Jedro

Po določilu 307. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je predmet izpolnitve v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Ker sta tožnika glede na ugotovitve sodišč nižjih stopenj dala tožnikoma na razpolago stanovanjske prostore v skladu z obveznostmi iz sodne poravnave, s katero so stranke dogovorile spremembo izročilne pogodbe o bivalnih prostorih tožnikov, imata tožnika sedaj pravico in možnost bivati v novi hiši tožencev. Njun zahtevek, da morata toženca popraviti staro hišo ali jima plačati namesto tega 1,750.000,00 SIT, glede na zgoraj navedeno dejansko in pravno podlago, ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da sta toženca dolžna sanirati staro stanovanjsko hišo v V., podrejeno pa plačati 1,750.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ker je ugotovilo, da zahtevek tožnikov ni utemeljen.

Pritožbo tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo in v njej navedla, da uveljavljata vse revizijske razloge ter predlagala, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. Po revizijskih izvajanjih je podana kršitev postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje sploh ni odločalo o začasni odredbi. Po 1. točki tretjega člena izročilne pogodbe pa sta si tožnika izgovorila v stari stanovanjski hiši služnost dosmrtnega brezplačnega stanovanja. S sodno poravnavo z dne 28.2.1991 sporazum o tej služnosti ni bil spremenjen. Odločitev sodišč v tem sporu je zato materialnopravno zmotna.

Toženca na revizijo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po revizijskih izvajanjih je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker v postopku na prvi stopnji ni bilo odločeno o predlogu za izdajo začasne odredbe. Taka revizijska trditev ima lahko le pomen predloga, da se odloči o predlagani začasni odredbi, ne more pa očitana opustitev predstavljati v reviziji upoštevne postopkovne kršitve. Namreč temeljna predpostavka za dopustnost revizije je obstoj pravnomočne odločbe (v tem primeru začasna odredba sploh še ni bila izdana), niti revizija ne bi bila dovoljena (začasna odredba je po določilu 245. člena zakona o izvršilnem postopku sredstvo zavarovanja, zoper katerega po 9. členu istega zakona revizija ni dopustna). Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa v tem primeru ni bila zagrešena.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da sta si tožnika kot izročevalca svoje nepremičnine tožencema izgovorila z izročilno pogodbo z dne 18.1.1984 dosmrtno služnostno pravico stanovanja v dotedaj njuni stari hiši V., ki je bila že tedaj v razpadajočem stanju. Toda po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje sta toženca zgradila novo hišo namesto stare (ki jo morata sedaj podreti zaradi postavljene nadomestne gradnje), da sta v novi hiši pripravila ustrezne stanovanjske prostore za oba tožnika, kot sta se zavezala s poravnavo 28.2.1991, sklenjeno v pravdi pod št. .., v kateri sta tožnika zahtevala od tožencev bivalne prostore v novi hiši (kar sta se zavezala že z izročilno pogodbo v primeru, če bosta zgradila novo hišo namesto stare) in da sta toženca dala tožnikoma na razpolago prostore v novi hiši, ki so po ugotovitvah nižjih sodišč primerni.

Po določilu 307. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je predmet izpolnitve v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Ker sta tožnika glede na ugotovitve sodišč nižjih stopenj dala tožnikoma na razpolago stanovanjske prostore v skladu z obveznostmi iz sodne poravnave, s katero so stranke dogovorile spremembo izročilne pogodbe o bivalnih prostorih tožnikov, imata tožnika sedaj pravico in možnost bivati v novi hiši tožencev. Njun zahtevek, da morata toženca popraviti staro hišo ali jima plačati namesto tega 1,750.000,00 SIT, glede na zgoraj navedeno dejansko in pravno podlago, ni utemeljen. Sodišči druge in prve stopnje sta zato pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbeni zahtevek tožnikov zavrnili. Zato ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato moralo revizijo tožnikov zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).