Jedro

Ker pomeni izpodbijani sklep neposredni poseg v obligacijske pravice pritožnic kot pogodbenih strank Pogodbe in Sporazuma, je njuna pravica do pritožbe zoper tak sklep s tem izkazana in podana.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom dalo soglasje k uresničitvi odstopne pravice od Pogodbe o skupni uporabi in upravljanju IČN za čiščenje komunalnih vod z dne 27. 1. 2010, sklenjene med stečajnim dolžnikom in Mestno občino A. in Sporazuma za čiščenje in kritje stroškov čiščenja odpadnih vod mesta A. na ČN B. z dne 15. 5. 2025, sklenjene med stečajnim dolžnikom in družbo C., d. d. (I. točka izreka) ter odločilo, da začne izjava o uresničitvi odstopne pravice učinkovati, ko postane ta sklep pravnomočen (II. točka izreka).

2.Zoper sklep v celoti se pritožujeta 1. Mestna občina A. (v nadaljevanju Občina A.), in 2. C., d. d. (v nadaljevanju C. d. d.), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da soglasje k uresničitvi odstopne pravice stečajne dolžnice od pravnih poslov v izpodbijanem sklepu zavrne oziroma podredno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Na pritožbi je odgovorila upraviteljica. Zavzema se za njuno zavrnitev kot neutemeljenih.

4.Pritožbi sta utemeljeni.

5.Stečajni postopek nad stečajnim dolžnikom se je začel s sklepom St 000/2026 z dne 25. 2. 2026, ki je postal pravnomočen 24. 3. 2026. Stečajna upraviteljica je 16. 4. 2026 (PD 195), z dopolnitvijo 23. 4. 2026 (PD 207), sodišču podala predlog za izdajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice od vzajemno neizpolnjene dvostranske Pogodbe o skupni uporabi in upravljanju IČN za čiščenje komunalnih vod z dne 27. 1. 2010, sklenjene med stečajnim dolžnikom in Občino A. (v nadaljevanju Pogodba) in od vzajemno neizpolnjenega dvostranskega Sporazuma za čiščenje in kritje stroškov čiščenja odpadnih vod mesta A. na ČN B. z dne 15. 5. 2025, sklenjene med stečajnim dolžnikom in družbo C., d.d. (v nadaljevanju Sporazum). Sodišče prve stopnje je soglasje z izpodbijanim sklepom dalo, ko je ugotovilo, da je stečajna upraviteljica predlog za izdajo soglasja podala pravočasno, sklenilo pa je tudi, da je izpolnjen pogoj iz četrtega odstavka 267. člena ZFPPIPP, ki določa, da sodišče da soglasje k uresničitvi odstopne pravice, če se z njeno uresničitvijo dosežejo ugodnejši pogoji za plačilo upnikov. Nosilni razlogi sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev so:

- stečajni dolžnik je popolnoma prenehal s svojim poslovanjem oziroma proizvodno dejavnostjo, zaradi česar je odpadel primarni namen delovanja čistilne naprave (v nadaljevanju ČN), to je čiščenje industrijskih vod;

- vzdrževanje zmogljivosti do izteka pogodbenega roka (Pogodba je bila sklenjena za 99 let) bi za stečajno maso pomenilo kopičenje neposrednih stroškov, kar je v nasprotju s cilji stečajnega postopka, pri čemer se v postopku izdaje soglasja k odstopu ne odloča o pravicah ali pravnih koristih sopogodbenika, ampak le pravice in koristi stečajnih upnikov, s ciljem čim ugodnejšega poplačila njihovih terjatev.

