Jedro

Kljub temu, da gre za verzijski zahtevek, pa je za pravilno ugotovitev višine potrebno oceniti otrokove potrebe v kritičnem obdobju, druge dohodke za njegovo preživljanje (denarna pomoč) in zmožnosti obeh staršev. Način ugotavljanja utemeljenosti verzijskega zahtevka po višini je pravzaprav isti kot pri določitvi višine preživnine.

Izrek

Pritožbi proti sodbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbi proti sklepu se ugodi in se sklep spremeni tako, da se toženca oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici znesek 200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2003 dalje do plačila in ji plačati stroške pravdnega postopka v višini 87.230,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče predlog toženca za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo.

Toženec je vložil pritožbo proti sodbi in sklepu.

Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ko je pri odločitvi upoštevalo le tožničino izpoved, tožencu pa ni verjelo, prav tako pa tudi ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Pritožnik graja dokazno oceno prvostopnega sodišča, saj meni, da je sprejelo odločitev le na podlagi trditve tožnice, da toženec ni ničesar prispeval k preživljanju mladoletnega otroka, pri čemer pa ni upoštevalo ostalih okoliščin, ki izhajajo iz izvedenega dokaznega postopka, zato je odločitev sodišča pristranska. Sodišče prve stopnje ni ocenilo toženčeve trditve, da je za stroške preživljanja družine mesečno prispeval okoli 60.000,00 SIT in da je prispeval tudi v delu v zvezi z ureditvijo centralnega ogrevanja v hiši, v kateri sta pravdni stranki živeli. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov glede višine tožbenega zahtevka, saj sodišče ni upoštevalo denarne pomoči, ki jo tožnica prejema za preživljanje otroka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Toženec izpodbija sklep glede oprostitve plačila sodnih taks prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejstva v zvezi z mesečnimi prejemki tožene stranke oziroma njegovim premoženjskim stanjem in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče namreč pri ugotovitvi višine njegovih dohodkov ne bi smelo upoštevati dnevnic in kilometrine, ki jih toženec prejema zaradi terenskega dela, pač pa le njegovo neto plačo, ki znaša približno 88.000,00 SIT. Od navedenega zneska toženec plačuje tudi preživninsko obveznost cca 35.000,00 SIT mesečno, kar pomeni, da tožencu po plačilu preživnine ne ostane za lastno preživljanje

110.000,00 SIT, kot ugotavlja prvostopno sodišče, pač pa bistveno manj.

Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pritožbe proti sodbi: Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v smislu določila 2. odst. 350. člena ZPP ugotovilo, da je pritožba utemeljena. Toženec ima prav, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo in v posledici materialno pravo nepravilno uporabilo, ko je zaključilo, da pravdni stranki v obdobju od rojstva otroka 2.3.2002 do konca meseca oktobra 2002 nista živeli v zunajzakonski skupnosti, toženec pa za preživljanje otroka ni prispeval skoraj ničesar, zato je na podlagi 197. člena Obligacijskega zakonika tožbeni zahtevek utemeljen. V pravilnost takšnega zaključka pritožbeno sodišče že na podlagi izpovedi pravdnih strank dvomi, saj je iz njunih izpovedi mogoče zaključiti, da sta pravdni stranki v tem obdobju in vse do meseca marca 2003 bivali skupaj z otrokom v hiši tožničinih staršev v Z... Njun partnerski odnos je bil morda res nezrel, saj sta se pogosto prepirala in občasno odhajala vsak k svojim staršem, vendar pa takšno ravnanje ne zadošča za zaključek, da njuno razmerje ni predstavljalo z zakonsko zvezo izenačene zunajzakonske skupnosti.

