Jedro

Iz zapisnika glavne obravnave jasno izhaja, da sta obe pravdni stranki soglašali, da sodišče prve stopnje dokazno oceno napravi tako, da zgolj prebere vse do tedaj izvedene dokaze – med drugim s tem tudi zapisnike o zaslišanju pravdnih strank in prič, glede vseh pravno odločilnih okoliščin. Zato se tožena stranka ne more sklicevati na to, da sodnica sodišča prve stopnje ni mogla pridobiti neposrednega vtisa o verodostojnosti izpovedovanj tako pravdnih strank kot tudi prič na podlagi ponovljenega oz. neposrednega zaslišanja teh oseb.

V izpodbijani sodbi je pravilno opuščena amortizacija opravljenih vlaganj. Sodišče prve stopnje je namreč moralo zgolj opraviti razmerje med vrednostjo nepremičnine in opravljenimi vlaganji, kar vse je izračunala izvedenka, pri čemer je upoštevalo enako merilo – v obeh primerih ni amortizirala niti vrednosti nepremičnine, niti vrednosti opravljenih vlaganj, temveč je opravila cenovni izračun obeh postavk na isti časovni trenutek.

Določba 32. člena ZD ne terja poračunavanja koristi, ki jih je imel potomec od zapustnikovega premoženja, v katerega je vlagal. Tovrstna korist bi se morala poračunati z vlaganji, če bi obstajal dogovor med zapustnikom in potomcem o poplačilu potomčevih vlaganj v obliki najemnine, katere pa tožnik ne bi poravnal, torej ustrezna pravno poslovna podlaga, ali pa če bi takšen poračun terjal institut neupravičene pridobitve (na primer, da bi tožnik bival v hiši brez dovoljenja lastnika in mu ne bi plačeval uporabnine), kar vse bi terjalo ne zgolj upoštevanja omenjenega abstraktnega zakonskega stanu, temveč še uporabo druge pravne podlage, ali pa če bi obstajal dogovor med njima, da mu zapustnik povrne vrednost vlaganj in bi to obveznost tudi izpolnil. Uporaba 32. člena ZD pride v poštev, ko je ugotovljeno, da je tožnik skupaj z zapustnikom vlagal v njegovo nepremičnino oziroma sta jo skupaj zgradila, sam obstoj skupnega gospodinjstva oziroma skupnega bivanja pa ni pravno pomemben.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z dne 21.6.2010 razveljavi v 2. točki izreka, pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 27.6.2011 pa se delno ugodi tako, da se v 1. točki izreka sodbe za besedicama: ...umrlem 23.4.1996...“ doda besedilo „...poleg že s sodbo sodišča prve stopnje z dne 21.6.2010 ugotovljenih 8/100 nepremičnine parc. št. 125/7 k.o. x, dvorišče 185 m2, stanovanjska stavba 106 m2, garaža 52 m2, vpisane v vl. št. 998 k.o. x, kar je last tožnika L. A. tudi...“. V preostalem delu pa se pritožbi tožene stranke zavrneta in se potrdita sodbi sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je sodbo z dne 21.6.2010 razsodilo, da se ugotovi, da zapuščina po pok. L. F. (F.), roj. 23.7.1930, nazadnje stanujočem v V., umrlem 23.4.1996, ne spada 8/100 (800/10.000) nepremičnine parc. št. 125/7 k.o. x, dvorišče 185 m2, stanovanjska stavba 106 m2, garaža 52 m2, vpisana v vl. št. 998 k.o. x, ker je last tožnika L. A.. Po pravnomočnosti sodbe se parc. št. 125/7 k.o. x odpiše od vl. št. 998 iste k.o., zanjo odpre nova vl. št. k.o. R. in pri tej novi vložni številki vknjiži lastninska pravica za tožnika L. A., roj. 15.3.1957, stanujočega B., R. do 8/100 (800/10.000), za L. F. (F.) roj. 23.7.1930 v V., pa do 9.200/10.000. Višji tožbeni zahtevek (do 59/10.000) se zavrne. S sodbo z dne 27. junija 2011 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem ne spada 306/10.000 nepremičnine, omenjene že v prvo navedeni sodbi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek pod točko II. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 8.887,63 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2.Zoper prvo navedeno sodbo vlagata pritožbi obe pravdni stranki, zoper drugo navedeno sodbo pa vlaga zoper ugodilni del sodbe pritožbo le tožena stranka.

3.Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo z dne 21.6.2010 uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugodi primarnemu zahtevku tožnika in sicer, da v zapuščino po pokojnem ne spada 1.206/10.000 omenjene nepremičnine. Poudarja, da je dokončni izračun njegovih vlaganj v sporno nepremičnino bil ugotovljen z dopolnilnim mnenjem izvedenke gradbene stroke, z dne 20.12.2006 na strani 13, iz česar sledi, da je konkretiziral svoj zahtevek v okviru 5-letnega zastaralnega roka. Razen tega gre za ugotavljanje njegove solastninske pravice, pri čemer je povečal svoj obstoječ zahtevek skladno z določilom 184. čl. ZPP. Ocena prvostopenjskega sodišča, da zatrjevani oziroma vtoževani višji pridobljeni solastninski delež od 8/100 ni bil z zadostno stopnjo verjetnosti dokazan, je napačna. Vsekakor je v nasprotju z dopolnilnim mnenjem izvedenke z dne 20.10.2006. Sodišče v obrazložitvi svoje sodbe sicer izhaja iz ocene, da so bila vlaganja tožnika v višini 21.639,00 EUR, bi pa po mnenju tožnika sodišče moralo dopustiti spremembo tožbe ter v skladu s spremenjenim zahtevkom temu ugoditi v višini 1.106/10.000 solastnega deleža. Ker sodišče ni dovolilo spremembe tožbe, je posledično napačno izračunan solastni delež tožnika, ki ne spada v zapuščino po pok. L. F..