6.V zvezi z zadnjim razlogom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je cena čiščenja komunalnih vod na podlagi Sporazuma temeljila na delitvi stroškov med industrijskim in komunalnim delom čiščenja, sedaj ko se čisti le še komunalne vode, pa se ustvarja neposredna izguba. Poleg tega stečajni dolžnik od 31. 3. 2026 nima več zaposlenih in s tem ustrezno usposobljenega kadra, ki bi opravljali delo upravljanja s ČN. Zaustavitev proizvodnje stečajnega dolžnika pomeni bistveno spremenjene okoliščine, porušilo se je ekonomsko ravnotežje obeh pogodbenih razmerij, cena iz Sporazuma ni več ustrezna, saj je prej večino fiksnih in variabilnih stroškov za delovanje ČN kril stečajni dolžnik. Sedaj bi morala te stroške kriti Občina A. in C. d. d., ki sta po zakonu odgovorna za izvajanje gospodarske javne službe čiščenja komunalnih vod, vendar jih ne, tako da stečajni dolžnik subvencionira izvajanje gospodarske javne službe iz stečajne mase. Neustrezno ceno, ki generira izgubo, je stečajna upraviteljica izkazala z zadostno stopnjo verjetnosti, vztrajanje pri Pogodbi in Sporazumu pa je v očitnem nasprotju s temeljnim namenom stečajnega postopka, saj Občina A. in C. d. d. nočeta poravnati dejanskih stroškov oziroma še več, do odločanja z izpodbijanim sklepom nista poravnala niti nespornega dela po izdanem računu št. 3 za marec 2026, čeprav deluje ČN le še v njuno korist. S tem se stečajna masa po ugotovitvah sodišča prve stopnje neposredno in efektivno zmanjšuje. Občina A. in C. d. d. sta v pritožbi zoper izdani sklep o končanju nujnih poslov predlagala končanje nujnih poslov do unovčenja premoženja oziroma izgradnje nove čistilne naprave, kar bi pomenilo, da stečajni dolžnik živi le še za izvajanje gospodarske javne službe, to pa ni namen stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je na nepremičnini, na kateri stoji ČN, v zemljiški knjigi vpisano grajeno javno dobro, kar pomeni, da taka nepremičnina more biti predmet prodaje v stečaju (tretji odstavek 261. člena Zakona o urejanju prostora; ZureP-3). Občina A. lahko izvede le postopek razlastitve, kar lahko traja nedoločen čas, stečajna masa pa kopni, zato je odstop od pogodbe edini ukrep, s katerim se lahko prepreči nadaljnja škoda za upnike. Ideja Občine A. in C. d. d., naj do izgradnje nove čistilne naprave stečajni dolžnik upravlja s ČN v smislu končanja nujnih poslov, je pravno in dejansko zgrešena in gre na škodo upnikov v tem stečajnem postopku. Stečajnemu dolžniku s tem nastaja nesorazmerna škoda, stečajna masa se zmanjšuje, zato je odstop od pogodbe edino mogoč. Trenutno je nadaljevanje izvajanja dejavnosti odvisno od tretje osebe družbe Tovarna B. d. o. o., kar predstavlja za stečajnega dolžnika nevarnost regresnih zahtevkov. Sodišče prve stopnje je tehtalo tudi javni interes in nastanek okoljske škode, kar izkazuje potrebo po neprekinjenem čiščenju komunalnih odpadnih vod. Pri tem se je oprlo na pojasnilo upraviteljice, da odstop od Pogodbe in Sporazuma ne pomeni takojšnje zaustavitve delovanja ČN. Na podlagi odločbe Inšpektorata RS za naravne vire in prostor št. 0612-18/2026 z dne 20. 1. 2026 ima namreč Občina A. pravico in dolžnost, da zagotovi nadaljnje izvajanje čiščenja komunalnih odpadnih vod na ČN do priključitve nove čistilne naprave na D., s tem pa posledično dolžnost preprečiti nastanek okoljske škode. Zato morata Občina A. in C. d. d. razmerje uporabe infrastrukture v lasti stečajnega dolžnika urediti na način, ki bo za stečajno maso sprejemljiv ter prevzeti neposredno upravljanje ČN ali pa ga prenesti na drugo osebo. Inšpekcijska odločba zavezuje stečajnega dolžnika le, da Občini A. omogoči upravljanje in obratovanje ČN ter dostop do naprav.

