Jedro

Na podlagi takih ugotovitev ne vzdržijo pritožbene navedbe obtoženca, da osebnega računalnika ni uporabljal za izvrševanje kaznivih dejanj in da je ta izvrševal samo preko mobilnega telefona, nenazadnje pa tudi iz izreka izpodbijane sodbe v opisih obtožencu očitanih kaznivih dejanj izhaja, da je kazniva dejanja izvrševal tudi preko spletnih aplikacij Facebook, zato se pritožbene navedbe v smeri, da njegov osebni računalnik ni bil uporabljen za izvrševanje kaznivih dejanj izkažejo za protispisne in neutemeljene.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni v odločbi o kazni tako, da se po prvem odstavku člena 55 KZ-1 kazen 5 (pet) let zapora, ki je bila obtožencu izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III K 37438/2019 z dne 16. 1. 2020 in ki je postala pravnomočna dne 3. 3. 2020 ne upošteva kot določena in se mu na podlagi določenih zapornih kazni za kazniva dejanja, obravnavana v tem postopku in sicer zaporna kazen 6 (šest) mesecev zapora za kaznivo dejanje na podlagi drugega odstavka člena 176 KZ-1, 6 (šest) mesecev zapora za kaznivo dejanje na podlagi drugega odstavka člena 176 KZ-1, 6 (šest) mesecev zapora za kaznivo dejanje na podlagi tretjega odstavka člena 176 KZ-1, 3 (tri) leta zapora za kaznivo dejanje na podlagi prvega odstavka člena 173 KZ-1 in 4 (štiri) mesece zapora za kaznivo dejanje na podlagi četrtega odstavka člena 173 KZ-1, na podlagi 3. točke drugega odstavka člena 53 KZ-1 izreče enotna kazen 4 (štiri) leta in 6 (šest) mesecev zapora, pri čemer se v tako izrečeno enotno kazen tudi ne všteva čas, prebit v priporu od 17. 7. 2019 (od 8.03 ure dalje) ter del kazni, ki jo prestaja po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III K 37438/2019. II. Sicer pa se obtoženčeva pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva po prvem in drugem odstavku člena 176 KZ-1, kaznivega dejanja izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva po tretjem odstavku člena 176 KZ-1, kaznivega dejanja spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku člena 173 KZ-1 in kaznivega dejanja spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let po četrtem v zvezi s prvim odstavkom člena 173 KZ-1. Za vsako izmed navedenih kaznivih dejanj mu je sodišče prve stopnje določilo zaporno kazen tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Na podlagi prvega odstavka člena 55 KZ-1 pa je pri izreku enotne kazni upoštevalo še kazen 5 (pet) let zapora, ki je bila obtožencu izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III K 37438/2019 z dne 16. 1. 2020 in ki je postala pravnomočna 3. 3. 2020 ter ob določenih zapornih kazni za kazniva dejanja, obravnavana v tem kazenskem postopku nato na podlagi 3. točke drugega odstavka člena 53 KZ-1 izreklo obtožencu enotno zaporno kazen v trajanju 9 (devet) let in 5 (pet) mesecev zapora. V skladu s prvim odstavkom člena 55 KZ-1 in prvim odstavkom člena 56 KZ-1 je v tako izrečeno enotno kazen vštelo tudi čas, ki ga je prebil obtoženec v priporu od 17. 7. 2019 dalje in del kazni, ki jo prestaja po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III K 37438/2019. V skladu z drugim odstavkom člena 105 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je mladoletno oškodovanko G. M. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka člena 95 ZKP pa je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP. Ob upoštevanju določbe prvega in tretjega odstavka člena 97 ZKP je odločilo še o stroških in nagradi zagovornika ter pooblaščencev mladoletnih oškodovancev, to je odvetnikov M. Š., A. Š. in M. Š.

