Jedro

Ugotovitev tožene stranke, da dejanja, ki jih navajata prosilca za mednarodno zaščito, ne dosegajo kriterijev preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ, zadostuje za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba tožnikov zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 11.8.2008 zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07 - sklep US) v zvezi z določbo 74. člena Zakona o mednarodni zašiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) ugodilo tožbi tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 11.8.2008 in navedeno odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila - mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene ter odločila, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka je prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno zaradi razloga iz 3. alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ. Tožena stranka je navedeno odločbo izdala v ponovnem postopku, potem ko je bila s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 2334/2007-8 z dne 16.1.2008, potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 108/2008 z dne 3.4.2008, odpravljena njena odločba z dne 23.10.2007, prav tako izdana v ponovnem postopku v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 283/2007-10 z dne 28.3.2007, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. I Up 1229/06 z dne 7.2.2007. Tožena stranka je s prvotnima odločbama prošnjo tožnikov zavrnila kot očitno neutemeljeno zaradi razloga iz 1. alineje 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alinejo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil) - namerno zavajaje in zloraba azilnega postopka, z namenom, da se odloži prisilna odstranitev iz države. Upravno sodišče je odločbo tožene stranke z dne 23. 10. 2007 odpravilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede okoliščin, pomembnih za odločitev, to je glede okoliščin, zaradi katerih tožniki prošnje niso vložili v najkrajšem možnem času, temveč šele 8 dni po prihodu v Republiko Slovenijo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka v ponovnem postopku ni sledila stališču sodišča glede postopka v pravnomočni sodbi, št. U 2334/2007-8 z dne 16.1.2008. V nasprotju s stališčem v navedeni sodbi je ponovno odločitev izdala v pospešenem postopku, ne da bi opravila osebni razgovor s prvim tožnikom in drugo tožnico ter z dodatnimi vprašanji pridobila podrobnejše podatke in pojasnila glede vseh pravno relevantnih okoliščin v skladu s stališči Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. Up-1229/06 z dne 7.2.2007. Odločitev pa je oprla na določbo 3. alineje 55. člena ZMZ v povezavi s 140. členom ZMZ. Glede na navedeno je podana bistvena kršitev določb postopka, in sicer 4. odstavka 64. člena ZUS-1. Po presoji prvostopnega sodišča je torej vsaj preuranjen sklep tožene stranke, da je očitno, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Prav tako odločitev tožene stranke ni obrazložena v skladu s standardi, ki so se glede obsega oziroma vsebine obrazložitve upravnega akta izoblikovali v upravno - sodni praksi in bi še omogočali sodni preizkus izpodbijane odločbe v upravnem sporu.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da je bistveno kršila določbe postopka v upravnem sporu, ker je ponovno odločitev sprejela v pospešenem postopku, mimo napotil sodišča, da opravi razgovor s prvim tožnikom in drugo tožnico. Napotki sodišča so se nanašali izključno na ocenjevanje upravičenosti tožnikovih ravnanj za podajo prošnje za azil šele osmi dan po prihodu v Republiko Slovenijo. Tožena stranka je navedbe tožnikov glede postopka pri PP Š. sprejela kot resnične in zato tožnikov v zvezi z temi okoliščinami ni ponovno zaslišala. V ponovnem postopku pa njihove prošnje ni obravnavala po ZAzil, ampak po ZMZ, ki je začel veljati 4.1.2008 in ki v 1. odstavku 140. člena določa, da se postopki, začeti po ZAzil, nadaljujejo in končajo po ZMZ. ZMZ pa podrobneje kot ZAzil razmejuje razliko med pospešenim in rednim postopkom. Navaja, da je postopala skladno z določbo 54. člena ZMZ, ki omogoča odločanje v pospešenem postopku in da je prošnje pravilno zavrnila, ker tožniki očitno ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep odpravi in potrdi izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je zmotno stališče tožene stranke, da so podani pogoji za odločanje v skrajšanem postopku. Zmotna je ugotovitev tožene stranke, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, saj so bili prisiljeni pobegniti iz izvorne države. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na ZMZ, pa tudi ZMZ v primeru, kot je obravnavani, ne omogoča odločanja v pospešenem postopku. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v ponovnem postopku, potem ko je bila s sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 2334/2007 z dne 16.1.2008, odpravljena njena prvotna odločba. Res je, da je v takem primeru pristojni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Vendar pa ta vezanost ni absolutna. Praviloma je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta sicer res odločilno dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe, zato je v primeru kasatorne sodbe iz prejšnjega upravnega spora upravni organ pri izdaji novega upravnega akta vezan na pravno mnenje sodišča. Ne more pa to veljati tudi v primeru, kadar, tako kot v obravnavanem primeru, pride do spremembe predpisa, ki v prehodnih in končnih določbah izrecno določa, da se postopki, začeti po prejšnjem predpisu nadaljujejo in končajo po določbah novega predpisa. In prav za tak primer gre v obravnavani zadevi. Zato očitek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka bistveno kršila določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 ni utemeljen. Tožena stranka je namreč skladno z določbo 1. odstavka 140. člena ZMZ, ki je začel veljati dne 4.1.2008, in je torej ob izdaji izpodbijane odločbe (dne 11.8.2008) že veljal, utemeljeno uporabila ZMZ.

Zato tožbeni ugovor, da tožena stranka ni sledila napotkom sodišča, ni utemeljen. Napotki sodišča so se namreč nanašali na dejansko stanje, relevantno za odločanje po ZAzil, na kar v pritožbi pravilno opozarja tožena stranka.

ZMZ, ki ga je tožena stranka glede na določbo 1. odstavka 140. člena morala uporabiti v ponovnem postopku, omogoča zavrnitev prošnje v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo za mednarodno zaščito v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. Že ugotovitev, da obstoji eden izmed razlogov iz 55. člena ZMZ, torej zadostuje za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku. Tožena stranka je dejansko stanje ugotovila na podlagi izjav obeh tožnikov, kar ji omogoča 23. člen ZMZ, in na podlagi teh izjav po presoji vrhovnega sodišča pravilno ugotovila obstoj razloga iz 3. alineje 55. člena ZMZ. Dejanja, ki jih navajata tožnika - vdor neznancev v njuno hišo julija 2005 in pretep njunih otrok, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dosegajo kriterijev preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ.

Kot pravilne vrhovno sodišče ocenjuje tudi razloge za tako presojo, ki jih je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi. Zato je zmotna presoja prvostopnega sodišča, da ni zadostne podlage za sklep tožene stranke, da je očitno, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ.

Ker je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, kot ga je ugotovila tožena stranka, zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. alineje 3. odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.