O legitimaciji pritožnic za pritožbo

Stranka glavnega postopka zaradi insolventnosti je glede na določbo 56. člena ZFPPIPP poleg insolventnega dolžnika, če zakon za posamezen postopek tako določba, vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika. Upnik pridobi procesno legitimacijo, t. j. upravičenje, da v glavnem postopku zaradi insolventnosti opravlja procesna dejanja, če v tem postopku prijavi svojo terjatev (57. člen ZFPPIPP). Nobena od pritožnic ne trdi, da je v tem stečajnem postopku prijavila svoje terjatve oziroma trdita prav nasprotno, da (še) nista prijavili nobene terjatve oziroma pravice. Svojo procesno upravičenje pritožnici utemeljujeta drugače, njunemu stališču pa pritožbeno sodišče pritrjuje. Pri uporabi pravil ZFPPIPP, ki se nanašajo na procesno legitimacijo, je potrebno namreč upoštevati tudi, da imajo postopki zaradi insolventnosti značilnosti nepravdnih postopkov, odločbe, izdane v teh postopkih pa lahko učinkujejo za širok krog oseb, ki ni nujno, da so tudi udeleženke postopka zaradi insolventnosti (materialni udeleženci postopka). Nepravdnega postopka se zato poleg formalnih udeležencev lahko udeleži vsak, v čigar pravni interes (pravno korist) bi lahko odločba, izdana v tem postopku, posegla, če prijavi svojo udeležbo v postopku (primerjaj prvi odstavek 21. člena in 22. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1), to pa lahko storijo tudi z vložitvijo pravnega sredstva proti tej odločbi (prvi odstavek 32. člen ZNP-1). Odločbe, izdane v glavnem stečajnem postopku, lahko namreč vplivajo tudi na druge obligacijske ali stvarne pravice, pa tudi na pravno možnost poplačila terjatev, ki so nastale po začetku stečajnega postopka in ki se poplačujejo po pravilih stroškov stečajnega postopka. Za ohranitev oziroma uveljavitev teh pravic njihova prijava v stečajnem postopku ni potrebna. Zato je treba procesno upravičenje (legitimacijo) v določenih primerih priznati tudi imetnikom teh terjatev oziroma drugih pravic, čeprav jih niso prijavili v stečajnem postopku.1 Ker pomeni izpodbijani sklep neposredni poseg v obligacijske pravice pritožnic kot pogodbenih strank Pogodbe in Sporazuma, je njuna pravica do pritožbe zoper tak sklep s tem izkazana in podana.

Glede utemeljenosti pritožb

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev med drugim oprlo na dejstvo, da Občina A. in C. d. d. do izdaje izpodbijanega sklepa stečajnemu dolžniku nista plačali niti nespornega dela računa št. 3 za marec 2026, ki ga bil izdan družbi C. d. d.. dne 10. 4. 2026 v višini 89.640,77 EUR z DDV. Pritožnici sta v svoji pritožbi predložili potrdilo o plačilu računa št. 3 v višini 66.692,45 EUR, ki je bilo izvedeno 24. 4.2026 in ga je na račun stečajnega dolžnika opravil C. d. d, kar je pred izdajo izpodbijanega sklepa. Slednje je sicer za 22.948,32 EUR manj, kot je znesek samega računa, vendar gre glede na navedbe v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, za sporni del. Pritožbeno sodišče je slednje upoštevalo kot dovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), saj pritožnici tega prej v postopku brez svoje krivde nista mogli uveljavljati. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da Občina A. in C. d. d. nista plačali niti nespornega dela računa št. 3, je zato v tem delu zmotna.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo tudi, da je ideja Občine A. in C. d. d., naj s ČN upravlja dolžnik v smislu končanja nujnih poslov do izgradnje nove čistilne naprave, kar naj bi bilo pravno in dejansko zgrešeno in kaže po oceni sodišča prve stopnje na poskus, da se breme in stroški izvajanja javne službe v celoti prevalijo na stečajno maso, na škodo vseh upnikov in to do izgradnje nove čistilne naprave. Ker sta pritožnici nesporni del računa št. 3, ki je plačilo kot izhaja iz Sporazuma, plačali, ne more torej držati, da skušata v celoti breme in stroške izvajanja javne službe prevaliti na stečajno maso. Načeloma stečajna masa teh bremen res ne sme nositi, saj gre pri izvajanju javne službe čiščenja komunalnih odpadnih vod za zakonsko odgovornost Občine A. oziroma C. d. d., ki mu je bila s strani Občine A. podeljena koncesija za izvajanje javne službe čiščenja komunalnih odpadnih vod. Tako med strankami ni sporno, da stečajni dolžnik ni izvajalec javne službe po Zakonu o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (ZOPVOOV), temveč je to C. d. d. Izvajalec javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih voda je pravna ali fizična oseba, ki jo na predpisani način izbere ali določi občina v skladu s predpisi, ki urejajo gospodarske javne službe (10. točka 3. člena ZOPVOOV). Uporaba določb 10. in 11. člena ZOPVOOV je zato pri izvedbi postopka nad stečajnim dolžnikom, ki ni izvajalec javne službe, vprašljiva oziroma je potrebno te določbe uporabiti skladno z njihovim namenom, na kar pa je že pravilno opozorilo sodišče prve stopnje v svoji odločbi. Vendar glede na izvedeno (vsaj delno) plačilo, pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje (pred tem pa tudi ne upraviteljica) vpliva tega na stečajno maso ni pravilno ugotovilo in s tem ovrednotilo.