4.Tožena stranka vlaga pritožbo zoper prvo in drugo točko izreka sodbe z dne 21.6.2010. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek po tožbi tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podrejeno, naj se pritožbi ugodi in sodba razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožeči stranki pa naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške tako prvostopne kot tudi pritožbene, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega paricijskega roka oziroma, ki tečejo od dneva vročitve odločbe sodišča druge stopnje tožeči stranki dalje do dneva plačila, da ne bo izvršbe. Poudarja, da je zadnji dve sodbi izdala sodnica, ki razen zaslišanja obeh pravdnih strank na glavni obravnavi 21.6.2010 v zvezi z morebitnim dogovorom zapustnika in pravdnih strank o plačevanju uporabnine nobenega dokaza ni neposredno izvajala v postopku in sicer predvsem ni neposredno izvedla dokaza z zaslišanjem prič in pravdnih strank glede zatrjevanih prispevkov oziroma vložkov tožnika. Ne soglaša s pravnim stališčem, ki ga je zavzelo že višje sodišče v sklepu opr. št. II Cp 1613/2004 z dne 1.12.2004, da je zakonski pogoj iz 32. čl. ZD (skupnega življenja) izpolnjen, ker naj bi v času zatrjevanih vlaganj in izgradnje hiše tožnik bival skupaj z očetom na domačiji v V. in da naj bi bilo treba ta pogoj razlagati široko, ker ta naj ne bi pomenil, da bi morala potomec in zapustnik nujno živeti v skupnem gospodinjstvu, temveč zadostuje skupno delovanje potomcev in zapustnika. Pri tem se višje sodišče sklicuje na sklep VS RS II Ips 44/95 z dne 5.9.1996. Takšno razlogovanje pa pomeni nedovoljeno razširjanje uporabe določbe 1. odst. 32. čl. ZD. Če bi to držalo, bi zakonodajalec izrecno zapisal v zakon. Zato pa zakonodajalec ne šteje, da bi bilo treba zaščititi tudi tiste potomce, ki ob morebitnih prispevkih niso več skupno živeli z zapustnikom. Zato materialnopravna podlaga za čas, ko tožnik nesporno ni več živel skupaj z očetom v V. (od oktobra 1981), ne more biti podlaga za morebitna nadaljnja dela ali vložke tožnika po oktobru 1981. Niso pravilne ugotovitve sodišča, da naj bi obstajalo med zapustnikom in tožnikom skupno delovanje, ker naj bi zapustnik prispeval nepremičnino oziroma hišo zgrajeno do III. gradbene faze, tožnik pa dela in material. Takega skupnega delovanja ni bilo, saj je vse financiral in organiziral zapustnik in ne tožnik. Hiša ni bila zgrajena le do III. gradbene faze temveč do podaljšane IV. gradbene faze, kot je navedel in priznal sam tožnik v 1. odst. 2. točke tožbe z dne 28.1.2002 in v 3. odst. na 3. strani tožbe z dne 2.7.2004 zoper sodbo z dne 8.6.2004, torej po tem, ko je bil zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne 25.3.2004. Toženka pa je s svojo izpovedjo in pričevanjem A. P. navajala, da je bila hiša zgrajena vsaj do IV., če ne do IV. podaljšane faze tako, da so posegi v hišo od leta 1980 dalje bili le še dodelava hiše s tlaki, beljenjem ter podobno. Neresnična je navedba sodišča, da bi toženka to smiselno potrdila. Ta je temu ves čas nasprotovala in zatrjevala, da tožnik ni ničesar prispeval oziroma vsaj ne v takšnem obsegu, da bi lahko iz tega nastale kakršnekoli posledice glede izločitve premoženja iz zapuščine. Svoje stališče je toženka obrazložila v vlogah in v pritožbi ter odgovoru na pritožbo tožnika z dne 24.1.2006 zoper drugo sodbo sodišča prve stopnje z dne 14.11.2005 in še v svojem odgovoru z dne 24.11.2009 na pritožbo tožnika zoper tretjo sodbo sodišča prve stopnje z dne 14.9.2009. Zato je izkazana bistvena kršitev določb postopka, saj v zvezi s tem sodba nima razlogov in te ugotovitve sodišča ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi moralo bolj kritično pristopiti do trditev v vlogah tožnika ter njegovih izpovedbah, ko je bil zaslišan kot stranka. Tožnik je namreč trdil, da je enako kot za vložke v nepremičnino veljalo tudi glede vložkov v traktor znamke Zetor kot tudi v telefonski priključek v sporni nepremičnini. Tožnik je trditev o tem, kaj naj bi vlagal, podajal na enak način, z enakimi argumenti in potrjeval z enakimi dokazi za vse svoje vložke, torej tako v predmetno nepremičnino kot tudi v traktor in telefonski priključek. Zato je čudno, da je lahko sodišče za traktor in telefonski priključek ugotovilo, da teh zatrjevanih vlaganj ni dokazal, za preostale trditve pa je sodišče ugotovilo, da naj bi bile dokazane. Ni razlike med trditvami in dokazi tožnika za vložke v nepremičnino in vložka v traktor oziroma telefonski priključek. Pri vseh teh vložkih je tožnik namreč trdil, da jih je plačal s svojimi sredstvi ali s tem, ko so druge osebe delale zanj, pa jim je te usluge povrnil s svojimi proti uslugami, čeprav je bilo sicer kot pravi vse pisano na očeta, pa vendar je sam plačal vse in za vse te vložke ni ničesar prispeval ne zapustnik in še manj toženka oziroma njen zakonski mož A. P. Sodišče ne pove, s kakšno zadostno stopnjo verjetnosti naj bi bilo dokazano, da naj bi financiral nakup in montažo peči za centralno ogrevanje na trda goriva, kasneje ½ peči za centralno ogrevanje na olje, nakup in polaganje talnih ploščic za predprostor, kopalnico in WC, nabavo in polaganje marmorja za stopnišče, za izravnavo sten in beljenje celotne hiše, lesene obloge, hrastov parket, pregradno steno med kuhinjo in dnevno sobo, kopalniško opremo, obloge na balkonu ter izgradnjo garaže poleg stanovanjske hiše, ograjo okrog dvorišča ter tlak pred hišo (betonske plošče). Sodišče ne navede na podlagi česa je štelo, da je to dokazano in kateri dokaz je tisti, ki bi tako dokazno oceno sodišča utemeljeval. Izpoved tožnika ni bila tako natančna in specificirana, da bi lahko sodišče ugotovilo, da je s svojimi sredstvi tožnik financiral nakup oziroma izdelavo teh stvari. Zato je dokazna ocena pavšalna in ni razlogov zanjo. Sodišče ne navede, v čem naj bi bila prepričljivost prič H., M., Š., B. in L. na eni strani in v čem naj bi bila manjša prepričljivost izpovedbe priče A. P. Tega sodišče niti ne more zatrjevati, saj teh dokazov ni neposredno izvajalo. Sodišče tudi ni navedlo prepričljivih razlogov in zato dokazne ocene ni mogoče preizkusiti. Tudi usluge teh prič niso bile izvršene v takem obsegu, da bi se lahko štelo, da so bili s tem izkazani vložki, da je potrebna izločitev iz zapustnikovega premoženja. Sodišče namreč ne obrazloži, ne oceni, ne opredeli višine oziroma vrednosti teh uslug in takšno oceno poda le pavšalno z neko približno oceno, ki je ni mogoče preizkusiti in ne more biti podlaga za odločitev o točno določeni višini solastnega deleža. Enako velja za ugotovitev, da naj bi vse priče štele, da gre za tožnikov in ne za pokojnikov posel. Že beseda „smatrati“ pomeni, da gre za domneve določenih oseb o določenem razmerju med tožnikom in zapustnikom, te domneve nobena od prič ni potrdila z dokazom, ampak iz vseh pričevanj izhaja, da je šlo le za domneve, ki pa niso bile s strani teh prič potrjene s kakršnimkoli drugim dokazom. Priče izpovedujejo le, da je moralo biti tako, ker naj bi se kot pravi ena od prič npr. garaža „rihtala“ za tožnika oziroma, da bi moralo biti tako, ker naj bi tožnik bil avtoprevoznik in podobno. Že iz takšnih izpovedi pa po mnenju pritožbe nedvomno izhaja, da gre le za domneve in nič drugega. Še posebej zato, ker toženka in A. P. ta dejstva v celoti zanikata. Sodišče bi moralo ocenjevati predvsem pričevanje strank oziroma tistih, ki so poznali razmere v družini, ne pa tretjih oseb, ki so kot izhaja iz njihovih pričevanj, to le domnevale oziroma smatrale glede na zunanje obnašanje samega tožnika oziroma glede na njegovo pripovedovanje o tem, sedaj v času pravdanja, ko jih je zaprosil in predlagal za priče. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnik za svoje vložke ni predložil niti enega listinskega dokaza o tem, da bi kadarkoli oziroma kjerkoli bil v njegovo korist ali zanj izdan račun npr. za katerikoli material, delo ali karkoli drugega v zvezi z vložki v nepremičnino, traktor in telefonski priključek. Vse listine je predložila le toženka. Sodišče pa je te listinske dokaze upoštevalo le glede s strani tožnika zatrjevanih vložkov v telefonski priključek in traktor Zetor in ni obrazložilo, zakaj so ustrezne in upoštevne listine za traktor in za telefonski priključek in zakaj niso ustrezne druge listine in pričevanje ter trditve toženke oziroma A. P. glede same nepremičnine. Ker je podvomilo v trditve in izpovedi tožnika glede telefonskega priključka in traktorja, bi moralo podvomiti tudi v resničnost vseh ostalih zatrjevanj oziroma izpovedi. Če je tožnik vozil tovornjak, to še ne pomeni, da je bil on nosilec obrti avtoprevozništva. Če so ga priče videle, da je vozil tovornjak in štele, da opravlja avtoprevozništvo, to še ne pomeni, da so sploh poznane dejanska razmerja med zapustnikom in tožnikom. To razmerje je natančno obrazložila toženka in pa priča A. P., potrjujejo pa ga vse listine o tem, kdo je bil nosilec obrti avtoprevozništva in kdaj je šele tožnik postal nosilec te obrti in sicer šele v letu 1989. Če je tožnik izvrševal protiusluge z vožnjami, jih je vsekakor opravljal kot voznik tovornjaka, ki je bil zapustnikov in torej ne za zapustnika kot nosilca obrti avtoprevozništva. Tako je tožnik le za zapustnika opravljal te proti usluge, če pa so priče menile, da jih opravlja sam, pa to ne pomeni, da je bilo dejansko tako. Tudi tudi gre zgolj za domneve teh prič, ki pa kot nekatere tudi same povedo v dejanska pravna razmerja glede avtoprevozništva oziroma o tem, kako se je to dejansko odvijalo in kdo je bil nosilec obrti, nikoli niso posegale oziroma s tem nikoli niso bile seznanjene. O tem sedaj vedo le tožnik, toženka in priča A. P.. Sodišče bi moralo šteti, da glede na nasprotja v pričevanju pravdnih strank in ene priče, tožnik teh okoliščin ni dokazal. Sodišče si tudi ni postavilo vprašanja, zakaj in kako imata lahko listine o nakupu določenega materiala oziroma o financiranju del na nepremičnini toženka oziroma njen mož A. P., če naj bi ta dela financiral oziroma plačeval tožnik. Sodišče bi moralo oceniti okoliščino, da so bile vse listine v posesti toženke. Tožnik del ni izvajal s svojimi finančnimi sredstvi, temveč jih je izvajal zapustnik, ki je vse listine tudi prepustil toženki, kateri je namenil hišo po svoji smrti. Če bi bila situacija drugačna, bi moral tožnik posredovati račune in z njimi dokazovati svoja vlaganja oziroma organiziranje in vodenje gradnje. Neresnična je navedba sodišča, da naj bi iz vseh zaslišanj enako in prepričljivo izhajalo, da naj bi se s prevozništvom ukvarjal tožnik, saj to vsaj iz zaslišanja toženke in A. P. ne izhaja. Sodišče sicer ugotavlja, da naj bi bilo iz življenjskega vidika bolj verjetno, da naj bi imel tožnik, ki mu je oče ponudil, da lahko v enem od stanovanj v hiši prebiva in naj bi takrat hotel zaživeti svoje življenje s partnerko in kasneje z družino, interes, da se hiša dogradi in pripravi za bivanje, ker oče takega interesa naj ne bi imel. Ta interes pa ne dokazuje, da je gradnjo s svojimi vložki financiral tožnik, kot nepravilno sklepa sodišče. Tak interes ni dokaz o posredovanju sredstev in še manj dokaz o tem, da so bila sredstva uporabljena za to izgradnjo. Oče dejansko ni imel interesa, da bi prebival tu, imel pa je interes, da svojim otrokom z njunima družinama zagotovil ustrezno prebivanje v hiši v obeh stanovanjih, in je zato tudi financiral izgradnjo. Pri tem so po svojih močeh sodelovali tako tožnik kot toženka s svojima družinama. Vendar pa je bila to le pomoč, ne pa vlaganje kakršnihkoli vložkov iz naslova financiranja ali morebiti izvrševanje proti uslug tistim osebam, ki so morebiti pomagale ali delovale pri gradnji nepremičnine. Način razlogovanja oziroma ocenjevanja dokazov, ko sodišče enkrat verjame določenemu dokaz drugič pa ne, dokazuje tudi tisti del obrazložitve sodbe, v kateri sodišče obrazlaga, zakaj šteje, da naj prvotno peč za centralno kurjavo izključno plačal oziroma financiral tožnik in zakaj sodišče šteje, da je pri drugi peči ½ financiral tožnik in drugo polovico toženka z možem. V obeh primerih je namreč toženka predložila račune o tem, kdo je bil tisti, ki je glede na te račune tudi kupil in plačal posamezno peč. V prvem primeru je bil to zapustnik, v drugem primeru se račun glasi na A. P.. Vendar pa sodišče v prvem primeru kljub računu, ki se glasi na zapustnika, ponovno navede, da verjame prepričljivi izpovedi tožnika, zaradi že pred tem v obrazložitvi navedenih razlogov, v primeru druge peči pa vendarle prizna, da je polovico peči bila plačana s strani toženke oziroma njenega moža A. P. Ni razumljivo, zakaj sodišče, če šteje, da je prvo peč v celoti financiral tožnik kljub računu, ki se glasi na zapustnika, enako ne ugotovi tudi glede druge peči. Tudi tam se je namreč račun glasil na drugo osebo in ne na tožnika. Ni razumljivo, zakaj je bil pri prvi peči po mnenju sodišča tožnik prepričljiv, pri drugi peči pa le polovično prepričljiv. Isto razlogovanje bi moralo sodišče pustiti tudi glede druge priče in šteti, da je tožnik morebiti bil le velikodušen in zato pustil, da se je račun glasil na A. P. Tudi pri telefonskem priključku so se vse listine glasile na A. P., pa je tožnik vztrajno zatrjeval, da je priključek financiral izključno on. Sodišče ne pojasni, zakaj pa v tem primeru ni razlogovalo enako kot pri drugi peči za centralno kurjavo. Tožnik tudi za lesene predmete, ki so bili vloženi v nepremičnino (parket, obloge,...) ni predložil dokaza, da bi jih kupil ali jih pridobil. Ne poda substanciranih trditev, ne navede in še manj izpove, od kje naj bi bil les, ki je bil porabljen oziroma uporabljen za izdelavo parketa, oblog in podobno. Zato bi sodišče moralo glede tožnika uporabiti enak kriterij v zvezi z lesom, če toženki očita, da ni dokazala, da naj bi bil les iz domačega gozda. Tožnik namreč ni z listino ali s čim drugim dokazal, da bi bil les pridobljen iz njegovih sredstev ali iz kakšnega drugega gozda, npr. da bi mu neka tretja oseba les podarila in podobno. Enako velja glede izvedbe izravnave in beljenja sten. Tudi tu tožnik ni predložil nobenega dokaza, npr. vsaj račun za nakup izravnalnih mas, belila oz. barve za beljenje oz. barvanje sten in podobno. Če bi sodišče ocenjevalo trditve in dokaze tožnika, bi lahko ugotovilo, da tožnik tudi teh vložkov ni dokazal. Prav neverjetno je, da je tožnik vložil toliko sredstev, pa za to nima nobenega listinskega dokaza. Moral bi imeti vsaj nekaj računov za manjše stroške, ne pa, da ni mogel za ves čas zatrjevanih vložkov od leta 1980 do 1984 ali kasneje predložiti nobenega računa ali listine o nakupu takšnih sredstev. Tudi ni mogoče upoštevati neamortizirano vrednost vlaganj po tem, ko je tožnik nedvomno in nesporno od leta 1981 do leta 1995 prebival v stanovanju in je stanovanje oz. celotno nepremičnino z garažo stalno uporabljal in s tem tudi izrabljal. Amortizacija je namreč nedvomna in nesporna v takšnem časovnem obdobju. Le če tožnik ne bi vlagal v nepremičnino in je ne bi uporabljal in s tem izrabljal, amortizacije ne bi bilo potrebno izračunati. Sodišče tudi ni navedlo zakaj amortizacije vlaganj ni zahtevalo oz. obračunalo. Zato tudi v tem delu sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov. Nepravilno je tudi stališče, da ni treba upoštevati koristi, ki jih je imel tožnik s tem, ko je 14 let brezplačno prebival v stanovanju. Bistveno je, da tožnik za zatrjevane vložke zahteva poplačilo s tem, da zahteva pridobitev solastnega deleža na nepremičnini. Treba bi bilo upoštevati ekvivalenco med morebitnimi vložki in prejeto koristjo, ki jo je imel ne glede na te vložke tožnik od zapustnika oz. njegovega premoženja v času brezplačnega prebivanja v nepremičnini. Le če bi vlagal v nepremičnino in je ne bi uporabljal, ne bi bilo treba upoštevati koristi. Pritožnik opozarja na dva sklepa višjega sodišča. V sklepu opr. št. II Cp 1613/2004 z dne 1.12.2004 je višje sodišče na 4. strani zapisalo, da morebitne koristi, ki jih je vlagatelj imel, se poračunajo pri ugotavljanju višine deleža. V drugem sklepu opr. št. II Cp 1619/2006 z dne 26.4.2006 pa je višje sodišče v prvem odstavku na 5. strani med drugim zapisalo: „... izdelati izračun tako ugotovljenih vlaganj, ugotovljene koristi tožnika pa objektivizirati prav tako z matematičnim izračunom o višini najemnine, ki bi jo moral tožnik morebiti plačevati, če ne bi uporabljal zapustnikovega premoženja. Ob predložitvi sodničine dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič in drugih dokazov, bi izvedenka po presoji pritožbenega sodišča lahko ocenila vrednost tožnikovega prispevka. Šele v tem primeru bi vsebovala odločitev sodišča vse potrebne razloge in bi bil tudi omogočen njen preizkus glede višine tožnikovega prispevka ...“. Izvedenka je tudi izračunala znesek koristi, ki jih je imel tožnik z uporabo nepremičnine, ta pa v precejšnjem delu presega kateregakoli od zneskov, ki se lahko ugotovi za zatrjevana vlaganja. Sklicuje se tudi na navedbe v prvotni pritožbi in v odgovoru na pritožbo zoper drugo sodbo, ki jo je toženka vložila dne 24.1.2006, kjer je obširno in natančno analizirala pričevanje prič in tam tudi po svojem mnenju dokazala, da so bile priče v svojem pričevanju splošne in da vsekakor niso potrdile, da bi tožnik v takšnem obsegu prispeval karkoli v nepremičnino, da bi to sploh bilo treba upoštevati. V analizi je bilo ugotovljeno, da so določene priče govorile neresnico in so očitno bile dogovorjene s tožnikom, da v njegovo korist povedo čimveč, kar mu koristi, pri čemer so delno pretiravale in izpovedovale stvari, ki sploh niso bile mogoče (npr. priča Bartol glede ostrešja hiše in podobno).

