega dejanja in vložila tožbo zaradi vrnitve nepremičnine in opustitve oviranja njenih delavcev.

Zaradi povedanega je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).