Jedro

Ker je tožnik, ki je tujec z začasnim zatočiščem v RS, vložil vlogo za dovoljenje za stalno prebivanje v RS po skrajšanem postopku pod ugodnimi pogoji po 24a členu ZZZat po izteku roka za vložitev takih vlog, določenega v 5. členu ZZZat-A, je bila odločitev, da se ta vloga kot prepozna zavrže, pravilna in zakonita. Tožnik pa bo lahko zaprosil za dovoljenje za stalno prebivanje po rednem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1723/2003-6 z dne 26.11.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 16.7.2003, s katerim je tožena stranka na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-1, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002) in 3. odstavka 24a člena Zakona o dopolnitvah Zakona o začasnem zatočišču (ZZZat-A, Uradni list RS, št. 67/2002) zavrgla tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji v skrajšanem postopku.

Prvostopno sodišče se v obrazložitvi pridružuje stališču in razlogom tožene stranke. Zahtevo za dovoljenje za stalno prebivanje po skrajšanem postopku po 24a členu ZZZat bi bilo treba vložiti v šestih mesecih od uveljavitve ZZZat-A (5. člen), ki je začel veljati 25.8.2002, torej bi bilo treba vlogo vložiti do 25.2.2003. Ker je tožnik vlogo vložil šele 28.3.2003, torej prepozno, je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je njegovo vlogo zavrgla.

Tožnik izpodbija prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da njegovi vlogi ugodi ter mu izda dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da njegova vrnitev v matično državo ni varna. Odrekanje trajne ureditve njegovega statusa pa bi pomenila kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, torej načela enakosti. Meni, da po vseh problemih, ki jih je imel s pridobitvijo, odvzemom in ponovno pridobitvijo začasnega zatočišča, ravnanje tožene stranke, ki se sklicuje na enomesečno zamudo za vložitev vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ni primerno. Rok iz 5. člena ZZZat-A ni prekluzivni, temveč je inštrukcijski rok, njegov namen je pospešiti vložitve vlog in trajne ureditve statusa, ne pa izgube pravice do trajne ureditve statusa, če ta vloga ni vložena v predpisanem roku. Vezanost uveljavljanja te pravice na 6-mesečni rok pa je tudi v očitnem nasprotju z načelom sorazmernosti in pravičnosti ter pomeni kršitev načel pravne države, načela enakosti in v primeru odstranitve ali izgona tudi kršitev temeljnih človekovih pravic in načela nevračanja, ki gre po ustavi in mednarodnem pravu vsem osebam, ki bivajo na tujem ozemlju, in je absolutna ter varuje osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, oziroma pred izgonom na ozemlje, kjer bi bilo njeno življenje ali svoboda ogrožena zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali prepričanja. Glede na to in na hudo škodo, ki mu je bila že povzročena v predhodnih postopkih, je prepričan, da je upravičen do trajne ureditve statusa in da se ga po 10-ih letih ne more izpostaviti nevarnosti vrnitve v matično državo. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih stroškov iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, je bila z ZZZat-A osebam, ki so na dan uveljavitve tega zakona, to je bilo 25.8.2002, imele začasno zatočišče v Republiki Sloveniji, dana s 24a členom posebna možnost, da pridobijo status tujca z dovoljenjem za stalno prebivanje v skrajšanem postopku, ne glede na določbe Zakona o tujcih. Uveljavljanje te pravice pa je bilo vezano na 6-mesečni rok po uveljavitvi ZZZat-A za vložitev zahteve, določenim v 5. členu ZZZat-A. Ta rok je potekel 25.2.2003. Tožnik pa je vlogo za pridobitev stalnega prebivališča vložil 28.3.2003. Ker je torej tožnik zamudil rok za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje pod posebej ugodnimi pogoji, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je njegovo vlogo na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 24.a členom ZZZat in 5. členom ZZZat-A zavrgla kot prepozno.

Tožnikove navedbe, da so mu s tem kršene ustavne pravice, po presoji pritožbenega sodišča ne držijo. Določbi 24a člena ZZZat in 5. člena ZZZat-A se namreč uporabljata za vse prosilce, ki so vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Sloveniji vložili po teh določbah in zato izpolnjujejo predpisane pogoje, med drugim tudi pogoj, da je bila vloga pravočasno vložena. S tem, če jim je taka vloga zavržena ali zavrnjena, pa ne izgubijo pravice za uveljavljanje pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje po rednem postopku in ob izpolnjevanju pogojev, predpisanih za tak redni postopek. Glede na to tožniku ne grozi vračanje v matično državo. S tako odločitvijo tudi niso kršena načela pravne države in načelo o nevračanju, saj ima tožnik v Sloveniji sedaj začasno zatočišče, kot je bilo že navedeno pa lahko zaprosi za stalno prebivanje po rednem postopku.

Po 125. členu Ustave Republike Slovenije so sodniki pri sojenju vezani na ustavo in zakon. Ker 5. člen ZZZat določa rok za vložitev zahteve za dovolitev stalnega prebivanja v skrajšanem postopku pod posebej ugodnimi pogoji, ga je sodišče pri sojenju dolžno spoštovati. Pritožbeno sodišče namreč ne meni, da bi bila zakonska določitev roka za uveljavljanje neke pravice pod ugodnejšimi pogoji v neskladju z ustavo, zlasti ker je v zakonu določena možnost, da se enaka pravica uveljavi v rednem postopku. Če pa tožnik meni, da je 5. člen ZZZat v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije oziroma z mednarodnimi standardi in določili mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, pa lahko sproži spor pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.

Pritožbeno sodišče o oprostitvi plačila sodnih stroškov ni odločalo, ker je o tem ugodno za tožnika odločilo že prvostopno sodišče in njegova odločitev zajema tudi oprostitev plačila sodnih stroškov na pritožbeni stopnji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.