Na podlagi prvega odstavka člena 73 KZ-1 pa je obtožencu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov in sicer (-) osebnega računalnika črne barve s srebrno kombinacijo številk ″00417″ (-) ter mobilnega telefona znamke Samsung model J710FN z IMEI številko 355233084765... z vstavljeno SIM kartico, kar vse mu je bilo tekom tega kazenskega postopka zaseženo in kar je pritožbeno tudi problematizirano.

2. Taki odločitvi nasprotuje obtoženec s pravočasno vloženo pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog iz 4. točke prvega odstavka člena 370 ZKP, to je izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov in predlaga, da se pritožbi tako ugodi, da se mu varnostni ukrep odvzema predmetov in sicer osebnega računalnika in mobilnega telefona znamke Samsung ne izreče. 3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena, zaradi kršitve zakona pa je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti v odločbi o kazni.

5. Uradni preizkus izpodbijane sodbe (prvi odstavek člena 383 ZKP) je pokazal da je v predmetni kazenski zadevi bil kazenski zakon prekršen v odločbi o kazni, posledično pa so bile prekršene tudi določbe o vštevanju pripora in prestane kazni (5. in 6. točka člena 372 ZKP), zaradi česar je bilo potrebno izpodbijano sodbo na podlagi zakonskega pooblastila iz prvega odstavka člena 394 ZKP spremeniti v odločbi o kazni in posledično glede vštevanja pripora in prestane kazni tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

6. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je bil obtoženec s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III K 37438/2019 z dne 16. 1. 2020 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let po drugem in prvem odstavku člena 173 KZ-1, zaradi česar mu je bila izrečena zaporna kazen v trajanju 5 (pet) let, v to izrečeno zaporno kazen pa je bil vštet tudi čas pridržanja in pripora od 17. 7. 2019 dalje. Prvo sodišče je na podlagi predloga okrožne državne tožilke ob upoštevanju pisnega sporazuma o priznanju krivde, ki so ga obtoženec, njegov zagovornik in okrožna državna tožilka podpisali 23. 4. 2021 v tej zadevi, sodišče prve stopnje pa ga je sprejelo, v skladu s prvim odstavkom člena 55 KZ-1 kazen 5 (pet) let zapora, ki je bila obtožencu izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III K 37438/2019 z dne 16. 1. 2020 in ki je postala pravnomočna 3. 3. 2020, štelo za določeno ter mu ob upoštevanju te določene zaporne kazni, na podlagi katere obtoženec prestaja zaporno kazen ter ob upoštevanju določenih zapornih kazni za kazniva dejanja, obravnavana v tem kazenskem postopku, nato na podlagi 3. točke drugega odstavka izreklo enotno zaporno kazen v trajanju 9 (devet) let in 5 (pet) mesecev zapora in pri tem upoštevalo tudi čas, prebit v priporu po prej citirani sodbi.

Podatki kazenskega vpisnika pa izkazujejo, da je obtoženec bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. IX K 14569/2014 z dne 13. 4. 2021 spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj zanemarjanje otroka in surovo ravnanje po prvem odstavku člena 192 KZ-1, kaznivega dejanja spolni napad na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku člena 173 KZ-1 in še dveh kaznivih dejanj prikazovanje, izdelava, posest in posedovanje pornografskega gradiva po prvem odstavku člena 176 KZ-1. Za vsako izmed navedenih kaznivih dejanj mu je sodišče prve stopnje določilo zaporne kazni in nato ob upoštevanju določene zaporne kazni 5 (pet) let zapora, ki mu je bila izrečena so sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III K 37438/2019 z dne 16. 1. 2020 in ki je postala pravnomočna 3. 3. 2020, izreklo enotno zaporno kazen v trajanju 9 (devet) let in 2 (dva) meseca zapora, pri tem pa mu v tako izrečeno enotno kazen vštelo del kazni, ki jo je obtoženec že prestal po citirani sodbi z dne 16. 1. 2020 od 2. 3. 2020 dalje. Zadeva IX K 14569/2014, ki se sedaj obravnava pred pritožbenim sodiščem (Višje sodišče v Celju) od 30. 6. 2021 dalje pod opr. št. II Kp 14569/2014 še ni pravnomočna.

