Jedro

Tožnica z navedbami v predlogu za obnovo postopka, ki se nanašajo na odmike od mej in s tem lokacijo obstoječega objekta, dejansko izpodbija resničnost trditev iz projektne dokumentacije za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo, dozidavo in nadzidavo, torej dokumentacije, ki jo je sama predložila, in na tej podlagi zatrjuje nepravilnost ugotovitve v prvem postopku, da je obstoječi objekt neskladna gradnja. Tožnica s temi navedbami ne zatrjuje novih dejstev, katerih v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti in ki bi kazala na skladnost obstoječega objekta z izdanim gradbenim dovoljenjem iz leta 1989, ampak z njimi dejansko zahteva drugačno presojo vprašanja o neskladno zgrajenem objektu, zaradi česar je bila izdana zavrnila odločba v prvem postopku. Enako velja za njene navedbe v predlogu za obnovo glede vetrolova, saj iz teh ne izhaja nobeno dejstvo ali nov dokaz, da je bil vetrolov postavljen zakonito in tega brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v prvem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka, v katerem je upravni organ z odločbo z dne 5. 12. 2008 zavrnil njeno zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo, nadzidavo in prizidavo objekta na zemljišču parc. št. 436/4 k.o. ...

V obrazložitvi sklepa toženka navaja, da je upravni organ navedeno zavrnilno odločbo izdal iz razloga, ker je obstoječi objekt, ki naj bi bil predmet načrtovanih posegov, glede na predhodno izdano gradbeno dovoljenje z dne 14. 6. 1989 neskladna gradnja, saj ne stoji na isti lokaciji, v pritličju pa je prizidan tudi vetrolov. Tožnica predlaga obnovo tega postopka iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), to je zaradi novih dejstev oziroma novih dokazov. Organ ocenjuje, da predložena odločba Upravne enote Jesenice št. 332-7/99-14 z dne 11. 3. 1999, iz katere izhaja, da je bil sporni objekt namenjen za oddajanje kot apartma z dvema ležiščema in pomožnima ležiščema in je vpisan v register kategoriziranih nastanitvenih obratov, ne dokazuje legalnosti zgrajenega objekta. Skladnost zgrajenega objekta se namreč ugotavlja v postopku izdaje uporabnega dovoljenja in ne v postopku kategorizacije objekta. Nadalje je tožnica upravnemu organu predlagala, da pridobi listinsko dokumentacijo v zvezi z zakoličbo objekta, saj je sama nima, od moža pa je izvedela, da je bila pred pričetkom gradnje opravljena zakoličba objekta. V zvezi s tem organ navaja, da iz predloga ni razvidno, kakšno novo dejstvo oziroma dokaz naj bi predstavljal zapisnik o zakoličbi. Tudi sicer se zakoličenje objekta izvede v skladu s pogoji gradbenega dovoljenja, zato bi zakoličenje v nasprotju s temi pogoji le potrjevalo stališče upravnega organa, da objekt ni zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem. Kot razlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP tudi ni mogoče šteti tožničinih navedb o nepravilnem sklepu upravnega organa glede odmika objekta. Sama je namreč ponovno izmerila odmike od sosednjih parcel, ki po njenem ustrezajo pogojem iz lokacijskega in gradbenega dovoljenja. V zvezi s tem upravni organ pojasnjuje, da je bila ugotovitev o odmikih objekta od sosednjih parcel oprta na geodetski načrt in na izkaz požarne varnosti, zato tožnica z navedbami o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede odmikov ne uveljavlja razloga, ki bi bil lahko podlaga za obnovo postopka. Enako velja za njene navedbe v zvezi z vetrolovom, glede katerega navaja, da je začasne narave in se bo ob nameravani rekonstrukciji, nadzidavi in prizidavi odstranil. Poleg tega upravni organ še pojasnjuje, da je svojo trditev v zvezi z vetrolovom kot delom obstoječega objekta povzel iz PGD ter da ga glede na Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost ni mogoče šteti za začasni objekt. Tudi v tem primeru zato tožnica očita upravnemu organu zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni razlog za obnovo postopka.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnil in med drugim navedel, da nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje ni eden od razlogov za obnovo postopka. Če je objekt zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem, kot trdi pritožnica, lahko ponovno vloži zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za predlagan poseg v obstoječi objekt, upravna enota pa bo opravila ogled in se o tem prepričala. Tudi za vetrolov velja, da če zanj v času postavitve ni bilo potrebno nikakršno dovoljenje, ni mogoče trditi, da je neskladna oziroma nedovoljena gradnja.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja, ker meni, da je nepravilno stališče upravnega organa, da nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni obnovitveni razlog. Nova dejstva ali novi dokazi namreč neposredno vplivajo na ugotovljeno dejansko stanje. Če bi obveljalo stališče upravnega organa, nova dejstva in novi dokazi ne bi mogli nikoli pripeljati do drugačne odločitve. Zato je tako stališče nezakonito in protiustavno, saj je organ tožnico obravnaval drugače kot ostale predlagatelje. Poleg tega se ne strinja s stališčem, da v predlogu za obnovo postopka ni bilo navedeno, kaj naj bi zakoličba dokazovala. Iz njenih navedb namreč jasno izhaja, da lahko GURS zakoliči objekt le v skladu z gradbenim dovoljenjem, kar po njenem pomeni, da so bili upoštevani vsi predpisani odmiki. Tudi navedba, da GURS Jesenice zapisnika o zakoličbi ne hrani, je nepopolna in bi moral GURS pojasniti vzrok za to. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) predlagala obnovo postopka, v katerem je bila zavrnjena njena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za načrtovane posege na že obstoječem objektu. Po navedeni določbi ZUP se postopek, končan z dokončno odločbo, na predlog stranke obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Iz tega razloga sme stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo (2. odstavek 261. člena ZUP).

