Jedro

Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, v kateri je bil čas določljiv: vrnitev delavke, ki jo nadomešča z bolniškega dopusta. Odsotna delavka se še ni vrnila na delo, zato za prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnice ni bilo zakonite podlage.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je tožnici prenehalo delovno razmerje dne 9. 4. 2010 nezakonito in da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 6. 12. 2009 do 31. 8. 2010 ter, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 9. 4. 2010 do 31. 8. 2010) priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati plače in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delala ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske, zmanjšane za prejemke prejete v tem obdobju, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, jo prijaviti v socialno, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, vse v 8 dneh pod izvršbo ter da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino po 118. členu ZDR v višini 2.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2010 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka, povečane za 20 % DDV, vse v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo na listine, ki niso v spisu in na splošno znana dejstva, kar je pa popolnoma nepravilno. Vsaka od strank mora podati trditveno in dokazno podlago, kar pa tožena stranka ni storila, saj za svoje trditve ni predložila nobenih dokazov. Glede zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 5. 3. 2010, ki je bila sklenjena za čas od 6. 3. 2010 do vrnitve delavke A.A. z daljše bolniške odsotnosti, je sodišče verjelo navedbam tožene stranke, da iz odločbe ZZZS izhaja, da bo delavka odsotna z dela zaradi bolezni do 31. 3. 2010. Tožnica je opozorila, da teh navedb ni mogoče šteti za dokazane, ker tožena stranka odločbe ZZZS ni predložila kot dokaz. Zato je sodišče brez vsake podlage v spisu ugotovilo, da je bil razlog sklenitve pogodbe za določen čas resničen in zakonit. Sodišče je tudi prezrlo, da je bila druga pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 3. 2010, sklenjena za čas od 3. 4. 2010 dalje, zaradi nadomeščanja A.B., ki je bila na porodniškem dopustu. Če bi tožena stranka na podlagi odločbe ZZZS res mislila, da se bo A.A. vrnila na delo dne 1. 4. 2010, potem ne bi smela pustiti tožnice delati na tem delovnem mestu tudi 1. 4. in 2. 4. 2010. Navedeno pa kaže na to, da tožena stranka sploh ni pričakovala, da se bo A.A. vrnila na delo dne 1. 4. 2010. Sodišče se tudi ni opredelilo in ni kritično ocenilo izpovedi priče A.C., ki je na zaslišanju dne 11. 3. 2011 izpovedal, da A.A. ni videl zadnji dve leti, kar pomeni od začetka leta 2009 oziroma da se delavka ni vrnila na delo vse do prenehanja njegovega delovnega razmerja dne 1. 2. 2011. Glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 5. 3. 2010 sklenjena za določen čas, od 6. 3. 2010 do vrnitve te uslužbenke nazaj na delo, je evidentno, da razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 52. členu ZDR, ni obstajal. Tožena stranka je nato tožnici dne 30. 3. 2010 ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za določen čas, od 3. 4. 2010 do 9. 4. 2010, zaradi nadomeščanja javne uslužbenke na dopustu za nego in varstvo otroka. Sodišče je zapisalo, da tožnica podpisa te pogodbe ni odklonila, čeprav bi lahko odklonila, če se z njo ni strinjala. Tožnica je kot začetnica vseskozi, razen v času pripravništva, opravljala popolnoma enako delo, tožena stranka pa ji je obljubljala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2010 nadomeščala odsotno delavko A.B. in da je pogodba potekla dne 9. 4. 2010, v skladu z zakonom. A.B. je namreč nastopila porodniški dopust v mesecu marcu ali aprilu 2009 in se na delo vrnila šele v mesecu maju 2010, kot je to na obravnavi izpovedal priča A.C.. To pa pomeni, da ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dne 30. 3. 2010 razlog sklenitve dejansko ni obstajal, še zlasti pa ni obstajal datum vrnitve A.B. na delo. Tožnica je od 6. 12. 2009 opravljala delo v Sektorju za ..., znotraj katerega se nahaja Oddelek za ..., vendar pa tožnica v tem oddelku nikoli ni delala, zato tudi ni mogla nadomeščati A.B., ki je bila v.d. vodja pravne službe. Tožnica za opravljanje dela v.d. vodja pravne službe tudi ni bila usposobljena. Zato je sodišče napačno zaključilo, da sta obe pogodbi o zaposlitvi sklenjeni za določen čas zakoniti, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožena stranka ni dokazala obstoja razlogov za sklenitev pogodbe za določen čas, za čas od 6. 12. 2009 do 5. 3. 2009, za čas od 6. 3. 2010 do vrnitve A.A. ter za čas od 3. 4. 2010 do 9. 4. 2010, ker dejansko razlogi, navedeni v pogodbah, niso obstajali. Ravnanje tožene stranke, ki je tožnici odredila delo tudi dne 12. 4. 2010 in je tega dne tožnica delo tudi opravljala, pa kaže na to, da je tožnica ostala na delu tudi po poteku časa, za katerega je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas in so zato nastopile posledice iz člena 54 ZDR. Tožena stranka je tožnici odredila delo za dne 12. 4. 2010 in trditve tožene stranke, da se je tega dne tožnica oglasila zaradi vrnitve ključev in službene kartice, so povsem neprepričljive, saj delodajalec od delavca ne more zahtevati, da se bo na svoje stroške oglasil pri delodajalcu po prenehanju delovnega razmerja. Tožnica namreč stanuje v A.D. in so stroški prevoza visoki, zato bi moral delodajalec poskrbeti, da se delavec razdolži zadnji dan delovnega razmerja. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo storjenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje pa ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in je glede na tako nepopolno ugotovljeno dejansko stanje tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi odločalo drugič.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka sklenila s tožnico dne 6. 2. 2009 prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas desetih mesecev zaradi opravljanja pripravništva. Naslednjo pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 12. 2009 sta stranki sklenili za določen čas, od 6. 12. 2009 do 5. 3. 2010, zaradi izvedbe enkratne naloge. V tretji pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 3. 2010 pa je bilo določeno, da bo delovno razmerje tožnici trajalo od 6. 3. 2010 do vrnitve javne uslužbenke A.A. z daljše bolniške odsotnosti. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo tožnica opravljala naloge na delovnem mestu „svetovalec“ v Uradu Republike Slovenije za ..., Sektorju za ..., Oddelku za ..., na katerem se delo opravlja v nazivu svetovalec II, svetovalec I. Zadnjo pogodbo o zaposlitvi pa sta stranki sklenili 30. 3. 2010 za čas od 3. 4. 2010 do 9. 4. 2010 zaradi nadomeščanja javne uslužbenke na dopustu za nego in varstvo otroka. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bila tožnica ves čas, razen v času pripravništva, zaposlena na delovnem mestu „svetovalec“ v Sektorju ... Urada RS za varstvo konkurence in da je bila tožnica imenovana v uradniški naziv „svetovalec II“.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo predvsem, ali sta bili pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 5. 3. 2010 in z dne 30. 3. 2010 zakoniti in ali so obstajali zakonski razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 3. 2010, ki je bila sklenjena za čas od 6. 3. 2010 do vrnitve delavke A.A. z daljše bolniške odsotnosti, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena v skladu s 1. odstavkom 52. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki med drugimi razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas določa tudi nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožene stranke in splošno znanih dejstev zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito zaradi nadomeščanja odsotne delavke. Prav tako je sodišče zaključilo, da je imenovana delavka bila dalj časa odsotna z dela, na podlagi izpovedi direktorja urada, da delavke ni videl najmanj dve leti. Tožena stranka je tekom postopka navedla, da je za delavko A.A. prejela odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki se nanaša na njeno opravičeno odsotnost z dela in iz odločbe je izhajalo, da bi se naj bolniška odsotnost A.A, zaključila dne 31. 3. 2010. Na podlagi te navedbe tožene stranke je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka upravičeno pričakovala, da se bo delavka vrnila na delo in zato so tožnici pravilno ponudili v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sodišče je tudi zapisalo, da dejstvo, da se A.A. 1. 4. 2010 oziroma še več mesecev za tem ni vrnila na delo, nikakor ne vpliva na zakonitost pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 3. 2010. Navedeni zaključki sodišča prve stopnje pa so nepravilni in pritožba pravilno opozarja, da je sodišče odločilo le na podlagi navedb tožene stranke, da iz odločbe ZZZS izhaja, da je delavka A.A. opravičeno odsotna z dela do 31. 3. 2010. Pritožba pravilno opozarja, da tožena stranka odločbe ZZZS ni predložila kot dokaz. Sodišče prve stopnje je dejansko brez vsakršne podlage v spisu ugotovilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 5. 3. 2010 zakonito prenehala z vrnitvijo odsotne delavke. Sodišče ne more odločati na podlagi trditev stranke v pripravljalni vlogi, saj le-ta ni dokaz, prav tako pa je pravno nesprejemljiv tudi zaključek sodišča na podlagi splošno znanih dejstev, pri tem pa sodišče ne obrazloži, katera splošno znana dejstva so to. Sodišče mora soditi po določilih materialnih in procesnih predpisov, pri čemer mora odločitev vsebovati razloge o odločilnih dejstvih.

Pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha praviloma veljati s potekom časa, za katerega je sklenjena, predčasno pa tudi iz drugih razlogov, ki jih ZDR in ZJU določata za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek 77. člena ZDR in 154. člen ZJU). Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, v kateri je bil čas določljiv: vrnitev delavke, ki jo nadomešča z bolniškega dopusta. Dne 30. 3. 2010, ko je nato tožena stranka tožnici ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, od 3. 4. 2010 do 9. 4. 2010, zaradi nadomeščanja javne uslužbenke na dopustu za nego in varstvo otroka, se odsotna delavka A.A. z bolniške še ni vrnila na delo, torej razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 3. 2010, še ni obstajal. Drugega razloga iz 75. člena ZDR oziroma 154. člena ZJU pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti ni bil ugotovljen v sodnem postopku. Priča A.C. je izpovedal, da A.A. ni videl zadnjih dve leti, kar pomeni od začetka leta 2009 in da se delavka na delo ni vrnila vse do njegovega prenehanja delovnega razmerja dne 1. 2. 2011. Navedeno pomeni, da za prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dnem 5. 3. 2010 ni bilo nobene zakonite podlage.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 3. 2010 v skladu z zakonom, saj tudi v kolikor čas trajanja delovnega razmerja praviloma ni datumsko vnaprej določen (do vrnitve delavke z bolniškega staleža), je pa vsekakor določljiv. Delovno razmerje traja do vrnitve delavke, ki se nadomešča po določbi 2. odstavka 52. člena ZDR tudi dalj kot znaša maksimalno določen neprekinjen čas trajanja take pogodbe po ZDR. Vendar pa je sodišče prve stopnje, v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 5. 3. 2010, nepravilno zaključilo, da je pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala veljati 31. 3. 2010, ker je tožena stranka na podlagi odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije upravičeno sklepala, da se bo delavka dne 1. 4. 2010 vrnila na delo.

