Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je podana tudi ovira za odpust obveznosti po tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP. Dolžnik brez lastnega prizadevanja za poplačilo dolgov ves čas teka stečajnega postopka ne more priti do odpusta obveznosti. Očitno je, da se je dolžnik zadovoljil s plačo, ki onemogoča upniku, da v tem postopku pride do vsaj delnega poplačila svoje terjatve. Da bi dolžnik tudi v teku tega postopka osebnega stečaja iskal bolje plačano službo doma ali v tujini, pa v tem postopku ni zatrjeval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je dolžnik kršil dolžnost iz 384. člena ZFPPIPP (zamolčanje skupnega premoženja z A. A. kot izvenzakonsko partnerico) in da obstaja ovira za odpust obveznosti po tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP (zloraba pravice do odpusta obveznosti).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik. Uveljavljal je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP, predvsem pa zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžniku odpusti vse njegove obveznosti, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje po drugem sodniku. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje uveljavlja v zvezi z ugotovitvijo sodišča o obstoju izvenzakonske skupnosti med dolžnikom in A. A., ter ugotovitvijo o obstoju skupnega premoženja na stanovanjski hiši. Sodišču pa glede razlogov izpodbijanega sklepa očita tudi bistveno postopkovno kršitev po 14. točki in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer očitno nasprotje med zaključki sodišča o nepremičnini kot skupnem premoženju dolžnika in A. A. ter njegovo izpovedbo in izpovedbami nekaterih v postopku zaslišanih prič o tem, da je bila nepremičnina pridobljena neodplačno oziroma iz posebnega premoženja A. A. 3. V odgovorih na pritožbo sta upraviteljica in edini upnik C. C. predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhajajo sledeča pravno relevantna dejstva, zaradi katerih je bilo mogoče sklepati na obstoj izvenzakonske skupnosti med dolžnikom in A. A.: - dolžnik je že v vprašalniku upraviteljice z dne 15. 11. 2018 navedel A. A. kot njegovo zunajzakonsko partnerico, kot partnerico pa jo je navedel tudi v elektronskem sporočilu z dne 10. 1. 2019, - dolžnik in A. A. sta živela na različnih naslovih (dolžnik na naslovu D. 1, Ljubljana, A. A. pa na naslovu E. 2, Ljubljana), - rodila sta se jima dva otroka, eden v letu 2015, drugi v letu 2018, za katera nimata uradno po pristojnem uradnem organu urejenih preživninskih razmerij (glede višine preživnine in stikih z otrokoma), - dolžnik brezplačno živi v stanovanju očeta A. A., najemnine ne plačuje, le druge stroške stanovanja (izpovedba dolžnika), - A. A. je lastnica osebnega vozila VW Passat od leta 2015 dalje, ker pa nima vozniškega izpita, je v prometno dovoljenje kot uporabnika vpisala dolžnika, saj je bil avto kupljen za prevoz njunih otrok (izpovedba A. A.), - dolžnik je z navedenim avtom nekaj časa vozil otroke v vrtec in A. A. v službo (izpovedba dolžnika in A. A.), - avtomobil je bil opremljen z nalepko dolžnikovega projekta na prošnjo dolžnika z namenom reklamiranja (izpovedba A. A.), - A. A. je dne 9. 3. 2016 na dražbi kupila hišo na naslovu F. 3 za kupnino 135.000,00 EUR v podaljšani tretji gradbeni fazi.

6. Navedena dejstva dolžnik ni prerekal niti v prvostopenjskem postopku, pa tudi v pritožbi niso bila prerekana. Dolžnik v pritožbi zgolj neutemeljeno izpodbija na podlagi navedenih dejstev materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o obstoju izvenzakonske skupnosti med njim in A. A., materjo njegovih dveh sinov glede na to, da nikoli nista živela skupaj na istem naslovu, da nista bila v intimnem razmerju, imata zgolj skupna otroka, da sta se z materjo otrok razšla že pred rojstvom prvega otroka. Njegova navedba o A. A. kot zunajzakonski partnerici pa je posledica njegove pravne neukosti.

