Jedro

Niti pometanje niti izvlek kabla ne pomeni dejavnosti, iz katere izvira večja nevarnost, zato po mnenju revizijskega sodišča za povzročeno škodo ni mogoče ugotavljati objektivne odgovornosti tožene stranke. Glede krivdne odgovornosti pa tudi revizijsko sodišče v celoti soglaša z mnenjem nižjih sodišč. Pri tako enostavnem delu, kot je pometanje, toženi stranki ni mogoče očitati krivde za nastalo škodo. Izvlek kabla, ki ga za potrebe čiščenja niti ni bilo treba izvleči, je bil povsem neprimeren, do tožnikove poškodbe pa je prišlo zgolj samo zaradi tega. Zato ni mogoče zaključevati, da je tožniku škodo povzročila tožena stranka, to pa pomeni, da mu tudi ni dolžna nastale škode povrniti.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo kot neutemeljen zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine zaradi posledic nesreče pri delu v znesku 550.000,00 SIT s pp, ker je na podlagi dokazov, izvedenih v postopku zaključilo, da je tožnik sam odgovoren za škodni dogodek.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je tožena stranka vsaj delno odgovorna za nastalo škodo. Predvsem ni naloga čistilca, da pospravlja stroje po končanem delu. Poleg tega morajo biti vtičnice take, da se kabel brez težav vtakne v vtičnico in iz nje potegne le z eno roko. V spornem primeru temu ni bilo tako. Zaradi strojev, ki niso bili pospravljeni, in slabo izvedenih vtičnic, zaradi česar je tožnik skušal izvleči kabel na način, ki je pripeljal do poškodbe, je zato za škodo podana tudi odgovornost tožene stranke. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in tožnikovemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki in stranskemu intervenientu, ki na revizijo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo. Ker revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni dodatno preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, v katerem se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Tožena stranka je v reviziji uveljavljala samo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, in na katerega je revizijsko sodišče vezano, je pravilen zaključek, da tožena stranka tožniku ni odgovorna za škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu 6.3.1991. Po določbi prvega odstavka 73. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list RS, št. 60/89 in 42/90) mora delodajalec delavcu, če utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, škodo povrniti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Po določbi prvega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) je dolžan kdor povzroči škodo drugemu, to škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Drugi odstavek istega člena pa določa, da se za škodo ali dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

Do nesreče tožnika je prišlo glede na ugotovitve nižjih sodišč pri čiščenju (pometanju) prostora oziroma kontejnerja. Pri tem je tožnik skušal izvleči priključni kabel iz vtičnice v zidu tako, da se je z nogo uprl v zid, pri čemer se je zaradi sile snel kabel. Ob tem je tožnik izgubil ravnotežje in z glavo udaril v steno kontejnerja. Niti pometanje niti izvlek kabla ne pomeni dejavnosti, iz katere izvira večja nevarnost, zato po mnenju revizijskega sodišča za povzročeno škodo ni mogoče ugotavljati objektivne odgovornosti tožene stranke. Glede krivdne odgovornosti pa tudi revizijsko sodišče v celoti soglaša z mnenjem nižjih sodišč. Pri tako enostavnem delu, kot je pometanje, toženi stranki ni mogoče očitati krivde za nastalo škodo. Izvlek kabla, ki ga za potrebe čiščenja niti ni bilo treba izvleči, je bil povsem neprimeren, do tožnikove poškodbe pa je prišlo zgolj samo zaradi tega. Zato ni mogoče zaključevati, da je tožniku škodo povzročila tožena stranka, to pa pomeni, da mu tudi ni dolžna nastale škode povrniti.

Zato tudi revizijsko sodišče soglaša z zaključkom obeh sodišč, da tožena stranka tožniku zaradi nesreče pri delu ni odškodninsko odgovorna. Ob upoštevanju povedanega reviziji tožnika ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP, ZTPDR in ZOR je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).