Jedro

Sodbo je dopustno opreti na posreden, edini ali odločilni dokaz, le če je izvedeni postopek mogoče oceniti kot pošten in če zaslišanje take priče (ali soobdolženca) nikakor ni več mogoče, zaradi smrti, strahu ali drugih razlogov, torej kot skrajno možnost, pri čemer se seveda presoja ta dokaz v povezavi z ostalimi podatki in dokazi v spisu.

V položaju, ko je zagovor soobdolženega dokaz, na katerega se sodba opira v odločilni meri, uporaba zapisnika o zagovoru obsojenca pred preiskovalnim sodnikom, ob dejstvu, da se na glavni obravnavi ni hotel zagovarjati, pomeni kršitev pravice do zaslišanja „obremenilne priče“.

Sodišče mora v postopku storiti vse, da se presodi zanesljivost odločilnega dokaza.

Izrek

Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se glede obsojena R. P. in M. O. razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu so bili R. P., M. O. in N. G. spoznani za krive storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je R. P. in M. O. izreklo vsakemu kazen štiri leta zapora, N. G. pa eno leto zapora, v izrečene kazni pa jim je skladno z določilom prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas prestan v priporu. Odločilo je še, da so dolžni oškodovanki A. V. plačati znesek 3.300,00 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko napotilo na pravdo, plačila stroškov kazenskega postopka pa je vse tri obsojence na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo. Višje sodišče je pritožbe zagovornikov vseh treh obtožencev ter okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče je obtožence oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo sta vložila zagovornika obsojenih R. P. in M. O. zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Obe zahtevi uveljavljata razlog iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer naj bi bila kršitev v tem, ker obsojenca nista imela možnosti zaslišati obremenilne priče, s čimer naj bi bila kršena pravica, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave Republike Slovenije, ni jima bila omogočena obramba, prišlo pa naj bi tudi do kršitve, ki jo ima obdolženec po Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) na podlagi d. točke tretjega odstavka 6. člena te konvencije. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca pa v obravnavanem primeru ne gre za očitane kršitve, saj prvostopenjska sodba temelji na dokazih, ki jih je sodišče za vsakega izmed treh obsojencev posebej navedlo in se do njih opredelilo oziroma jih ocenilo. Prvostopenjska sodba se ne opira izključno ali v bistveni meri samo na izjavo obsojenega N. G. Sodišče je jasno navedlo tudi druga dejstva in dokaze, na katerih temeljijo zaključki sodišča prve stopnje o očitkih obsojenima O. in P. 4. Zagovornik obsojenega M. O. je podal izjavo na odgovor vrhovnega državnega tožilca, v kateri vztraja na navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovornika v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata kršitev pravice do obrambe (drugi odstavek 372. člena ZKP), ker nista mogla preveriti verodostojnosti izjave, ki jo je podal soobdolženec in ki predstavlja odločilni obremenilni dokaz. Takšna kršitev, če je podana, pomeni tudi kršitev pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku po 29. členu Ustave RS in d. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP. O tem, kako ta kršitev vpliva na zakonitosti in pravilnost sodbe, obstaja bogata ustavnosodna praksa in tudi praksa EKČP. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 150/2009 poudarilo, da je obdolžencu treba dati zadostno in primerno možnost poklicati in zaslišati obremenilne priče, bodisi takrat, ko je priča podala izjave, ali kdaj kasneje v postopku (primer Kostovski proti Nizozemski). Praviloma je zaradi uresničevanja načela kontradiktornosti potrebno vse dokaze izvajati na glavni obravnavi, vendar uporaba zapisnikov o zaslišanju prič v preiskovalnem postopku sama po sebi ni v neskladju s pravico iz d. točke tretjega odstavka 6. člena ZKP, če je zagotovljena pravica do obrambe (odločba Ustavnega sodišča RS, Up 207/99 z dne 4. 7. 2002 in druge). V situaciji, v kateri obdolženec ne more uveljavljati svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodilno sodbo, gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je izreklo sodbo, ostale dokaze presojalo predvsem z vidika ali potrjujejo izjave obremenilnih prič. Na takšno presojo ne more vplivati „privilegiran položaj“, ki ga pričam dajejo postopkovne določbe (npr. četrti odstavek 178. člena ZKP), če izpovedba priče predstavlja pomembno osnovo za zadevo, obramba pa se ne more soočiti z njo (EKČP, Unterpertinger proti Avstriji). Ker gre za temeljno pravico, s katero se zagotavlja poštenost postopka, ni mogoče sklepati, da poznejša seznanjenost z zapisnikom o izpovedbi nadomesti pravico do zaslišanja obremenilne priče. Tudi v zadevi I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007 je Vrhovno sodišče poudarilo, da mora imeti obdolženec vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo, da lahko postopek ocenimo kot pošten (fair trial). Isto stališče izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča, ki sta jih v zahtevah citirala vložnika, v odločbi Up 719/03 pa je Ustavno sodišče izenačilo obremenilno izjavo priče z obremenilnim zagovorom soobdolženca. Poudarilo je, da v primeru, ko posamezen obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolžence, mora sodišče omogočiti, da zastavljajo vprašanja obdolžencem, ki jih obremenjujejo. V takem primeru za obdolžence velja privilegij zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave RS in sme torej zavrniti odgovor na katerokoli vprašanje (ali sploh na vsa, saj se ni dolžan zagovarjati). V slednjem pa soobdolženci v celoti ali deloma ne morejo uveljavljati svoje pravice iz d. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, oziroma ker soobdolženci ne morejo uveljavljati tega pravnega jamstva, gre za kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave RS.