7. Pritožbeno sodišče pritožnikovim razlogom za (po njegovem) zmotno poimenovanje njegovega razmerja z A. A. ne pritrjuje. Pritožnik namreč ni neizobražena oseba, ki ne bi mogla dojeti pojma izvenzakonske skupnosti in tej odgovarjajočega partnerstva ter pravnih posledic le-te. Dolžnik ima visoko strokovno izobrazbo, ki predpostavlja tudi splošno razgledanost o družbenih pojavih, kakršno je vse obsežnejši pojav izvenzakonskih skupnosti v tej družbi. Njegovo pojmovanje, da je ločeno življenje odraz odsotnosti izvenzakonske skupnosti, je preveč poenostavljeno in po presoji pritožbenega sodišča služi zgolj njegovemu izgovoru o neobstoju izvenzakonske skupnosti.

8. Po prvem odstavku 4. člena Družinskega zakonika (DZ) je zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze in ni razlogov, da bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Ta skupnost ima v razmerju med njima enake pravne posledice po tem zakonu, kakor če bi sklenila zakonsko zvezo (smiselno enako je določal prvi odstavek 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR).

9. Sodna praksa sicer za presojo življenjske skupnosti partnerjev terja izpolnitev več pogojev, in sicer mora biti podana svobodna volja obeh partnerjev, da vzpostavita skupno življenje, ekonomsko in socialno skupnost, ki mora zadovoljevati čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost, kar pravilno opozarja pritožnik.

10. Okoliščine konkretnega primera, ki jih je izpostavilo prvostopenjsko sodišče, po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo sklepanje o obstoju zunajzakonske skupnosti dolžnika z A. A. Slednja je v uporabo dolžniku prepustila avtomobil, s katerim je dolžnik prevažal otroka v vrtec, njo pa v službo. A. A. je tudi pristala na to, da so v reklamne namene na avtomobilu nalepke dolžnikovega projekta. Šlo je torej za vzajemno pomoč med partnerjema, navzven še kako vidno ne le kot zgolj prijateljsko razmerje, pač pa kot globje čustveno razmerje med partnerjema, katerega zunanji znak je bilo rojstvo njunih otrok v razmaku treh let (prvi rojen leta 2015, drugi leta 2018). Dejstvo, da ob rojstvu otrok nista uradno poskrbela za to, da se uredi vprašanje preživnine za otroke, kaže na to, da sta se sporazumela o njunem prispevku k preživljanju otrok vsak po svojih zmožnostih, kar je običajna praksa zakoncev. Na tesnejši odnos partnerjev v izvenzakonski skupnosti kaže nenazadnje tudi benevolenten odnos dolžnikovega „tasta“ do dolžnika, ki dolžniku omogoča uporabo svojega stanovanja brez plačila najemnine, s tem pa nesporno omogoča dolžniku večji materialni prispevek k stroškom družine, kot če bi moral dolžnik plačevati najemnino. Vsa navedena dejstva vodijo v zaključek, da je šlo v obravnavanem primeru za prostovoljno ekonomsko in socialno skupnost. Spričo navedenih dejstev se izkaže, da zatrjevano življenje obeh partnerjev na ločenih naslovih nima takega pomena, kot ga pritožbeno izpostavlja dolžnik.

11. Čim pa je prvostopenjsko sodišče v relevantnem obdobju nakupa nepremičnine v letu 2016 ugotovilo obstoj izvenzakonske skupnosti, je postala navedena nepremičnina skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev po drugem odstavku 51. člena ZZZDR oziroma 67. členu DZ. Tožnik je bil torej ob začetku postopka osebnega stečaja dolžan kot skupno premoženje prijaviti upraviteljici tudi navedeno nepremičnino skladno s 384. členom ZFPPIPP.