5.V pritožbi zoper sodbo z dne 27.6.2011 tožena stranka navaja enako kot v prej navedeni pritožbi in se nanjo tudi sklicuje, dopolnilno pa še poudarja naslednje: Najprej se sklicuje na določbo 286. člena ZPP. Tožeča stranka ni smela in ni mogla podajati nobenih novih trditev dne 12.3.2010, še posebej ne, ker pravdni postopek poteka že od leta 2002 in je zato prvi narok glede na število že izdanih sodb že zdavnaj minil. Tožeča stranka je že v prvotnem tožbenem zahtevku zahtevala celo lastniški delež na nepremičnini do 1/3, torej 33% lastništva nepremičnine, vendar pa je ta zahtevek umaknila oz. znižala. Sodišče prve stopnje bi moralo šteti, da gre za nove trditve, ki v skladu z navedeno določbo niso več dovoljene. V takšnem primeru pa kakršnakoli sprememba tožbe, torej povišanje tožbenega zahtevka brez ustrezne trditvene podlage ni možna, saj gre za neuspešno tožbo. Zato temu delu tožbenega zahtevka do 306/10000 sodišče ne bi smelo ugoditi, ker zanj ni trditvene podlage in zato bi ga moralo zavrniti oz. zavreči. Ker ga ni, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbija tudi stroškovni del odločitve. Tožnik je najprej s tožbo zahteval 33% nepremičnine. Glede na obe sedaj izdani sodbi, pa je sodišče prisodilo tožniku solastniški delež do 810/10000 in do 306/10000 oz. skupaj 1106/10000, kar predstavlja solastniški delež do 11% predmetne nepremičnine. To pa pomeni, da je tožnik glede na svoj v začetku pravde postavljeni tožbeni zahtevek uspel le s 33%, torej le za 1/3 tožbenega zahtevka. Tega dejstva pa sodišče ni upoštevalo. V celoti namreč prizna tožnikove stroške. 33% zneska 8.887,63 EUR, kot je bil priznan tožniku, znaša 2.932,92 EUR. Posledično bi moralo sodišče upoštevati tudi stroške tožene stranke in ji priznati, da je uspela s 67%. Zato bi moral ob pravilnem obračunu tožnik toženki plačati njene pravdne stroške. Za toženko bi 67% pomenilo znesek 5.954,71 EUR, za tožnika pa bi 33% pomenilo 2.932,92 EUR. Po poračunanju obeh zneskov bi tako tožnik moral toženki povrniti 3.021,79 EUR pravdnih stroškov. V tem delu sodba prav tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se ta odločitev ne da preizkusiti, kar pomeni, da gre tudi v tem delu primeru za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tudi v tej pritožbi predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K pritožbi tožeče stranke:

6.Pritožba je utemeljena.

7.Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, da je treba 2. točko sodbe sodišča prve stopnje z dne 21.6.2010 razveljaviti, da se najprej preprečijo učinki res iudicate (pravnomočno razsojene zadeve). Sodišče prve stopnje je namreč z dodatno sodbo z dne 27.6.2011 odločilo, da ugodi tudi tožbenemu zahtevku za nadaljnjih 306/10000 sporne nepremičnine. Ker je bil s prvo navedeno sodbo v delu tega dela tožbeni zahtevek zavrnjen (za 59/10.000), sodišče prve stopnje pa je moralo ponovno odločati o tem delu tožbenega zahtevka upoštevajoč, da je pritožbeno sodišče na pritožbo tožeče stranke s sklepom opr. št. II Cp 23/2011, z dne 9.3.2011 sklep sodišča prve stopnje, s katerim sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe, spremenilo tako, da se objektivna sprememba tožbe z dne 12.3.2010 dovoli in sicer glede solastniškega dela do 1106/10000, je tako dvakrat vsaj glede dela zahtevka odločeno diamentralno nasprotno. Na ta način pa je tudi odpravljena po uradni dolžnosti ugotovljena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je odpravljena protislovnost oz. nejasnost v zvezi z obema obravnavanima deloma izreka obeh sodb, ki skupaj tvorita celoto. Zavrnjeni del tožbenega zahtevka – do 59/10000- je sedaj „vsebovan“ v ugodilnem delu sodbe z dne 27.6.2011. Pritožbeno sodišče je torej moralo po uradni dolžnosti ugoditi pritožbi tožeče stranke v omenjenem delu in v tem delu razveljaviti prvo sodbo sodišča prve stopnje (2. odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu pa je bila pritožba tožeče stranke že izčrpana z omenjeno odločitvijo pritožbenega sodišča, s katero je bila dovoljena objektivna sprememba tožbe.