Kot je razvidno iz obrazložitve zavrnilne odločbe z dne 5. 12. 2008, ki se nahaja v upravnih spisih, je upravni organ na podlagi projektne dokumentacije, ki jo je tožnica priložila svoji zahtevi za gradbeno dovoljenje, ugotovil, da ta ne izkazuje stanja obstoječega objekta glede odmikov od mej s sosednjimi zemljišči in posledično same lokacije obstoječega objekta v takih razdaljah, kot je bilo to določeno v lokacijski dokumentaciji in projektu iz leta 1989. Nadalje je iz obrazložitve te odločbe tudi razvidno, da je upravni organ glede na svojo ugotovitev, da gre za neskladno gradnjo, preveril še, ali je obstoječi objekt skladen z veljavnim PUP in je zato zanj sedaj mogoče izdati gradbeno dovoljenje in ga s tem legalizirati. Ker je ugotovil, da širina funkcionalnega zemljišča okrog objekta ne zadostuje minimalno dovoljenemu (2,5 m), je tudi to možnost zavrnil. Na podlagi navedene vsebine odločbe z dne 5. 12. 2008 tudi sodišče ocenjuje, da tožnica z navedbami v predlogu za obnovo postopka, ki se nanašajo na odmike od mej in s tem lokacijo obstoječega objekta, dejansko izpodbija resničnost trditev iz projektne dokumentacije za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo, dozidavo in nadzidavo, torej dokumentacije, ki jo je sama predložila, in na tej podlagi zatrjuje nepravilnost ugotovitve v prvem postopku, da je obstoječi objekt neskladna gradnja. Da naj bi bilo na podlagi njene projektne dokumentacije ugotovljeno dejansko stanje nepravilno, bi morala uveljavljati že v pritožbi zoper odločbo z dne 5. 12. 2008, ne pa da se šele v predlogu za obnovo postopka sklicuje na svoje meritve na terenu, ki da izkazujejo drugačno dejansko stanje glede odmikov, torej drugačno dejansko stanje, kot ga je z dokumentacijo zatrjevala sama v prejšnjem postopku. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, s katerimi tožnica oporeka stališču upravnega organa, da nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni obnovitveni razlog. Gre za stališče, iztrgano iz celotne obrazložitve, v okviru katere je upravni organ ocenil, da tožnica z navedbami (o tem, kako bi moral organ presojati odmike in da je te sama ponovno izmerila ter ugotovila, da je objekt od parc. št. 436/7 k.o. ... odmaknjen 1,5 m, od ceste parc. št. 438/5 pa 2,3 m, torej toliko, kot je navedeno v lokacijskem in gradbenem dovoljenju) dejansko ne zatrjuje novih dejstev, katerih v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti in ki bi kazala na skladnost obstoječega objekta z izdanim gradbenim dovoljenjem iz leta 1989, ampak z njimi dejansko zahteva drugačno presojo vprašanja o neskladno zgrajenem objektu, zaradi česar je bila izdana zavrnila odločba v prvem postopku. Enako velja za njene navedbe v predlogu za obnovo glede vetrolova, saj iz teh ne izhaja nobeno dejstvo ali nov dokaz, da je bil vetrolov postavljen zakonito in tega brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v prvem postopku. Trditve o njegovi začasnosti in navajanje razlogov, zakaj je bil postavljen, namreč niso taka nova dejstva in gre zato tudi v tem delu zgolj za izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa je pritožbeni razlog (2. točka 1. odstavka 237. člena ZUP) in ne razlog za obnovo postopka.

