Jedro

Zaradi zmotnega stališča, da je za odločitev bistveno zgolj to, kakšen je naslov stalnega bivališča tožnika, označen v pogodbi o zaposlitvi in ali je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročala na ta naslov, sodišče ni ocenilo dokazov, ki so kazali na to, da je tožena stranka vedela, da se tožnik v času čakanja na delo nahaja doma v Srbiji ter, da je bil tožnik v stalnem telefonskem stiku z A. A., ki je v imenu in na račun tožene stranke razporejal delavce na projekte in ki je vedel, da se tožnik nahaja na čakanju na delo v Srbiji.

Tako kot bi bilo nesprejemljivo vročanje odpovedi tožniku na naslov v Mariboru v času, ko je bil napoten na delo v Nemčijo (tam je tožnik nazadnje opravljal delo za toženo stranko), je nesprejemljivo vročanje na ta naslov v času, ko je bil napoten na čakanje na delo doma. V obeh primerih je šlo za napotitev po odločitvi delodajalca in zaradi potreb oziroma razlogov na njegovi strani. V primeru napotitve na delo v drug kraj, izven sedeža delodajalca, je možna osebna vročitev na delovišču (kot „prostoru delodajalca“).

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku na naslov njegovega stalnega prebivališča 23. 3. 2014 priporočeno poslala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da se je pošiljka vrnila z oznako, da je naslovnik ni dvignil. Zaradi navedenega je v skladu s četrtim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2011) štelo, da je bila vročitev opravljena, ko je poteklo 8 dni od prvega poskusa vročitve. Tožba je bila vložena šele 14. 5. 2014, kar pomeni, da je bila vložena po izteku roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) naj bi bila podana zaradi nevestne in neskladne presoje dokazov, to je izpovedb priče A. A. in tožnika ter dopisa družbe B., d.o.o. o tem, da je bil tožnik na naslovu stalnega prebivališča le formalno prijavljen. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče samovoljno in v nasprotju z dokazi, ugotovilo, da se je obvestilo stanodajalca o prispeli pošiljki, nanašalo ravno na pošiljko, s katero je tožena stranka poslala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, saj je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi poslala na naslov v Mariboru, čeprav je vedela, da je tožnik ne bo prevzel, vse z namenom, da zlorabi fikcijo vročitve in da tožnik zamudi rok za sodno varstvo. Sodišče bi moralo uporabiti določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 in ugotoviti, da je bila tožba vložena pravočasno, to je v roku 30 dni od dneva, ko je tožnik izvedel za kršitev pravice. Tožnik predlaga, da revizijsko sodišče sklepa nižjih sodišč spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija se lahko vloži tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Tak je tudi sklep o zavrženju tožbe v delovnem sporu. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijani sklep samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi protispisnosti ugotovitve o tem, da je stanodajalec tožnika obvestil o prispeli pošiljki, ki se je nanašala na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Najprej je potrebno ugotoviti, da ni res, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je obvestilo stanodajalca o prispeli pošiljki nanašalo ravno na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V razlogih prvostopenjske sodbe je zapisano, da je tožnik izpovedal, da ga je stanodajalec po telefonu obvestil, da je zanj prišla poštna pošiljka, ki jo mora prevzeti na pošti in, da mu je to sporočil takoj, ko je poštno pošiljko prejel oziroma, ko mu je bilo o tem puščeno sporočilo. Med takšnim povzetkom tožnikove izpovedbe in zapisnikom o njegovem zaslišanju ni prav nobenega nasprotja. Iz takšne izpovedbe tožnika ne izhaja, da se je obvestilo stanodajalca nanašalo na poštno pošiljko, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka na ta naslov poslala tudi obvestilo o prenehanju delovnega razmerja in nakazilu odpravnine. Razen tega je tožnik ob zaslišanju izpovedal, da je takoj po sporočilu stanodajalca prišel po poštno pošiljko.