6. Iz navedenih odločb torej izhaja, da dokazno pravilo, da mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpoved priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič (ali zagovorov soobdolžencev) oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Vendar pa tudi to pravilo ni absolutno oziroma so dopuščene določene izjeme. V odločbi EKČP iz dne 25. 10. 2012 (zadeva Štefančič proti Sloveniji) je uvodoma poudarjeno pravilo, da mora imeti obdolženec v kazenskem postopku učinkovito možnost, da izpodbija dokaze zoper sebe oziroma, da so v skladu z „edinim in odločilnim pravilom“ tedaj ko obsodba obdolženca temelji izključno ali večinoma na dokazih prič, ki jih obtoženec ne more izprašati na nobeni stopnji postopka, njegove pravice do obrambe neupravičeno omejene, vendar pa se lahko od tega splošnega načela odstopi v primerih, če priča umre ali če ne upa pričati zaradi strahu pred maščevanjem ali obstajajo drugi legitimni razlogi, da se priča ne more udeležiti obravnave. V tem primeru pa je potrebno presojati ostale tako imenovane podporne dokaze ter poštenost postopka v smislu izvedbe poštenega postopka, ki omogoča, da se izvede ustrezna presoja zanesljivosti dokaza, torej presoja, ali je tak dokaz dovolj zanesljiv glede na njegov pomen v zadevi. V obravnavani zadevi sta bila o zaslišanju priče, katere izjava je bila prebrana na glavni obravnavi, obveščena zagovornika obeh obdolžencev in se je zagovornik enega od obdolžencev tudi pričanja pred preiskovalnim sodnikom udeležil. 7. Iz navedene odločbe torej izhaja, da je sicer dopustno opreti sodbo na posreden, edini ali odločilni dokaz, če je izvedeni postopek mogoče oceniti kot pošten in če zaslišanje take priče (ali soobdolženca) nikakor ni več mogoče, zaradi smrti, strahu ali drugih razlogov, torej kot skrajno možnost, pri čemer se seveda presoja ta dokaz v povezavi z ostalimi podatki in dokazi v spisu. Relativne bistvene kršitve namreč niso samostojni pritožbeni razlog, temveč jih je, kar nenazadnje izhaja že iz same dikcije zakona, vedno potrebno presojati s pritožbenim razlogom zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. V konkretni kazenski zadevi so relevantna dejstva glede uveljavljane kršitve naslednja: Soobdolženi N. G. je bil prvi zaslišan pred preiskovalnim sodnikom in je v zagovoru obremenil oba soobsojenca.

O zaslišanju obsojenega G. nista bila obveščena zagovornika soobsojenega P. in O. Obsojena P. in O. sta storitev kaznivega dejanja zanikala. Povedala sta sicer, da so bili tistega dne skupaj z G. v lokalu, vendar pa, ko je G. predlagal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, sta sodelovanje odklonila. G. jima je še povedal, da bo dejanje storil pač z drugimi osebami.