Pritožbi nadalje opozarjata, da je sodišče prve stopnje v tem postopku s sklepom z dne 1. 4. 2026 (PD 173) , ki ga je s sklepom Cst 145/2026 z dne 28. 5. 2026 potrdilo Višje sodišče v Ljubljani (PD 473), glede istih pravnih aktov tj. Pogodbe in Sporazuma odločilo, da se dovoli končanje nujnih poslov, ki obsegajo nadaljevanje dejavnosti upravljanja s ČN, dovoljenje pa velja do prenosa dejavnosti upravljanja na drugo osebo oziroma do unovčenja premoženja, na katerem stoji ČN. Pritožnici tudi navajata, da sta se s stečajnim dolžnikom oziroma upraviteljico po začetku stečajnega postopka pogajali, da bi do končanja nujnih poslov prišlo, predvsem z možnostjo vključitve družbe Tovarna B. d. o. o. (hčerinska družbe stečajnega dolžnika) v upravljanje ČN, vse v smeri preprečitve nastanka okoljske katastrofe, ki bi lahko rezultirala v odškodninski zahtevek zoper stečajnega dolžnika.

Iz obrazložitve citiranega sklepa sodišča prve stopnje z dne 1. 4. 2026 izhaja, da je gospodarska javna služba upravljanja s ČN, ključnega pomena za varovanje okolja in zdravja ljudi, zato je sledilo navedbam upraviteljice, da bi nenadna prekinitev delovanja ČN lahko povzročila okoljsko katastrofo, kar bi lahko vodilo v odškodninski zahtevek zoper stečajnega dolžnika, to pa bi predstavljalo nove, visoke obveznosti za stečajnega dolžnika in zmanjšanje stečajne mase. Prav tako iz tega sklepa izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da nadaljevanje dejavnosti aktivno ohranja vrednost stečajne mase, saj se pokrivajo vsi tekoči stroški poslovanja ČN, ki je v lasti stečajnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je tedaj ocenilo, da je končanje posla objektivno nujno za preprečitev zmanjšanja škode, pritrdilo pa je tudi upraviteljici, da nadaljevanje poslovanja ne bo zavleklo unovčenja stečajne mase, odločitev za nadaljevanje poslovanja pa je v skladu z načelom skrbnega in preudarnega upravljanja stečajne mase.