Prav tako pa je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je bila zakonito sklenjena tudi pogodba o zaposlitvi z dne 30. 3. 2010, za določen čas od 3. 4. 2010 do 9. 4. 2010, zaradi nadomeščanja javne uslužbenke, ki je bila na dopustu za nego in varstvo otroka. Zaradi bolezenske odsotnosti naknadno v sodnem postopku ugotovljene javne uslužbenke A.B., je tožena stranka sicer imela zakonit razlog, da bi njeno delo v času odsotnosti opravljal delavec, s katerim bi v skladu z 2. točko 1. odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in naslednji) sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Vendar kot je zatrjevala tožnica in je potrdila tudi priča A.C., je javna uslužbenka A.B. nastopila porodniški dopust v mesecu marcu 2009 in je opravljala delo v.d. vodja pravne službe. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je tožnica po vseh sklenjenih pogodbah o zaposlitvi opravljala delo v Sektorju ..., znotraj katerega se sicer nahaja Oddelek ..., vendar pa tožnica po lastni izpovedi in izpovedi priče A.C. nikoli ni delala kot v.d. vodja pravne službe, temveč je delala predvsem na telekomunikacijskih zadevah in na informacijah javnega značaja. Tožnica je tudi trdila, da za opravljanje dela v.d. vodja pravne službe ni bila usposobljena.

Pritožba pravilno opozarja, da se sodišče do trditev tožnice v zvezi z delom, ki ga je opravljala tudi v času, ko bi naj nadomeščala odsotno delavko A.B., ni opredelilo in tudi ni ocenilo dokazov v spisu v zvezi s trditvami tožnice.

V kolikor tožnica dela delavke A.B., za katero bo moralo sodišče ugotoviti, katera so bila njena dela in naloge, v času nadomeščanja ni opravljala, navedeno vsekakor vpliva na zakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zaradi odsotnosti delavke zaradi nege in varstva otroka, je tožena stranka sicer imela zakonit razlog, da bi njeno delo, v času njene odsotnosti, opravljala druga delavka, s katero bi v skladu z 2. točko 1. odstavka 68. člena ZJU sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, vendar pa je razlog podan le, če delavka, s katero je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, dejansko nadomešča odsotno delavko na njenem delovnem mestu (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 27/2010 z dne 21. 2. 2012).

Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da je s tem, ko je tožnica ostala na delu tudi po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 30. 3. 2010, nastopil razlog iz 54. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zato razlogov ne ponavlja.

Ker ni bilo pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo (355. člen ZPP) in zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali je tožnica v času od 3. 4. 2010 do 9. 4. 2010 nadomeščala A.B. na delovnem mestu, ki ga je ta delavka zasedala in v odvisnosti od te ugotovitve odločiti v tem individualnem delovnem sporu.

Tožnica je priglasila stroške pritožbe, za katere je pritožbeno sodišče odločilo, da so le-ti nadaljnji stroški postopka.