Na kraju kaznivega dejanja so bile najdene le biološke sledi N. G. (biološke sledi na pasu, s katerim je zavezal oškodovanki noge).

Materialnih dokazov, ki bi obremenjevali obsojenega P. in O., kljub številnim zavarovanim sledem in zaseženim predmetom pri hišni preiskavi (pas, telefonski kabel, spalna srajca, odtisi obuval, obuvala, pulover, železna palica) ni bilo.

Oškodovanka je zaslišana pred sodiščem potrdila v določeni meri potek dogodkov, kot jih je opisal obsojeni G., je pa na vprašanje koliko je bilo storilcev povedala, da jih je bilo več, najmanj trije, da se spominja, da je vprašala koliko jih je, pa je eden od storilcev odgovoril, da pet, lahko pa da jih je bilo tudi deset, govorili pa so v srbohrvaškem jeziku (oškodovanki so storilci dali čez glavo majico).

Partnerica N. G. - R. P. je zaslišana pred preiskovalnim sodnikom povedala, da je bila tistega dne cel dan pri N. in da se spominja, da je N. zvečer odšel s P. in R., kam pa ni vedela povedati in ga ponoči tudi ni bilo doma, zaslišana na glavni obravnavi pa je potem, ko ji je bilo predočeno, da so bili tega dne vsi trije obsojenci skupaj v kazinoju, izjavila, da je zamešala dneve ter da je bila tistega dne doma (kar ji je povedala mama oziroma oče, ki pač vse ve), povedala pa je, da se spominja, da je dan po tem N. G. poklical O. ali njegovo dekle in od njega zahtevalo 20,00 EUR za neke gume, da bi prikrili dokaze.

Po navedbah G. naj bi avto pustili na parkirišču ob neki tovarni in se peš napotili do hiše. Na glavni obravnavi opravljeni dne 5. 3. 2012 pa je N. G. v zagovor navedel, da se zagovarja enako kot v preiskavi in temu nima ničesar dodati ter ne bo odgovarjal na vprašanja, za tem pa je na prebrani zagovor soobtoženega M. O. navedel še, da je svoje že povedal, in da ne more reči za druge, če sta bila soobtoženca z njim.

