Jedro

Določbi 10. in 34. čl. Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda sta prisilnega značaja. Z navedenima določbama urejena okoljska dajatev pa ni cena za storitev izvajanja javne službe. To pa pomeni, da morajo to dajatev plačevati vsi, in torej ne le tisti, ki so priključeni na javni vodovod in kanalizacijo.

Okoljska dajatev ne predstavlja plačila za opravljeno storitev in torej ni odvisna oziroma določena zato, ker posameznik uporablja takšne naprave. Zato okoliščina uporabe naprav ne predstavlja takšnega razlikovalnega znaka, ki bi neuporabnike diskriminiral v razmerju do uporabnikov naprav.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi tega sodišča opr. št. I 15119/2007 z dne 12.12.2007 v 1. in 3. točki izreka.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da drugostopno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in jo spremeni tako, da tožeči stranki ni dolžan plačati 82,54 EUR okoljskih dajatev oziroma zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, prav tako je kršilo določbe materialnega prava, saj pri odločanju ni upoštevalo dejstva, da ni priključene javne kanalizacije, prav tako pa tudi ne na čistilno napravo. Do konca leta 2008 je bil tudi brez vodovodnega omrežja, kar pomeni, da je koristil lastno kapnico. Iz navedenega torej izhaja, da je prvostopno sodišče nepravilno odločilo, da mora plačevati okoljsko dajatev toženi stranki, četudi na javno kanalizacijo ni bil povezan, prav tako ne koristi čistilne naprave. Prvostopno sodišče krši tako načelo enakosti, saj ga obravnava popolnoma diskriminatorno, ko ga enači z vsemi tistimi državljani, ki so priključeni na javno kanalizacijo, prav tako pa tudi koristijo čistilno napravo. Vsekakor izhaja iz načela enakosti in logičnega razmišljanja, da ni dolžan plačevati nekaj, kar ne koristi oziroma ne uporablja. Če je pri sestavljanju seznama občanov glede plačevanja okoljske dajatve občina Dol pri Ljubljani storila bistveno napako, ker je tožeči stranki nepravilno sporočila tudi imena in naslove tistih državljanov, ki z javno kanalizacijo in posledično uporabo čistilne naprave nimajo nobene zveze, je dolžnost občine Dol pri Ljubljani, da napako popravi, ne pa da prvostopno sodišče napaki pritrdi, odloči protizakonito in ga kot toženo stranko postavlja v popolnoma brezpraven položaj.

Pritožba ni utemeljena.

Določbi 10. in 34. čl. Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (Ur. l. RS, št. 123/04-71/07, v nadaljevanju: Uredba) sta prisilnega značaja. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje z navedenima določbama urejena okoljska dajatev ni cena za storitev izvajanja javne službe. To pa pomeni, da morajo to dajatev plačevati vsi, in torej ne le tisti, ki so priključeni na javni vodovod in kanalizacijo. Izvajalec javne službe kot zavezanec za plačilo okoljske dajatve za odvajanje komunalne odpadne vode porazdeli plačilo okoljske dajatve med uporabnike javne službe na območju posamezne občine ne glede na to, ali so uporabniki priključeni na javno kanalizacijo, imajo komunalno čistilno napravo ali odvajajo komunalno vodo v greznico (glej pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki so oprti na citirani določbi Uredbe). Zato niso utemeljene pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da ni priključen na javno kanalizacijo in tudi ne na čistilno napravo. Prav tako ob povedanem ni pomembno, da pritožnik do konca leta 2008 tudi ni bil priklopljen na vodovno omrežje in je bil prisiljen uporabljati lastno kapnico.

Pritožnik tudi nima prav, ko meni, da je kršeno načelo enakosti in da je obravnavan diskriminatorno, ker je izenačen z vsemi tistimi državljani, ki so priključeni na javno kanalizacijo in tudi koristijo čistilno napravo. Okoljska dajatev ne predstavlja plačila za opravljeno storitev in torej ni odvisna oziroma določena zato, ker posameznik uporablja takšne naprave. Zato okoliščina uporabe naprav ne predstavlja takšnega razlikovalnega znaka, ki bi neuporabnike diskriminiral v razmerju do uporabnikov naprav.(1) Ob povedanem je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP v zvezi s 442. čl. ZPP).

(1) Glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-377/98, z dne 10.1.2002; objavljena v sodni bazi USTA; iz odločbe izhaja stališče, da ni kršena pravica do enakosti pred zakonom v primeru ureditve obveznega vključevanja vseh prebivalcev določenega območja v organiziran sistem ravnanja z odpadki.