Glede na navedeno, pritožnici sedaj pravilno opozarjata, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo razloga za spremembo takih stališč, ki sta si glede na sklep sodišča prve stopnje z dne 1. 4. 2026 in izpodbijani sklep, diametralno nasprotni. Stečajna upraviteljica je v svojem predlogu za podajo soglasja namreč navedla, da je dovoljenje za končanje nujnih poslov veljavno do prenosa na drugo osebo, da je bil njen predlog začasne narave in je temeljil na aktivnem dogovarjanju med Občino A., C. d. d. in družbo Tovarna B. d. o. o., ki bi lahko poleg C. d. d. izvajala posle ter da je bil v mesecu marcu 2026 stečajni dolžnik primoran zagotoviti izvajanje nujnih poslov preko družbe Tovarna B. d. o. o., ki je posle zagotavljala tudi v aprilu 2026, vendar brez ustrezne pravne podlage za plačilo, kar izpostavlja stečajnega dolžnika potencialnim regresnim zahtevkom. Do teh navedb se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, čeprav so po presoji pritožbenega sodišča bistvenega pomena za odločitev. Predlog za soglasje k odstopu od Pogodbe in Sporazuma je upraviteljica podala 16. 4. 2026. Sodišče prve stopnje je dovoljenje h končanju nujnih poslov izdalo s sklepom z dne 1. 4. 2026, ki je postal pravnomočen 28. 5. 2026. Upraviteljica je v predlogu, ki je bil torej podan le 14 dni po izdaji dovoljenja h končanju nujnih poslov in še pred njegovo pravnomočnostjo, sama navedla, da naj ne bi bil ustrezen in da ne more ravnati skladno z njim (čeprav je predlog za njegovo izdajo podala sama), ker Občina A. in C. d. d. nista podala ustreznih predlogov za ureditev razmerij. Ker to kaže na nekonsistentnost upraviteljice, na kar pravilno opozarja pritožba, bi se do tega sodišče prve stopnje moralo opredeliti. Ker se ni, ima izpodbijana odločitev pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti.

S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da iz podatkov v spisu oziroma Izrednega poročila upraviteljice z dne 23. 6. 2026 (PD 484) izhaja, da je tehnično, organizacijsko in kadrovsko podporo stečajnemu dolžniku pri obratovanju ČN zagotavljala hčerinska družba Tovarna B. d. o. o., ki je 12. 6. 2026 upraviteljico obvestila, da tega od 30. 6. 2026 več ne bo zagotavljala. Tako so si navedbe upraviteljice v različnih vlogah med seboj nasprotujoče, saj ni mogoče razbrati, ali se nujni posli sedaj izvajajo in če se ne, kakšna je oziroma je bila vloga družbe Tovarna B. d. o. o. ter na kakšni pravni podlagi je ta družba posle za stečajnega dolžnika kljub temu izvajala oziroma nenazadnje zakaj se je Tovarna B. d. o. o. sedaj odločila, da tega od 1. 7. 2026 ne bo več izvajala.

Pri tem ni nepomembna pritožbena navedba, da naj bi stečajni dolžnik že pred začetkom stečaja prenehal z opravljanjem svoje dejavnosti (v decembru 2025) in s tem čiščenjem industrijskih vod. Slednje lahko pomeni, da začetek stečajnega postopka ne predstavlja tistega trenutka, zaradi katerega je postalo stanje po Pogodbi in Sporazumu nevzdržno, temveč je to bilo verjetno že pred tem. Tudi do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav je to upraviteljica izpostavljala v predlogu in je po oceni pritožbenega sodišča za odločitev bistvenega pomena.

Ne gre tudi spregledati dejstva, da je bilo izhodišče sodišča prve stopnje za odločitev pri izdaji dovoljenja za končanje nujnih poslov, varovanje zdravja ljudi in okolja. Že tedaj je bila izdana odločba Inšpektorata RS za naravne vire in prostor št. 06102-18/2026-6 z dne 20. 1. 2026 (priloga k PD 195; v nadaljevanju Inšpekcijska odločba), ki se sodišču prve stopnje ob odločanju glede dovoljenja za končanje nujnih poslov ni zdela bistvena, pri izdaji izpodbijanega sklepa pa je svojo odločitev nanjo oprlo. Iz izreka navedene Inšpekcijske odločbe izhaja, da mora: 1. Občina A. zagotoviti izvajanje čiščenja komunalne odpadne vode na ČN na način in v obsegu, ki je določen v Pogodbi, ter 2. stečajni dolžnik Občini A. omogočiti upravljanje in obratovanje ČN v obsegu, ki se nanaša na čiščenje komunalne odpadne vode in omogočiti dostop do vseh naprav ČN s tovornimi vozili ali mehanizacijo, potrebno za upravljanje in obratovanje ČN, to pa pomeni uporaba vseh naprav in objektov za vse procese čiščenja komunalne odpadne vode, neomejen dostop do vseh naprav in objektov, ki so tehnološko povezani in potrebni za celoten proces čiščenja in obdelavo odpadne komunalne vode, neomejeno uporabo objektov in naprav za dehidracijo blata, neomejeno uporabo računalniške opreme in programov za daljinsko nadzorovanje in upravljanje procesov čiščenja komunalne odpadne vode ter neomejen dostop in uporabo skladiščnega in prevzemnega mesta za dehidrirano komunalno blato.

