Jedro

Sodišče ugotavlja, da je predlagatelj ZOdv-D, ki je določil posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov, že v postopku sprejemanja tega zakona podal razlago in opravil presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo RS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo opr. št. Bpp 87/2016 z dne 17. 3. 2016 A.A. odobrila redno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v kazensko preiskovalni zadevi, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Kopru pod opr. št. I Kpr 45463/2015. Za izvajanje te brezplačne pravne pomoči je bil kot odvetnik določen tožnik, ki je po opravljeni storitvi toženi stranki vrnil napotnico in predložil stroškovnik, kot tudi dokazila o opravljeni storitvi. Tožena stranka je tožniku z izpodbijanim sklepom za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči odmerila nagrado in stroške v skupni višini 321,85 EUR.

2. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, da je po določbi šestega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) odvetnik upravičen do nagrade za pravno pomoč in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom, ki se izračuna po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) in v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči. Tožniku je skladno s stroškovnikom priznala nagrado v skupni višini 610 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2799,99 EUR, nato pa po določbi petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) odločila, da je tožnik upravičen do polovice tega zneska, torej do plačila 140,00 EUR. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožniku priznala tudi stroške, in sicer kilometrino na relaciji Sežana - Koper - Sežana za trikratni prihod na sodišče v skupnem znesku 97,68 EUR, parkirnino v višini 3,00 EUR in pavšalni znesek za materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitve. Skladno s tem zaključuje, da je tožnik upravičen do povračila stroškov v skupni višini 321,95 EUR, ki se mu izplačajo iz proračunskih sredstev sodišča. 3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep tožene stranke odpravi ter odloči, da se tožniku za pravno svetovanje in zastopanje iz naslova brezplačne pravne pomoči priznajo nagrada in stroški v skupni višini 512,30 EUR, tožena stranka pa naj mu tudi povrne stroške postopka. Tožena stranka je s tem, ko mu je po določbi petega odstavka 17. člena ZOdv odmerila nagrado v polovičnem znesku, kršila 2. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS), ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država, za postulat pravne države pa je najpomembnejše načelo zakonitosti. To načelo zahteva, da so pravne norme jasne in določne. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe ZOdv in 30. člen ZBPP, kar je v tolikšni meri nejasno, da krši standard pravne varnosti. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up 879/2014 odločilo, da zahteva po določnosti pravnih pravil pomeni, da morajo biti ta pravila določna, gotova, jasna in predvidljiva. Objektivni vidik določnosti je semantična natančnost pravnega pravila, subjektivni vidik pa posameznikova vnaprejšnja seznanjenost s pravnimi posledicami predpisa. V obravnavanem primeru je znesek nagrade odvetniku odmerjen na podlagi določb ZBPP, ki pa je enkrat višji kot znesek, ki mu je bil odmerjen z uporabo ZOdv. Predpisa torej isto materijo urejata drugače in zato posameznik ne more vnaprej pričakovati, kakšna bo odmera priglašene nagrade. ZBPP je bil sprejet zaradi uresničevanja pravice do sodnega varstva, s tem, da je zakonodajalec vpeljal tudi načelo racionalne uporabe proračunskih sredstev, medtem ko je bil ZOdv sprejet zaradi pravne regulacije položaja ter pravic in obveznosti odvetnikov. Zakona sta torej že v splošnem različna, z vidika dodeljevanja brezplačne pravne pomoči pa je ZBPP specialnejši zakon. Po določbah tega zakona pa se nagrada odvetniku odmeri le na podlagi določb OT. Nasprotno razlogovanje tožene stranke zato v pravni red vnaša zmedo in krši 2. člen URS.