7. Navedeno pomeni, da je pravnomočno izrečena zaporna kazen obtožencu s sodbo III K 37438/2019 z dne 16. 1. 2020, ki je postala pravnomočna 3. 3. 2020, kot določena bila upoštevana v dveh kazenskih postopkih in sicer v sodbi Okrožnega sodišča v Celju IX K 14569/2014 z dne 13. 4. 2020 (ki se sedaj v obravnava pred pritožbenim sodiščem – Višjim sodiščem v Celju) in v sodbi IV K 52883/2019 z dne 24. 5. 2021, kar je predmet tega pritožbenega postopka. Obe sodišču sta torej v obeh postopkih izhajali iz določbe prvega odstavka člena 55 KZ-1, ki določa, da v primeru, če sodi sodišče obtožencu zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi ali pa zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora, izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen po členu 53 KZ-1 in pri tem še upošteva, da je prej izrečena kazen že določena, kazen, ali del kazni, ki pa jo je obtoženec že prestal, pa se mu všteje v izrečeno kazen zapora. Uporaba te določbe ob upoštevanju določene zaporne kazni 5 (pet) let s sodbo III K 37438/2019 z dne 16. 1. 2020, ki je postala pravnomočna 3. 3. 2020 pa je bila utemeljena v zadevi, opr. št. IX K 14569/2014 z dne 13. 4. 2021, ne pa tudi v predmetni kazenski zadevi, ki je predmet tega pritožbenega postopka in v kateri je prvo sodišče izreklo sodbo 24. 5. 2021, saj je na ta način obtožencu bila dvakrat upoštevana zaporna kazen kot določena, kar pa je nedopustno in kar je ugotovilo sodišče prve stopnje po izreku izpodbijane sodbe in slednje zabeležilo tudi v predložitvenem poročilu z dne 30. 10. 2021. Ker je tako sodišče prve stopnje z odločbo o kazni zaradi vnovičnega upoštevanja določene zaporne kazni po citirani sodbi III K 37438/2019 v odločbi o kazni v nasprotju s prvim odstavkom člena 55 KZ-1 kršilo zakon, je bilo potrebno na podlagi uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (prvi odstavek člena 383 ZKP) poseči v izrek izpodbijane sodbe v odločbi o kazni tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in sicer, da se pri izreku enotne kazni ne upošteva kazen po sodbi III K 37438/2019 z dne 16. 1. 2020 v trajanju 5 (pet) let zapora, ki je postala pravnomočna 3. 3. 2020, posledično pa je bilo potrebno odpraviti tudi odločitev glede vštevanja pripora in prestane kazni in s tem odpraviti kršitve iz 5.) in 6.) točke člena 372 ZKP.

8. Obtoženec, njegov zagovornik in višja državna tožilka so 23. 4. 2021, kot izhaja iz izpodbijane sodbe sklenili na podlagi četrtega odstavka člena 450.a ZKP sporazum o priznanju krivde, v katerem so se dogovorili o kazenski sankciji, in so se obtožencu za kaznivo dejanje pod točko I/1) izreka na podlagi drugega odstavka člena 176 KZ-1 določile zaporna kazen 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje opisano pod točko I/2) izreka na podlagi drugega odstavka člena 176 KZ-1 zaporna kazen 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje opisano v točki II) izreka na podlagi tretjega odstavka člena 176 KZ-1 zaporna kazen 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje, opisano pod točko III) izreka na podlagi prvega odstavka člena 173 KZ-1 zaporna kazen 3 leta zapora, za kaznivo dejanje, opisano v točki IV) izreka pa na podlagi četrtega odstavka člena 173 KZ-1 zaporna kazen 4 mesece zapora, nakar se mu na podlagi 3. točke drugega odstavka člena 53 KZ-1 izreče enotna kazen 4 (štiri) leta in 6 (šest) mesecev zapora. Ker je navedeni sporazum o priznanju krivde tako, kot je povzeto v izpodbijani sodbi bil s strani sodišča prve stopnje sprejet, se torej obtožencu izreče enotna zaporna kazen, odločena v tem sporazumu in se na ta način sanira kršitev zakona v odločbi o kazni in o vštevanju pripora in prestane zaporne kazni, kot je bilo predhodno obrazloženo.

