Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Drži sicer, da se žaljivost presoja objektivno, vendar slednje pomeni, da je pri presoji žaljivosti treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose tistega, ki žali in osebe, ki ji je žaljiva izjava namenjena ter druge okoliščine primera.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec objaviti odgovor na informacijo, ki je bila objavljena 6. 4. 2011 v reviji S. v intervjuju z I. B., naslovljenim „xxxx“, pri čemer je vsebina odgovora razvidna iz izreka sodbe. Glede na zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v višini 393,00 EUR v roku 15 dni s pripadki.
Tožeča stranka se je pravočasno pritožila in v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je v tem sporu zahtevala objavo odgovora na informacijo v skladu z 42. členom Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) in ne objave popravka. Zato prizadetosti svoje pravice ali interesa v sporu niti ni zatrjevala. Zmotna je ugotovitev sodišča, da vsebinsko ni navedla dokazljivih navedb o zanikanju, bistvenem popravljanju ali bistvenem dopolnjevanju navedb o dejstvih ter podatkih v objavljeni informaciji. To, da je I. B. sam izjavil, da ga zanima diplomatska kariera, je dokazljiva navedba o dejstvih. Tožeča stranka je v svoji zahtevi po objavi popravka jasno navedla dejstva (dokazljiva) iz katerih izhaja, da mu je I. B. sam povedal, da ga zanima diplomatska kariera in sicer ob priliki, ko se je pred leti skupaj s tožnikom vračal s teniškega turnirja. V zvezi s tem je predlagala lastno zaslišanje. Zahteva po objavi odgovora na objavljeno besedilo je utemeljena z interesom javnosti, da je informirana o interesih I. B., ki je javna osebnost, poleg tega pa tudi javni uslužbenec, za katerega ambicije je javnost nedvomno zainteresirana. Sodišče kljub temu, da je dolžno v vsaki posamezni zadevi presojati, ali je odgovor v interesu javnosti, tega ni storilo in sodba o tem nima razlogov (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Iz informacij, ki jih podaja intervjuvanec v intervjuju, izhaja njegovo zanikanje predhodne medijske objave in zato ne gre za nikakršno mnenje, temveč informacijo o njegovih interesih, na katero z dokazljivimi navedbami v svoji zahtevi po objavi odgovora odgovarja tožnik. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi v pogledu zaključka sodišča, da gre za žaljiv naslov. Naslov zahteve za objavo članka namreč objektivno ni žaljiv in v ničemer ne posega v osebnostne pravice drugih oseb, pač pa se le navezuje na vsebino zahteve, katere cilj je prikazati neverodostojnost intervjuvančeve izjave. Naslov je lahko hudomušen, ne more biti pa objektivno žaljiv.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo povsem jasne in dovolj izčrpne razloge, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje zahtevka za objavo odgovora ni zavrnilo zato, ker z njim ne bi bil dosežen namen, ki ga opredeljuje 42. člen ZMed, to je, da se z odgovorom zagotavlja javni interes po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti kot enega od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah, pač pa iz drugih razlogov, se sodišču prve stopnje glede tega v razlogih ni bilo potrebno opredeljevati. Pomanjkanje razlogov v tej smeri posledično ne more predstavljati očitane kršitve. Drugih procesnih kršitev tožnik ne uveljavlja, tistih, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP treba paziti po uradni dolžnosti, pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.
Glede na izrecno pritožbeno navedbo, da tožnik v tem postopku ne zahteva varstva pravice do popravka, temveč varstvo pravice do odgovora in posledično niti ne izpodbija dejanskih in materialno pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki se na popravek nanašajo, pritožbeno sodišče pravilnosti izpodbijane sodbe v tem pogledu ni presojalo. Predmet pritožbenega preizkusa je bila torej odločitev o utemeljenosti zavrnitve objave odgovora.
Tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni upravičen do objave odgovora.