Imela sta skupnega otroka in stanovanje, skrb za otroka in gospodinjska opravila sta si delila, saj tudi tožnica priznava, da ji je pri tem pomagal toženec. V stanovanjski hiši, v kateri sta bivala, sta uredila centralno ogrevanje, kar je očitno organizacijsko uredil toženec, ki je tudi delal, saj je bila centralna kurjava izvedena s strani toženčevega delodajalca. Tožnica sicer zanika, da bi toženec omembe vredno prispeval svoje dohodke k pokritju stroškov preživljanja družine, sodišče pa ji verjame kljub drugačni izpovedi toženca. Pritožnik ima prav, da je takšen zaključek prvostopnega sodišča glede na ostale nesporno ugotovljene okoliščine vsaj preuranjen. Ob dejstvu, da toženec redno plačuje dogovorjeno preživnino vse od tedaj, ko je bil dogovor o plačevanju preživnine sklenjen na Centru za socialno delo, da je tožnici nudil oporo ob porodu, da je želel urediti otrokovo očetovstvo, da je za otroka preskrbel rabljen voziček in posteljico ter prinesel zanj igrače, da ima tudi sedaj redne stike z otrokom in da je bil v spornem času redno zaposlen, je ugotovitev prvostopnega sodišča, da ni prispeval ničesar in da je vse potrebne stroške otrokovega preživljanja nosila sama, malo verjeten. Nelogično je namreč, da bi toženec svoj odnos do pokrivanja stroškov otrokovega preživljanja drastično spremenil takoj, ko sta s tožnico sklenila dogovor na centru za socialno delo, saj svojo obveznost od tedaj redno izvršuje, pred tem pa po zaključku prvostopnega sodišča ni prispeval ničesar.

Glede na povedano pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje o odločilnih dejstvih o tem, ali sta pravdni stranki v obdobju od rojstva otroka do konca meseca oktobra, torej osem mesecev in ne deset mesecev, kot to ugotavlja prvostopno sodišče, živeli v zunajzakonski skupnosti in ali sta vsaka po svojih zmožnostih prispevali sredstva za preživljanje otroka, nepopolno ugotovilo, ko je svojo odločitev oprlo le na izpoved tožnice. Pravdni stranki sta predlagali tudi zaslišanje prič in poizvedbe na centru za socialno delo, vendar sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ni izvedlo, niti ni navedlo razlogov za zavrnitev, čeprav bi po določbi 2. odst. 287. člena ZPP, to moralo storiti. Zato se sodbe v tem delu niti ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 1. odst. 339. člena ZPP. Navedeno kršitev določb pravdnega postopka pa je sodišče prve stopnje storilo tudi s tem, da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih glede višine tožbenega zahtevka, na kar utemeljeno opozarja toženec v pritožbi.

Kljub temu, da gre za verzijski zahtevek, pa je za pravilno ugotovitev višine potrebno oceniti otrokove potrebe v kritičnem obdobju, druge dohodke za njegovo preživljanje (denarna pomoč) in zmožnosti obeh staršev. Način ugotavljanja utemeljenosti verzijskega zahtevka po višini je pravzaprav isti kot pri določitvi višine preživnine. Zato je bilo potrebno sodbo razveljaviti tudi zaradi navedenih kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi določbe

355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje izvede vse predlagane dokaze, katere naj oceni v skladu z določbo 8. člena ZPP in nato o zahtevku znova odloči. V sodbi mora navesti jasne razloge tako o temelju, kot tudi višini tožbenega zahtevka.

Zaradi razveljavitve sodbe glede glavnega zahtevka, je sodišče prve stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj bo moralo sodišče prve stopnje o stroških postopka odločiti znova po ponovljenem postopku, pri čemer bo moralo upoštevati tudi pritožbene stroške.

Glede pritožbe proti sklepu: Po določbi 1. odst. 168. člena ZPP sodišče oprosti plačila stroškov postopka stranko, ki po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmore teh stroškov brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine.

Pri ugotavljanju dejstev, kolikšne dohodke prejema stranka in odločanju o tem, ali so ti dohodki tako majhni, da bi bila zaradi plačila sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, je potrebno upoštevati redne dohodke in premoženje, ki ga stranka ima. Med redne dohodke po presoji pritožbenega sodišča ne sodijo dnevnice in kilometrine, ki jih toženec prejema kot povračilo stroškov, ki mu nastajajo zaradi terenskega dela in niso stalni vir dohodka, saj so odvisni od tega, ali toženec opravlja delo na terenu in je zato upravičen do povračila stroškov ali ne. Zato toženčevi mesečni dohodki ne dosegajo 140.000,00 SIT, kot ugotavlja prvostopno sodišče v nasprotju s podatki v spisu, pač pa 88.000,00 SIT, kar izhaja iz predloženih dokazil. Po poravnavi preživninske obveznosti v višini 34.918,00 SIT tožencu ostane le dobrih 50.000,00 SIT za pokritje stroškov lastnega preživljanje. Znesek sodne takse, ki bi jo moral toženec plačati za pritožbo, predstavlja polovico zneska, ki mu ostane za preživljanje, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.