9. Obtoženec pa z vloženo pritožbo problematizira odločitev sodišča prve stopnje glede izreka varnostnega ukrepa odvzema predmetov in sicer osebnega računalnika ter v zvezi s tem navaja, da osebni hišni računalnik nikoli ni uporabljal za izvrševanje kaznivih dejanj, saj z njega ni pošiljal slik in posnetkov in ga je imel v uporabi samo z namenom, da posluša glasbo in si shranjuje svoje spomine in slike svojih sinov. Za izvrševanje kaznivih dejanj je uporabljal samo mobilni telefon in samo iz njega je pošiljal slike in posnetke, o čemer se lahko pritožbeno sodišče tudi prepriča. Poudarja svojo poštenost in odkritost, ko je vsa kazniva dejanja priznal in tudi sklenil sporazum o priznanju krivde in ne razume, zakaj mu sodišče ne verjame, da hišnega računalnika nikoli ni uporabljal za izvrševanje kaznivih dejanj. Predlaga, da pritožbeno sodišče vse okoliščine v zvezi s temi navedbami preveri, saj tudi aplikacij, ki se imenujejo ″Instagram″ in ″Snapchat″ ni mogoče naložiti in uporabljati na hišnem računalniku, ker so to družbena omrežja, ki jih je mogoče uporabljati in inštalirati preko mobilnega telefona in sicer preko ″Trgovine play″, zato je slike pošiljal preko teh družbenih omrežij. Na osebnem računalniku pa ima shranjene celotno zgodovino in preteklost svojih sinov od rojstva do njunega odraščanja (1500 slik). Zato predlaga, da se njegovi prošnji ugodi tako, da se mu vrne zasežen osebni računalnik, saj le-ta ni bil uporabljen za izvršitev kaznivih dejanj. Take pritožbene navedbe so neutemeljene.

10. Sodišče lahko storilcu zaradi storjenih kaznivih dejanj odvzame predmete na več pravnih podlagah. Iz procesnih razlogov se mu na začetku kazenskega postopka smejo zaseči predmeti, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, storilcu pa se predmeti odvzamejo tudi takrat, če so bili uporabljeni ali pa namenjeni za kaznivo dejanje ali pa so nastali s kaznivim dejanjem. Predmet pa je uporabljen za kaznivo dejanje takrat, ko je njegova raba vključena v konkretnem način izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi glede odvzema predmetov izhajalo iz določbe prvega odstavka člena 73 KZ-1 in pri tem ugotovilo, da sta v predkazenskem postopku bila obtožencu zasežena in odvzeta ob hišni preiskavi mobilni telefon znamke Samsung, model J710FN z IMEI številko 355233084765... z vstavljeno SIM kartico ter osebni računalnik. Pri tem se je oprlo na zapisnike o pregledu elektronskih naprav, iz katerih je razvidno, da je obtoženec zaseženi elektronski napravi uporabljal pri storitvi kaznivih dejanj, obravnavanih v tem postopku, zato je odločilo, da se obtožencu izreče varnostni ukrep odvzema osebnega računalnika in navedenega mobilnega telefona, saj sta to predmeta, ki sta bila uporabljena oziroma namenjena za storitev obtožencu očitanih kaznivih dejanj.