4. Tožnik meni, da opisana ureditev krši tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena URS. Po tem načelu je zakonodajalec zavezan, da enake položaje obravnava enako, kolikor pa jih obravnava različno, mora za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. To pomeni, da bi morajo biti pri odmeri nagrade odvetniku po določilih o brezplačni pravni pomoči upoštevana enaka pravila, kot veljajo v vseh drugih primerih odmere nagrade odvetniku. Tožnik izpostavlja, da 26. člen ZBPP določa, da se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi kot oprostitev plačila stroškov sodnega izvedenca, prič, tolmačev, vročevalcev, prevodov, stroškov zunanjega poslovanja sodišča ali drugih organov, nadalje kot oprostitev pologov varščine za stroške, kot oprostitev stroškov za javne listine in potrdila ter kot oprostitev plačila drugih stroškov postopka. To pomeni, da je, na primer, izvedenec katerekoli stroke iz naslova brezplačne pravne pomoči poplačan v celoti, enako tudi tolmač ali vročevalec. ZBPP je s tem, ko je določil, da se odvetnikom stroški poravnajo po določilih OT, zagotovil spoštovanje načela enakosti pred zakonom. Iz sklepa Ustavnega sodišča RS, št. U-I-2/2015, ki ugotavlja, da odvetniki v okviru izvajanja brezplačne pravne pomoči dejansko opravljajo naloge, ki izhajajo iz Ustave kot pozitivne obveznosti države, je mogoče zaključiti, da enake naloge opravljajo tudi sodišča, izvedenci, tolmači, vročevalci, torej je njihov status izenačen in jih je treba obravnavati enako in to tudi pri odmeri stroškov postopka. S tem, ko tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni upoštevala 30. člena ZBPP, je kršila določbo 14. člena URS.

5. Tožnik še navaja, da tožena stranka v sklepu ni pojasnila, zakaj tožniku ni priznala vseh priglašenih stroškov za kilometrino in je s tem bistveno kršila določbe postopka, saj njene odločitve ni mogoče preizkusiti.

6. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

7. Sodišče je tožbo vročilo tudi stranki z interesom, to je A.A., ki na tožbo prav tako ni odgovoril. K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Tožnik tožbo gradi na predpostavki, da je tožena stranka s tem, ko se je pri odmeri nagrade za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči oprla na določbo 17. člena ZOdv in mu nagrado, ki jo sicer določa OT, odmerila v polovičnem znesku, kršila določbe 2. in 14. člena URS, torej kršila ustavno načelo pravne države in načelo enakosti pred zakonom.

10. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Tej določbi je sledila tudi tožena stranka in to v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila. Sodišče pritrjuje tožnikovim tožbenim navedbam, da se morajo bistveno enaki položaji obravnavati enako ter da mora, kolikor zakonodajalec take položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same, zakonodajalec pa ga mora ustrezno utemeljiti. Sodišče ugotavlja, da je predlagatelj (Vlada RS) Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), ki je določil posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov, že v postopku sprejemanja tega zakona podal razlago in opravil presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z URS (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052 št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Pojasnil je, da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Predlagatelj zakona je izhajal tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi št. U-II-1/9 z dne 5. 5. 2009, ugotovilo: "da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave RS". Prav tako je predlagatelj zakona pojasnil: "da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa je v potencialni negotovosti glede plačila". Sodišče se z vsemi navedenimi razlogi strinja in zato tožbeni navedbi tožnika, da naj bi bil peti odstavek 17. člena ZOdv, s tem pa odločitev tožene stranke v neskladju z URS, ni sledilo.

11. Sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu tožbenemu ugovoru, da obrazložitve tožene stranke o odmeri kilometrine za prihod na sodišče, ki mu jo je odmerila manj od tiste, ki jo je priglasil, ni mogoče preizkusiti. Tožnik je predlagal, naj se mu kilometrina prizna za trikratni prihod na sodišče, to je za relacijo iz Sežane do Kopra in obratno, in sicer v obsegu 100 km za vsakokratni prihod. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka tožniku, namesto 50 km v eno smer, priznala 44 km, kar je skladno tudi z javno dostopnimi spletnimi podatki o razdalji med Sežano in Koprom. Odločitev je pojasnila z navedbo, da je tožniku priznala "kilometrino na relaciji Sežana - Koper - Sežana za trikratni prihod na sodišče v skupnem znesku 97,68 EUR (44 km x 2 x 0,37 x 3, 10. člen OT)". Sodišče meni, da je iz takega zapisa brez vsakega dvoma razvidno, da je tožena stranka upoštevala razdaljo 44 km med Sežano in Koprom, nato to pomnožila z 2, kar pomeni, da je na tak način izračunala relacijo Sežana - Koper - Sežana, ki jo je tožnik opravil za prihod na sodišče, nato to pomnožila z 0,37, kar je znesek kilometrine (gre za znesek kilometrine na službeni poti, ki se vse od 1. 1. 2010 dalje ni spreminjal), nazadnje pa vse to pomnožila še s 3, torej za trikratni tožnikov prihod na sodišče. Tožena stranka je s tem svojo odločitev glede odmere kilometrine, s katero soglaša tudi sodišče, dovolj natančno pojasnila in jo je zato mogoče tudi preizkusiti.

12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.