Tak obseg in način izvajanja javne službe v Inšpekcijski odločbi, je bil določen glede na obseg iz Pogodbe, s katero se je stečajni dolžnik zavezal, da bo v primeru prenehanja čiščenja odpadnih vod, omogočil Občini A. izvajanje čiščenja komunalnih odpadnih vod, kar izhaja iz njene obrazložitve. Kako bo to omogočeno in na kakšen način se bo izvedla Inšpekcijska odločba, ki nalaga določene obveznosti tudi stečajnemu dolžniku in na kakšen način bo stečajni dolžnik to izvedel ob dejstvu, da želi od Pogodbe, ki ga zavezuje k sodelovanju z Občino A., odstopiti, upraviteljica ni pojasnila. Posledično se do tega ni opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča pa je tako pojasnilo v okoliščinah konkretnega primera nujno. Kot izhaja iz Inšpekcijske odločbe bi namreč popolno prenehanje delovanja ČN pomenilo, da se komunalne odpadne vode ne bi čistile in bi se neprečiščena komunalna odpadna voda izlivala neposredno v reko E., ki je na A. polju hidrološko povezana s podzemno vodo, ki predstavlja rezervoar pitne vode. Tak izpust neprečiščene komunalne odpadne vode v reko E. pa bi predstavljal tveganje za zdravje in življenje ljudi, kar bi lahko (med drugim) vplivalo tudi na stečajno maso preko morebitnih zahtevkov, ki bi zaradi tega lahko nastali.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi navedlo, da je na nepremičnini, na kateri stoji ČN, v zemljiški knjigi vpisano grajeno javno dobro. Pri grajenem javnem dobrem mora zemljišče, objekt ali njegov del, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra, njegov lastnik ali upravljavec vzdrževati v stanju, ki omogoča splošno rabo v skladu z njegovim namenom (prvi odstavek 261. člena ZUreP-3), v primeru iz šestega odstavka 260. člena ZureP-3,2 pa se občina z lastnikom ali upravljavcem nepremičnine dogovori tudi o vzdrževanju primernega stanja nepremičnine, za kar pripada lastniku (v konkretnem primeru stečajnemu dolžniku) določena odškodnina zaradi omejitve lastninske pravice. Kako slednje vpliva na stečajno maso (pritožnici opozarjata na dejstvo, da je šlo za skupno financiranje izgradnje ČN oziroma javno zasebno partnerstvo, kar postavlja vprašanje dodatnih plačil, ki jih zahteva upraviteljica, v nov kontekst) in kako slednje vpliva na obveznost plačevanja stroškov pritožnic stečajnemu dolžniku oziroma kako to vpliva na odločitev v konkretnem primeru, mora pojasniti upraviteljica, vendar se do tega do sedaj ni opredelila, čeprav bi se po oceni pritožbenega sodišča, kot opozarja pritožba, morala, saj je bistveno za odločitev v konkretnem primeru.

Vse izpostavljeno vpliva po presoji pritožbenega sodišča na izpolnjevanje zakonskega pogoja glede uresničitve ugodnejših pogojev za plačilo upnikov iz četrtega odstavka 267. člena ZFPPIPP. Ker se sodišče prve stopnje do sedaj do navedenih okoliščin ni opredelilo, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, kar je narekovalo ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Sodišče prve stopnje naj se v novem postopku opredli do vseh izpostavljenih vprašanj, pred tem pa naj o vsem tem pridobi tudi ustrezna pojasnila upraviteljice.

-------------------------------