11. Že iz odredbe preiskovalnega sodnika sodišča prve stopnje, opr. št. II Kpd 52883/2019 z dne 15. 10. 2019 izhaja, da so delavci SKP PU ... tedaj osumljenemu S. Z. 17. 7. 2019 in 18. 7. 2019 zasegli različne elektronske naprave, glede katerih je podal privolitev za pregled nekaterih spletnih aplikacij (″Snapchat″, ″Instagram″ in ″Facebook″), ki jih je uporabljal. Na podlagi opravljenega zavarovanja podatkov s strani kriminalistov oddelka za računalniško preiskovanje in vrednotenje navedenih podatkov pa je bilo ugotovljeno, da je tedaj še osumljeni Z. preko internetnih omrežij in mobilnega telefona vzpostavljal stike z več mladoletnimi osebami, med katerimi so bile tudi oškodovanke v tem kazenskem postopku. Kriminalisti oddelka za računalniško preiskovanje (ORP) so opravili zavarovanje in preiskavo GSM aparata in o tem sestavili zapisnik o zavarovanju in preiskavi, na podlagi osumljenčeve privolitve pa tudi zavarovanje in preiskavo različnih google računov na njegovem osebnem računalniku ter o tem prav tako sestavili zapisnik o zavarovanju elektronskih podatkov iz te elektronske naprave. Pri hišni preiskavi je bil zasežen tudi osebni računalnik, katerega zavarovanje in preiskavo so prav tako opravili policisti. Na podlagi osumljenčeve privolitve je bilo takrat odkritih večje število facebook računov, instagram računov, elektronskih naslovov in drugih podatkov, ki so razvidni iz zapisnika o preiskavi podatkov iz te elektronske naprave. Ob podaji privolitve pa tedaj osumljeni Z. ni povedal gesla, s katerim bi bilo mogoče vstopati v njegov osebni računalnik, zaradi česar vseh podatkov ni bilo mogoče preiskati. Podatke, ki pa so jih kriminalisti kljub temu uspeli zavarovati iz njegovega osebnega računalnika, pa so delavci SKP PU ... ovrednotili in ugotovili, da je osumljenec dostopal do različnih spletnih naslovov, tudi do spletne strani Facebook, kjer je bilo najdenih tudi več povezav z mladoletnimi osebami, med katerimi so bile tudi oškodovanke.

Na podlagi takih ugotovitev ne vzdržijo pritožbene navedbe obtoženca, da osebnega računalnika ni uporabljal za izvrševanje kaznivih dejanj in da je ta izvrševal samo preko mobilnega telefona, nenazadnje pa tudi iz izreka izpodbijane sodbe v opisih obtožencu očitanih kaznivih dejanj izhaja, da je kazniva dejanja izvrševal tudi preko spletnih aplikacij Facebook, zato se pritožbene navedbe v smeri, da njegov osebni računalnik ni bil uporabljen za izvrševanje kaznivih dejanj izkažejo za protispisne in neutemeljene. Povedano pomeni, da je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je obtožencu ob upoštevanju določbe prvega odstavka člena 73 KZ-1 poleg mobilnega telefona odvzelo tudi njegov osebni računalnik. Do drugačne odločitve v tem delu, kot jo je sprejelo prvo sodišče, pa ne pripeljejo niti pritožbene navedbe v smeri, da ima obtoženec na zaseženem osebnem računalniku spravljene tudi slike obeh svojih sinov.

12. Glede na povedano je bilo potrebno torej pritožbo obtoženca v smeri, da se mu osebni računalnik ne odvzame in da se mu vrne, zavrniti kot neutemeljeno (določba člena 391 ZKP) in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrditi, saj tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe v tem delu ni pokazal nepravilnosti (določbe člena 383 ZKP), na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma.

13. Obtoženec ni uspel s pritožbo, zato bi v skladu s prvim odstavkom člena 98 ZKP moral plačati sodno takso za pritožbo. Že prvo sodišče je obtoženca v skladu s četrtim odstavkom člena 95 ZKP oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka, zato je iz istih razlogov to storilo tudi pritožbeno sodišče, zato obtožencu ne bo potrebno plačati sodne takse za pritožbo (četrti odstavek člena 95 ZKP).