12. Dolžnik sicer v pritožbi izpostavlja, da je za opredelitev skupnega premoženja zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev po 67. členu DZ potrebna pridobitev premoženjskih pravic z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev in v zvezi s tem prvostopenjskemu sodišču očita, da ni presojalo izvedenih dokazov (izpoved A. A. in njenega očeta B. A.) o zagotovitvi sredstev za nakup hiše, zaradi česar je bila nepremičnina pridobljena neodplačno oziroma iz posebnega premoženja A. A. V zvezi s tem očitkom pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila glede na ugotovljeno izvenzakonsko skupnost v času trajanja predmetnega stečajnega postopka ob nakupu nepremičnine dolžnost dolžnika upraviteljico obvestiti o spremembi premoženja in v primeru pridobitve le-tega iz posebnega premoženja njegove izvenzakonske partnerice to upraviteljici tudi pojasniti. Pritožbeno sodišče tako kot očitno tudi prvostopenjsko sodišče namreč ob ugotovljenem obstoju izvenzakonske skupnosti z A. A. kot verodostojne ne sprejema navedbe dolžnika, da o nakupu nepremičnine ni bil seznanjen. Zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je dolžnik kršil svoje obveznosti sporočanja podatkov o spremembi njegovega premoženja v času trajanja postopka osebnega stečaja po 384. členu ZFPPIPP. Dejstvo je, da je bila nepremičnina kupljena v podaljšani tretji gradbeni fazi in torej za vselitev še neprimerna in potrebna dograditve, nesporno pa je bila za vselitev primerna v letu 2020. Pri tem ni navedenih nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo sklepati, da je izvenzakonska skupnost dolžnika z A. A. prenehala in če je, kdaj, zato se izkaže, da je tudi morebitni prispevek očeta A. A. k nakupu hiše v letu 2016 relevanten le glede ugotavljanja višine solastniških deležev obeh partnerjev na skupnem premoženju. Prvostopenjsko sodišče zato ni zagrešilo bistvene postopkovne kršitve po 14. ali 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ker se do zatrjevanega posebnega premoženja A. A. zaradi finančne pomoči njenega očeta ni opredelilo.

13. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je podana tudi ovira za odpust obveznosti po tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP, ki je podana, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti (zloraba pravice do odpusta obveznosti). Po prvem odstavku 399. člena ZFPPIPP je namen odpusta obveznosti poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Drugače povedano: dolžnik brez lastnega prizadevanja za poplačilo dolgov ves čas teka stečajnega postopka ne more priti do odpusta obveznosti.

14. Iz neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja: - da ima dolžnik le enega upnika in se torej predlagan odpust obveznosti nanaša zgolj na obveznosti do tega upnika, - da je dolžnik predlog za začetek postopka osebnega stečaja vložil sam, - da prejema plačo, ki je tako nizka, da onemogoča vsaj delno poplačilo dolga, - da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da bi dolžnik glede na opisan poklic finančnega strokovnjaka na spletu (priloga k Pd 78), da je v zadnjih dveh letih s svojo trgovalno strategijo presegel donos ameriških delnic, glede na podatke na spletu o podjetju v katerem je dolžnik zaposlen (priloga k Pd 75), lahko našel bolje plačano službo.

15. Očitno je, da se je dolžnik zadovoljil s plačo, ki onemogoča upniku, da v tem postopku pride do vsaj delnega poplačila svoje terjatve. Da bi dolžnik tudi v teku tega postopka osebnega stečaja iskal bolje plačano službo doma ali v tujini, pa v tem postopku ni zatrjeval. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pri njem podana ovira za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

16. Ker izrecno izpostavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob reševanju pritožbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je dolžnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

17. Izrek o upnikovih stroških pritožbenega postopka temelji na 129. členu ZFPPIPP, po katerem v postopku zaradi insolventnosti vsak upnik sam krije svoje stroške udeležbe v tem postopku.