K pritožbama tožene stranke:

8.Pritožba zoper sodbo z dne 27.6.2011 je delno utemeljena, pritožba oper sodbo z dne 21.6.2010 pa je v celoti neutemeljena.

9.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke obravnavalo skupaj glede na to, da se v pretežnem delu vsebinsko pokrivata, kolikor pa se z drugo pritožbo tožene stranke zoper drugo navedeno sodbo sodišča prve stopnje širijo pritožbene navedbe oz. pritožbeni razlogi, pa je v tem delu o pritožbi tožene stranke še posebej odločeno oziroma še posebej odgovorjeno

10.Pritožbeno sodišče najprej po uradni dolžnosti ugotavlja, da ob primerjavi ugodilnih delov prve in druge sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da ni jasno, ali ne spada v zapuščino po pokojnem L. F. 8/100 sporne nepremičnine ali pa zgolj 306/10000 sporne nepremičnine. Ker pa je iz razlogov obeh sodb jasno razvidno, da je treba sešteti oba ugotovljena deleža nepremičnine, ki ne spadata v zapuščino, je sodišče ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (nejasnost izreka sodbe) odpravilo tako, da je dodalo v izreku te pritožbene odločbe navedeno besedilo. Tako je sedaj na podlagi delne ugoditve pritožbe tožene stranke po uradni dolžnosti in spremembi izreka druge navedene sodbe sodišča prve stopnje jasno, da je treba sešteti oba ugotovljena deleža nepremičnine, ki ne spadata v zapuščino po pokojnem. Šele tako se lahko jasno ugotovi, da ne spada v zapuščino skupaj 1106/10000 nepremičnine. Pritožbi tožene stranke je bilo torej treba v tem delu po uradni dolžnosti ugoditi in v tem delu spremeniti sodbo sodišča prve stopnje (2. odstavek 354. člena ZPP).

11.V preostalem delu pa pritožbi tožene stranke nista utemeljeni.

12.Iz zapisnika glavne obravnave z dne 14.9.2009 sodišča prve stopnje jasno izhaja, da sta obe pravdni stranki soglašali, da sodišče prve stopnje dokazno oceno napravi tako, da zgolj prebere vse do tedaj izvedene dokaze – med drugim s tem tudi zapisnike o zaslišanju pravdnih strank in prič, glede vseh pravno odločilnih okoliščin. Zato se tožena stranka ne more sklicevati na to, da sodnica sodišča prve stopnje ni mogla pridobiti neposrednega vtisa o verodostojnosti izpovedovanj tako pravdnih strank kot tudi prič na podlagi ponovljenega oz. neposrednega zaslišanja teh oseb. Iz tega razloga zato dejansko stanje ni moglo biti nepopolno oz. zmotno ugotovljeno, kot tudi ni utemeljen vsebinsko uveljavljan procesni očitek iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 3. odstavkom 302. člena ZPP, po katerem sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Pritožnica je torej implicite dopustila, da sodišče izdela dokazno oceno na podlagi posredne presoje že prej izvedenih dokazov in da si ustvari vtis o prepričljivosti izpovedb prič in pravdnih strank zgolj na podlagi branja zapisnikov o njihovem zaslišanju. Zavestno se je torej zadovoljila z nižjim standardom (ne)posrednosti sodnega odločanja. Zato v pritožbi ne more ugovarjati takšnemu načinu izvajanja dokazov oz. na tako izdelano dokazno presojo ne more naslavljati očitkov. Sicer pa, kolikor je njene tovrstne očitke razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedenim procesnim določilom, je z uveljavljanjem tega procesnega očitka prekludirana, upoštevajoč določbo 286b. člena ZPP, po kateri morajo stranke kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, razen če gre za po uradni dolžnosti upoštevne kršitve. Posredna izvedba dokazov z branjem zapisnikov o zaslišanih strankah in pričah pa tudi ni povzročila kakšnih pomanjkljivosti v dokazni presoji, kot bo še razvidno iz nadaljevanja te pritožbene odločbe.

13.Ker je – kot bo natančneje razvidno še iz nadaljevanja te obrazložitve - dovolj substancirano obrazložilo, zakaj glede posameznih vlaganj verjame tožniku in zaslišanim pričam, ne pa toženki in zaslišani priči – toženkinemu možu, sodišče prve stopnje tudi ni storilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (očitek pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, kar naj bi onemogočalo preizkus izpodbijane sodbe).

