Jedro

Ker SPZ pojma posesti pravice ne pozna in pravica ne more biti objekt posestnega varstva, tožeča stranka pa z dajatvenim zahtevkom zahteva, naj se toženi stranki prepove posegati v "posest pravice distribucijskega signala TV Šiška", njena terjatev že iz tega razloga ni verjetno izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki nalaga, da najkasneje v 24 urah od izdaje začasne odredbe nadaljuje z distribucijo signala TV Šiška. Za primer, da navedene obveznosti ne bo izpolnila, se ji izreče kazen v višini 500.000,00 SIT, ki se izterja po uradni dolžnosti, hkrati pa izda sklep, s katerim se ji določi nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče nova, višja denarna kazen.

Proti sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da tožeča stranka oddaja signal s programom TV Šiška, tožena stranka pa ga distribuira, vendar pa ti dejstvi ne utemeljujeta njene posesti signala in s tem posestnega varstva. Takšna obrazložitev je sama s seboj v nasprotju.

Razlogovanje, da posest nad programom ni mogoča, ampak je mogoča zgolj posest nad signalom, je napačno, saj v tem primeru nobena izmed televizij v slovenskem medijskem prostoru ne bi bila zaščitena pred morebitnimi motnjami posesti. Televizija, ki oddaja signal oziroma program, ima neposredni ekonomski interes, da njen signal oziroma program nemoteno pride do gledalcev, ki so odjemalci storitev. Če na poti od oddajnika do prejemnika pride do motenj, gre za neposredno onemogočanje opravljanja gospodarske dejavnosti. Naziranje, po katerem tožeča stranka izgubi posest nad signalom, ko ga odda v omrežje tožene stranke, je preozko. Tožeča stranka posest izvaja iz neposredne posesti tožene stranke in ima tako imenovano posredno posest.

Ker je pritožba proti sklepu enostransko pravno sredstvo, pritožbeno sodišče vsebine odgovora na pritožbo tožene stranke ne povzema (366. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest), posest pa ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest; 1. in 2. odst. 24. člena Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/02, SPZ). Iz citiranih določil izhaja, da je posest po SPZ dejanska oblast nad stvarjo ne glede na to, ali se ta oblast uresničuje v svojem ali tujem imenu.

Ker SPZ pojma posesti pravice, ki ni združljiv z objektivno koncepcijo posesti, ne pozna in pravica ne more biti objekt posestnega varstva, tožeča stranka pa z dajatvenim zahtevkom zahteva, naj se toženi stranki prepove posegati v "posest pravice distribucijskega signala TV Šiška", njena terjatev že iz tega razloga ni verjetno izkazana (primerjaj s 1. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).

Pritožbeno sodišče pa se v celoti strinja, da bi bil predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen tudi v primeru, če bi tožeča stranka kot objekt varstva v motenjskem sporu opredelila signal, ki izpolnjuje kriterij stvari iz 2. odst. 15. člena SPZ. Subjekt namreč lahko uživa sodno varstvo zaradi motenja posesti le pod predpostavko, da ima na stvari neposredno ali posredno posest. Iz tožbenega gradiva ne izhaja niti trditev, da tožeča stranka izvršuje fizično oblast nad signalom, medtem ko se razširja po kabelskem omrežju, niti trditve, da ima signal, ki je stvar, v dejanski oblasti preko koga drugega (posredna posest). Tožbena naracija torej ne vsebuje vseh pravotvornih dejstev, ki bi utemeljevali pravno posledico, ki jo uveljavlja, zato je tožbeni zahtevek nesklepčen, kot je pravilno nakazalo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da motnje v predvajanju programa, ki ga oddaja tožeča stranka, ogrožajo njen ekonomski interes, vendar pa to samo po sebi ne zadošča za utemeljenost tožbenega zahtevka v posesorni pravdi. Ker je tema obravnavanja v tem postopku omejena (primerjaj s 1. odst. 33. člena SPZ), bo morala pravico, do katere naj bi bila upravičena po materialnem pravu, uveljavljati z drugačno obliko varstva, ne pa z motenjsko tožbo.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa ni ne očitane kršitve iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ne druge po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker je pritožba proti sklepu enostransko pravno sredstvo, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena ZPP).