7. Sicer pa komunikacija med tožnikom in stanodajalcem niti ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj odločitev o tem, ali je tožena stranka tožniku pravilno vročala odpoved pogodbe o zaposlitvi in posledično ali je tožba pravočasna, ni odvisno od tega, ali je bil tožnik po telefonu obveščen o prispeli pošiljki, temveč od tega, ali je tožena stranka ravnala prav, ko je odpoved vročala na naslov tožnikovega stalnega prebivališča in ali je lahko prišlo do fikcije vročitve, glede na to, da tožnika v času vročanja ni bilo na naslovu njegovega stalnega prebivališča. 8. Pač pa revizija utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Zaradi zmotnega stališča, da je za odločitev bistveno zgolj to, kakšen je naslov stalnega bivališča tožnika, označen v pogodbi o zaposlitvi in ali je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročala na ta naslov, sodišče ni ocenilo dokazov, ki so kazali na to, da je tožena stranka vedela, da se tožnik v času čakanja na delo nahaja doma v Srbiji ter, da je bil tožnik v stalnem telefonskem stiku z A. A., ki je v imenu in na račun tožene stranke razporejal delavce na projekte in ki je vedel, da se tožnik nahaja na čakanju na delo v Srbiji. Opustitev dokazne ocene navedenih dejstev je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

9. Po določbah 138. člena ZDR-1 lahko delodajalec napoti delavca na čakanje na delo doma, če mu začasno ne more zagotoviti dela. Delavec se je dolžan odzvati na poziv delodajalca na način in pod pogoji, kot izhajajo iz pisne napotitve. Iz pisne napotitve z dne 18. 3. 2014 (priloga A2), izhaja, da mora tožnik v primeru, da bo med čakanjem bival na naslovu v tujini, nadrejenega obvestiti o tem in mu posredovati kontaktne podatke (naslov bivanja in telefonsko številko, na kateri je dosegljiv). Tožnik naj bi to storil, kar naj bi izhajalo ne samo iz njegove izpovedi, temveč tudi iz izpovedi priče A. A. o tem, da je s tožnikom komuniciral tudi preko njegove srbske številke in da je tožnika tako po telefonu obvestil, naj pride v podjetje uredit vse potrebno na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Če drži, da je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vedela, da se tožnik nahaja na čakanju na delo v Srbiji, potem je nespremenljiva takšna razlaga zakonskih določb o vročanju pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakršno sta v tem sporu zavzeli nižji sodišči. Tako kot bi bilo nesprejemljivo vročanje odpovedi tožniku na naslov v Mariboru v času, ko je bil napoten na delo v Nemčijo (tam je tožnik nazadnje opravljal delo za toženo stranko), je nesprejemljivo vročanje na ta naslov v času, ko je bil napoten na čakanje na delo doma. V obeh primerih je šlo za napotitev po odločitvi delodajalca in zaradi potreb oziroma razlogov na njegovi strani. V primeru napotitve na delo v drug kraj, izven sedeža delodajalca, je možna osebna vročitev na delovišču (kot „prostoru delodajalca“). V primeru napotitve na čakanje na delo doma, pa je tožena stranka sama v pisnem obvestilu o napotitvi dopuščala možnost, da tožnik biva na naslovu v tujini (kjer je dejansko doma).

11. Ker je ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo oceniti tudi dokaze, ki kažejo na to, da je tožena stranka vedela za to, da se tožnik v času čakanja na delo nahaja doma v Srbiji, in da je v tem času z njim bila v kontaktu. Če bo ugotovilo, da vse navedeno drži, bo moralo tožbeni zahtevek obravnavati po vsebini, saj bo tožbo potrebno šteti za pravočasno. V takšnem primeru bo namreč potrebno šteti, da je bila odpoved tožniku pravilno vročena šele 28. 4. 2014 na sedežu tožene stranke.

12. Izrek o revizijskih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.