Glede na vse navedeno in ker legalizacija objekta, o kateri je upravni organ zavzel stališče v odločbi z dne 5. 12. 2008, ne pomeni drugega kot izdajo gradbenega dovoljenja za objekt pod pogoji, ki veljajo v času odločanja (v tem primeru torej v letu 2008), sodišče ugotavlja, da se tožnica tako v predlogu za obnovo postopka kot tudi v tožbi neutemeljeno sklicuje na retroaktivni poseg v pridobljene pravice – z gradbenim dovoljenjem iz leta 1989 je pridobila pravico postaviti objekt pod pogoji, navedenimi v tem dovoljenju. Če ga je postavila drugače in zato nima dovoljenja, ga lahko pridobi, a le pod pogoji, ki jih določa prostorski akt v času odločanja o takem dovoljenju. Če pa meni, da njena PGD dokumentacija, na podlagi katere je zahtevala gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo, nadzidavo in dozidavo ne odraža dejanskega stanja, ki ga je z meritvami sama ugotovila, lahko vloži novo zahtevo za gradbeno dovoljenje na podlagi druge (drugačne) PGD dokumentacije.

Sodišče po vpogledu v tožničin predlog za obnovo postopka z dne 16. 3. 2009 ugotavlja enako kot upravni organ, in sicer da iz njega ni razvidno, katero dejstvo naj bi dokazovala listinska dokumentacija o zakoličbi objekta. Ker je upravni organ kljub temu opravil poizvedbe pri GURS v zvezi z obstojem zapisnika o zakoličbi na zemljišču parc. št. 436/4 k.o. ... in dobil odgovor, da GURS v arhivu tega zapisnika nima, tožnica po mnenju sodišča v tem delu ni izkazala, da je okoliščina, na katero opira predlog, verjetno izkazana (1. odstavek 267. člena ZUP), kar je prav tako razlog za zavrženje predloga za obnovo postopka (2. odstavek istega člena).

Tožnica se je v predlogu za obnovo sklicevala tudi na kasneje pridobljeno odločbo Upravne enote Jesenice z dne 11. 3. 1999, ki pa jo je organ ocenil kot dokaz, ki ne dokazuje skladnosti zgrajenega objekta z gradbenim dovoljenjem in zato ne kot dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločitve. Navedeno v zadevi ni sporno, saj tožnica tem ugotovitvam v tožbi ne oporeka.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanji ZUS-1) zavrnilo.