9. Sodišče prve stopnje je na te dokaze oprlo obsodilno sodbo, ocenilo zagovor obsojenega G. za prepričljiv in potrjen z ostalimi dokazi. Pritožbeno sodišče pa je na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavljata zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, navedlo, da se ne strinja z navedbo pritožnika, da se je prvostopenjsko sodišče pri izreku izpodbijane sodbe izključno oziroma v bistveni meri oprlo samo na izjavo obdolženega N. G., saj je poleg zagovora tega obtoženca upoštevalo še pričevanje R. P., katere izpovedbo je ocenilo kot verodostojno. Nadalje je zavzelo stališče, da sicer obtožena P. in O. res nista imela možnosti zastavljati vprašanj soobtoženemu G. ne v preiskavi, ker je bil zaslišan prvi, prav tako pa tudi ne na glavni obravnavi, saj je G. izjavil, da ne bo pričal, vendar pa očitana procesna kršitev ni podana, saj sta bila obtoženca in njuna zagovornika že od vsega začetka seznanjena z vsebino tega obremenilnega dokaza, vendar pa kot izhaja iz podatkov v spisu tekom preiskave (v skladu z določbo 176. člena ZKP) nikoli ni bil podan kakršenkoli predlog strank, da bi se verodostojnost tega dokaznega vira preverila z dodatnim zaslišanjem G. (seveda ob navzočnosti P. in njegovega zagovornika) ali morebitnim soočenjem med obdolžencema. Obramba je nedvomno prva zainteresirana za to, da bi navedbo soobdolženca preizkusila in ovrgla, in, vendar je pokazala popolno procesno neaktivnost. 10. Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno moralo najprej presoditi ali je zagovor soobsojenega N. G. edini ali odločilni dokaz. Ali gre za odločilni dokaz se zmeraj presoja zelo ozko in to s pomočjo dopolnilnih dokazov, močnejši kot so podporni dokazi manj verjetno je, da bo dokaz obravnavan kot odločilen. V obravnavani kazenski zadevi je pritrditi, da zagovor obdolženega G. ni odločilen dokaz, da je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, saj ga obremenjujejo biološke sledi kakor tudi izpovedba oškodovanke, kar povedano drugače pomeni, da tudi če se G. ne bi zagovarjal, bi bil na podlagi drugih dveh dokazov nedvomno obsojen. Drugače pa je z njegovim zagovorom v odnosu do soobsojenega P. in O. Navedenih dveh obsojencev, kot je bilo že povedano, ne obremenjuje noben materialni dokaz (kljub temu, da je bilo veliko sledi zavarovanih in veliko predmetov zaseženih), tako da ju z dejanjem povezuje le obsojeni G. in posredno njegovo dekle, ki je povedalo, da je nekdo klical za 20,00 EUR potrebnih za zamenjavo gum, da bi se zakrile sledi (pri čemer G. govori o tem, da so parkirali na parkirišču ob neki tovarni in šli do hiše peš; povzeto na strani 4 sodbe sodišča prve stopnje). Upoštevaje navedeno torej Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovor soobdolženega G. tak dokaz, ki je odločilno vplival na izid sojenja oziroma je pomembno obremenilno gradivo zoper obsojena P. in O. izhajalo iz izjave soobsojenega G., dane pred preiskovalnim sodnikom. Na glavni obravnavi se je obdolženi G., sklicujoč se na privilegij zoper samoobtožbo, ni zagovarjal, je pa ob predočitvi zagovorov soobdolžencev svojo izjavo nekoliko relativiziral in povedal, da za druge ne more govoriti. S tem pa soobsojena P. in O. objektivno nista imela možnosti ocenjevati verodostojnosti izjave G. niti mu zastavljati vprašanj, čeprav je z vidika poštenega postopka še toliko bolj pomembno, da imajo obdolženci možnost neposredno izpodbijati tudi takšne izjave (takšno stališče izhaja tudi iz prakse ESČP – zadeva Lucca proti Italiji). Takšno pravilo (glede na odločbo ESČP Štefančič proti Sloveniji) sicer ni absolutno, vendar pa je dopustno od njega odstopiti le v izjemnih primerih (npr. smrt priče), predvsem pa mora sodišče v postopku storiti vse, da se presodi zanesljivost takšnega dokaza. Tako ni pravilno stališče pritožbenega sodišča v konkretni kazenski zadevi, da bi morala obramba izkazati določeno aktivnost oziroma zahtevati soočenje z obremenilnim dokazom po tem, ko se je seznanila z izjavo soobdolženega N. G., temveč bi to moralo storiti sodišče in kot na to utemeljeno opozarjata vložnika, dati obema obsojencema možnost izjaviti se glede obremenilnega dokaza. Pooblastilo za to je imel preiskovalni sodnik v drugem odstavku 167. člena, četrtem, šestem in sedmem odstavku 178. člena in v 183. členu ZKP. Šele tedaj, ko bi se ravnal po navedenih določbah in bi soobsojena P. in O. ter njuna zagovornika ostali pasivni in se na vabila ne bi odzivali, bi sodišče lahko ocenilo ravnanje obrambe tako kot je, torej, da je bila povsem pasivna.

11. Vrhovno sodišče je glede na to, da je, kot rečeno, zagovor soobdolženega G. dokaz na katerega se sodba opira v odločilni meri (deloma potrjen le z navedbami njegovega dekleta in to o tem, kar ji je povedal sam G. in z navedbo o zamenjavi gum), presodilo da v takem položaju uporaba zapisnika o zagovoru obsojenca pred preiskovalnim sodnikom, ob dejstvu, da se na glavni obravnavi ni hotel zagovarjati, pomeni kršitev pravice do zaslišanja „obremenilne priče“ obeh obsojencev in s tem z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljanih konvencijskih in ustavnih kršitev ter kršitev zakona, kar vse je vplivalo na zakonitost pravnomočne odločbe (tretja alineja 29. člena Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP).

12. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevama za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo glede obsojena P. in O. (glede krivdoreka kazni odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka) razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno zaslišati obsojenega N. G. in to pot kot pričo, ko bo torej dolžan govoriti in tudi izpovedovati po resnici, oba soobdolženca pa bosta imela možnost postavljati vprašanja in ocenjevati njegovo verodostojnost, po potrebi izvesti še druge dokaze ter na podlagi tako izvedenega postopka ponovno odločiti ali sta storila obravnavano kaznivo dejanje ali ne.