14.Kot že omenjeno pa tudi ni utemeljen pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s presojo obsega vlaganj tožnika v zapustnikovo premoženje. Sodišče druge stopnje pritrjuje dokazni presoji sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo posamična opravljena vlaganja tožnika v zapustnikovo premoženje v obsegu, posamično oziroma partikularno ugotovljenem v razlogih sodbe, in pravilno posamezno in generalno (skupno) računsko ovrednotena v izvedenkinem mnenju. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno lahko zgradilo na podlagi lastne presoje, saj tudi ni bilo vezano na predhodno dokazno presojo drugih razpravljajočih sodnic. Zato ni najprej utemeljen pritožbeni očitek, da bi morala biti upoštevaje enake dokazne okoliščine v korist pritožnice dokazna ocena v zvezi s tistim delom oziroma deli zapustnikovega premoženja, ki je (so) predmet spora še v izpodbijanih sodbah, enaka - kot je bila v korist pritožnice dokazna ocena v zvezi s traktorjem zapustnika, v zvezi s katerim je bil tožbeni zahteevk zavrnjen (odločala pa je druga sodnica). Dokazni razlogi sodišča prve stopnje, sprejeti na zadostni stopnji verjetnosti (prepričanju sodišča), tudi niso vsebinsko prazni oziroma izvotljeni, kot bi se dalo razumeti pritožnico, temveč so prepričljivi, tako notranje vsebinsko trdni (oprti na skladne in dopolnjujoče izpovedbe tožnika in zaslišanih prič), kot tudi zunanje vsebinsko ustrezni, saj temeljijo ne le na logičnem temveč tudi na življenjsko izkustvenem razmišljanju. Zato nadalje ni utemeljeno pritožbeno stališče, da so bili z izpodbijano sodbo neenako oziroma neskladno (nekonsistentno) oziroma celo diametralno nasprotno obravnavani istovrstni oziroma vsebinsko podobni ali celo enaki dokazi glede posameznih vlaganj oziroma prispevkov tožnika v zapustnikovo premoženje (glej zgoraj iz pritožbe povzete očitke neenakega presojanja dokazov v zvezi s pečjo na trdo gorivo in na olje ter glede telefonskega priključka). Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izpovedbo tožnika, da je bila hiša zgrajena do tretje gradbene faze, pa čeprav je v vlogah očitno napačno označeval dosežen nivo izgradnje zapustnikove hiše. Prepričljivo je namreč vsebinsko opisal vrsto del, ki jih je vložil v dogradnjo hiše, njegove tovrstne izpovedbe pa so podprte ne le z izpovedbami prič (H., M., Š. in B.), ki niso zgolj hipotetične, temveč v trdilni (nepogojni) obliki izpričujejo realno dogajanje, marveč celo z izpovedbami s strani toženke predlagane priče A. P. (njenega moža), ki je pritrdil tožnikovim trditvam o vlaganjih v tlake, opremo kopalnice, pohištvo in ploščice („vsak v svojo kopalnico“). Sodišče prve stopnje tudi logično pojasni, zakaj kljub temu, da se računa za peči nista glasila na tožnika, temveč eden na zapustnika drugi pa na toženkinega moža, verjame tožniku, da je prvo peč plačal v celoti on, drugo pa zgolj polovično. V prvem primeru zato, ker je bil zapustnik lastnik hiše, peč pa se je nabavila za potrebe opreme dela hiše za tožnikove stanovanjske potrebe, ki je investicijo financiral, v drugem primeru pa zato, ker sta se pravdni stranki tedaj dobro razumeli in je bila druga peč skupna za obe stanovanjski enoti – tako za tožnikovo kot tudi toženkino in je zato logično, da je vsak prispeval polovico plačila. Glede vlaganj v obliki vgradnje lesenih delov, je sodišče pritrdilo tožikovim izpovedbam zato, ker je takšne izpovedbe prepričljivo pojasnila tudi priča M. L., toženka pa svojih ugovornih navedb ni dokazno podkrepila. Takšna dokazna presoja pa je dovolj trdna. Podobno velja za izpodbijanje dokazne presoje v zvezi z ostalimi gradbenimi deli, predvsem tudi v zvezi z gradnjo garaže, podprte z izpovedbami prič H., M. in L., ki podpirajo življenjsko sprejemljiv zaključek, da je tožnik garažo gradil zase, ker je sam opravljal avtoprevozniško dejavnost. Tudi dokazna presoja o vložkih tožnika z nudenjem svojega dela (izvršitvijo prevozov s tovornjakom kot obliko plačila za pomoč prič pri dogradnji zapustnikove hiše) je pravilna. Pritožbeno sodišče celo meni, da tudi če bi bila sprejemljiva pritožničina teza, da je tedaj sicer tožnik opravljal avtoprevozniško dejavnost za očeta oziroma v okviru očetovega podjetja, bi se vendarle te prevoze oziroma prevozniške storitve moralo šteti kot njegov delovni vložek; toženka namreč ni dokazala, da naj bi mu oče za te prevoze posebej plačal. Sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni presoji sodišča prve stopnje, da je bil dejanski nosilec te dejavnosti tedaj tožnik, saj so to okoliščino skladno potrdile zaslišane priče. Da je tožnik opravil zatrjevana vlaganja oziroma jih sam financiral, pa izkazuje tudi omenjena zunanja vsebinska ocena prvostopnega sodišča (življenjsko-izkustvena); upoštevaje, da je bil zapustnikov namen, da si tožnik v hiši izdela svoje stanovanje, je sprejemljiv izpodbijani dokazni zaključek o tožnikovih obsežnih vlaganjih. Upoštevaje nanizane pritrdilne argumente k izpodbijani dokazni oceni je končno neupošteven pritožbeni očitek, da tožnik sicer ni predložil listinskih dokazov, ki bi potrjevali njegova vlaganja in da se računi glasijo pretežno na zapustnika, delno pa tudi na toženkinega moža. Brez dokazne teže pa je ob povedanem tudi pritožbena primerjava, da pa je sodišče prve stopnje sledilo toženkinim trditvam, da telefonskega priključka ni financiral tožnik temveč njen mož. V slednjem primeru tudi več prepričljivih listinskih dokazov in drugačen izkustveni argument terjajo diametralno nasproten dokazni zaključek.