Ker je zagotavljanje javnega interesa po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti (primerjaj 1. odstavek 42. člena ZMed) z objavo odgovora, ki ni žaljiv, še vedno v celoti neokrnjeno uresničljiv, zakon med drugim določa, da odgovorni urednik njegovo objavo lahko zavrne, če je žaljiv (3. odstavek 43. člena v zvezi s 5. alinejo 31. člena ZMed).
Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem v celoti pridružuje razlogom izpodbijane sodbe, da je tožnikov tožbeni zahtevek potrebno zavrniti (tudi) zaradi žaljivega naslova, ne da bi se ob tem posebej spuščalo v presojo, ali gre vsebinsko sploh za odgovor v smislu 2. odstavka 42. člena ZMed. Pri zapisu naslova „I. B. ima spomin zlate ribice“, pa tudi pri besedilu „Sicer dopuščam možnost, da se I. B. – kot nekakšna človeška zlata ribica – nenadoma ničesar več ne spomni...“ gre brez vsakega dvoma za žaljivo vrednostno sodbo. Pri tem pritožnik neutemeljeno trdi, da gre le za hudomušen naslov, ki ne more biti objektivno žaljiv. Drži sicer, da se žaljivost presoja objektivno, vendar slednje pomeni, da je pri presoji žaljivosti treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose tistega, ki žali in osebe, ki ji je žaljiva izjava namenjena ter druge okoliščine primera. Splošno znan je mit, da imajo zlate ribice le tri sekunde trajajoč spomin, ker jim domnevno primanjkuje možganske moči za pomnjenje. Primerjava spominskih zmogljivosti novinarja I. B., ki je medijsko znana oseba, kar v pritožbi v zvezi z utemeljevanjem javnega interesa po objektivni vsestranski in pravočasni informiranosti izpostavlja tudi pritožnik, s spominom zlate ribice, na način, da se takšna primerjava javno objavi v brani reviji, je zato brez dvoma objektivno žaljiva.
Glede na to, da se mora odgovor po 43. členu ZMed objaviti brez sprememb in dopolnitev, predstavlja naslov odgovora in citirani del teksta oviro za objavo odgovora, upoštevajoč pri tem 5. alinejo 31. člena ZMed v zvezi s 3. odstavkom 43. člena ZMed. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato že iz tega razloga materialnopravno pravilna.
Pritožbeno sodišče pa ne glede na to, da je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen že iz zgoraj navedenega razloga, dodaja, da tožnik tudi sicer – torej tudi v primeru, da bi odgovor ne bil žaljiv - ni ponudil zadostne dejanske podlage za zaključek, da je njegova objava v javnem interesu zaradi zagotovitve objektivne, vsestranske in pravočasne informiranosti (1. odstavek 42. člena ZMed). Tako zgolj s (sicer nespornimi) trditvami, da je I. B. javna osebnost in da je kot zaposleni na RTV tudi javni uslužbenec, ne more uspeti. Ne gre namreč spregledati, da je izjava I. B., da ga diplomatska kariera ne zanima, odraz njegovih interesov v času oprave intervjuja. Ali je v preteklosti (pred leti) imel morda drugačne interese, za širšo javnost, ne glede na to, da gre za javnega uslužbenca (novinar na RTV) in javno osebnost, ni interesantno. Tožnik pa, sklicujoč se na pravico do odgovora, ne da bi bil izpolnjen ta pogoj, ne more doseči objave svojega prispevka, saj pravica do objave odgovora ni tudi pravica dostopa do medija.
Po navedenem je odločitev sodišča prve stopnje, ki jo vsebuje izrek izpodbijane sodbe, pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O pritožbenih izvajanjih, ki se nanašajo na vprašanje, ali odgovor vsebinsko ustreza pogojem iz 2. odstavka 42. člena ZMed, se pritožbeno sodišče posebej ne izjavlja, saj to, glede na že obrazloženo, ni potrebno.
Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Ker je pritožnik s pritožbo propadel, do njihovega povračila ni upravičen (154. v zvezi s 165. členom ZPP).