15.Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je kršena zakonska ureditev prekluzije v smislu 286. člena ZPP. Tožnik je namreč ves čas uveljavljal enako dejansko podlago in navajal ista vlaganja v zapustnikovo premoženje, s čimer je ves čas utemeljeval zahtevek iz 32. člena ZD, na podlagi spremembe tožbe pa je le prilagodil višino tožbenega zahtevka ugotovitvam izvedenke, oziroma je višino zahtevka prilagodil matematičnemu izračunu, podanem v izvedenkini cenitvi. Ali še drugače povedano: tožnik ni navajal novih dejstev glede vrste oziroma obsega vlaganj ali kakšne druge dejanske okoliščine, ki bi se nanašala na sam temelj zahtevka, temveč je zgolj v računskem smislu prilagodil svoje že podane trditve izvedenkini cenitvi. Trditvena in dokazna tema sta ostali enaki, spremenilo oziroma dodalo se je le njeno natančno abstraktno matematično ovrednotenje. Zato ni mogoče trditi, da je neupravičeno – prepozno navajal nova pravno odločilna dejstva. Posledično torej ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedeno procesno določbo.

16.Nadalje je v izpodbijani sodbi tudi pravilno opuščena amortizacija opravljenih vlaganj. Sodišče prve stopnje je namreč moralo zgolj opraviti razmerje med vrednostjo nepremičnine in opravljenimi vlaganji, kar vse je izračunala izvedenka, pri čemer je upoštevalo enako merilo – v obeh primerih ni amortizirala niti vrednosti nepremičnine, niti vrednosti opravljenih vlaganj, temveč je opravila cenovni izračun obeh postavk na isti časovni trenutek. Ker je v sporni zadevi odločilno zgolj razmerje med eno in drugo vrednostjo oziroma odločilen izračun alikvotnega deleža tožnika na zapustnikovem premoženju (v obliki ulomka), opustitev upoštevanja amortizacije v izpodbijani sodbi tako ni vplivalo na pravilnost odločitve.

17.Materialnopravno pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, ki ni od izračunane vrednosti, ki ne spada v zapuščino, odštelo koristi, ki naj bi jih imel tožnik zaradi bivanja v zapustnikovi hiši, v katero je vlagal. Določba 32. člena ZD ne terja poračunavanja koristi, ki jih je imel potomec od zapustnikovega premoženja, v katerega je vlagal, kot materialno pravno pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Po stališču pritožbenega sodišča bi se v primeru, kakršen je sporni, tovrstna korist morala poračunati z vlaganji, če bi obstajal dogovor med zapustnikom in potomcem o poplačilu potomčevih vlaganj v obliki najemnine, katere pa tožnik ne bi poravnal, torej ustrezna pravno poslovna podlaga, ali pa če bi takšen poračun terjal institut neupravičene pridobitve (na primer, da bi tožnik bival v hiši brez dovoljenja lastnika in mu ne bi plačeval uporabnine), kar vse bi terjalo ne zgolj upoštevanja omenjenega abstraktnega zakonskega stanu, temveč še uporabo druge pravne podlage, ali pa če bi obstajal dogovor med njima, da mu zapustnik povrne vrednost vlaganj in bi to obveznost tudi izpolnil. V konkretni pravdi pa glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne gre za takšen primer. Tožnik je opravil obsežna vlaganja v zapustnikovo stanovanjsko hišo, zgrajeno zgolj do tretje gradbene faze, prizidal pa je tudi garažo, nato sicer nekaj let uporabljal del stanovanjske hiše (tisti del, v katerega je vlagal), nato pa hišo zapustil in jo prepustil zapustniku. Nikakršen dogovor o plačilu najemnine kot tudi ne prepoved zapustnika, da uporablja stanovanjsko hišo in garažo, nista izkazana, celo nasprotno, zapustnik je del stanovanjske hiše in garažo brezplačno prepustil tožniku v uporabo; prav tako pa ni izkazan dogovor o povrnitvi oziroma poplačilu vlaganj v zapustnikovo hišo, ki bi bil tudi realiziran. Zgolj začasna uporaba stanovanjske hiše in garaže torej ne narekuje poračunavanja koristi, ki naj bi jih tožnik imel v zvezi z zapustnikovim premoženjem. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se sodišče druge stopnje v tem delu sklicuje tudi na izčrpne dejansko in pravno pravilne razloge sodišča prve stopnje.

18.Materialnopravno je končno pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki je našlo ustrezen zakonski abstraktni stan v določbi 32. člena ZD kljub temu, da ni ugotovilo, da sta zapustnik in tožnik živela v skupnem gospodinjstvu. Odločilno je, da sta skupaj pridobivala, kot to izhaja iz navedene zakonske določbe, da je torej tožnik skupaj z zapustnikom vlagal v njegovo nepremičnino oziroma sta jo skupaj zgradila, sam obstoj skupnega gospodinjstva oziroma skupnega bivanja pa ob takšnem dejanskem stanju ni pravno pomemben.

19.Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Res je sicer tožnik umaknil del tožbenega zahtevka, vendar pa se je pretežno postopek vodil v obsegu, v katerem je bilo tudi končno ugodeno na podlagi obeh sodb. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je uspeh tožnika v tej pravdni popoln. Določba 154. člena ZPP je torej z izpodbijano stroškovno odločitvijo pravilno uporabljena.

20.Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pa ni moglo upoštevati tistih pritožbenih navedb, ki se zgolj sklicujejo na predhodne pritožbe tožene stranke zoper prejšnje sodbe sodišča prve stopnje oziroma celo na odgovor na pritožbo. Pritožba je namreč samostojno pravno sredstvo in se v njej zato ni mogoče sklicevati na navedbe iz prej vloženih pravnih sredstev in še manj na druge vloge.

21.Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrniti in potrditi ugodilna dela sodba sodišča prve stopnje. Ni namreč tudi ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnopravnega značaja (353. člen ZPP).