Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta dovolj popolno ugotovili vse oblike nepremoženjske škode, ki jo je trpel tožnik, da sta pravilno uporabili določilo 200. in 203. člena ZOR. Odškodnina v naslednjih zneskih: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.000.000,00 tolarjev, za strah 400.000,00 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.000.000,00 tolarjev in skaženosti 300.000,00 tolarjev, ustreza kriterijem, ki so določeni v 200. členu ZOR in je pravična.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 3.772.697,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 3.709.282,00 tolarjev od 10.8.1994 dalje, od zneska 63.415,00 tolarjev pa od 30.4.1993 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 140.400,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje dalje. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je odločilo zato, ker je v sporu o višini škode tožniku prisodilo pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo po določilu 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 do 57/89) v naslednjih zneskih: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.000.000,00 tolarjev, za strah 400.000,00 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.000.000,00 tolarjev in skaženosti 300.000.00 tolarjev. Od tega je odštelo že plačano akontacijo v valorizirani vrednosti 990.718,00 tolarjev in izračunalo vsoto oz. razliko 3.709.282,00 tolarjev, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Za premoženjsko škodo je prisodilo glavnico 63.415,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, glede pritožbenih stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje.

Tožena stranka vlaga pravočasno revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da zniža odškodnino za nepremoženjsko škodo. Po mnenju tožene stranke je pravična odškodnina za telesne bolečine, ki jih je pretrpel tožnik, 750.000,00 tolarjev. V zvezi s strahom priznava odškodnino le do zneska 300.000,00 tolarjev in navaja, da je bil podan le tako imenovani sekundarni strah, saj primarni strah ni bil intenziven in trajen do take stopnje, da bi pritožniku izzval učinke, ki ustrezajo stanju psihične travme ali določenega pretresa ali šoka. Pravično odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ocenjuje na 2.200.000,00 tolarjev in pojasnjuje, da je tožnik v srednji življenjski dobi in da posledice niso tako hude, kot jih prikazuje. Primerno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti ocenjuje na 250.000,00 tolarjev in izračunava vsoto odškodnine za nepremoženjsko škodo 3.500.000,00 tolarjev, ki po odbitku valorizirane akontacije znese 2.509.282,00 tolarjev.

Tožnik v odgovoru na revizijo ugotavlja, da skuša tožena stranka zmanjšati njegove bolečine, težave in trajne posledice. Poudarja, da je trpel hudo poškodbo s hudimi posledicami, zaradi česar je sposoben delati le pol delovnega časa, o čemer je v spis priložil odločbo in bi jo tožena stranka lahko pogledala. Predlaga zavrnitev revizije in povrnitev revizijskih stroškov.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta dovolj popolno ugotovili vse oblike nepremoženjske škode, ki jo je trpel tožnik, da sta pravilno uporabili določilo 200. in 203. člena ZOR. Tožnikove telesne bolečine, strah in duševne bolečine je individualiziralo na podlagi njegove izpovedbe, ki jo je potrdil in pojasnil izvedenec prim. dr. Miljan Senčar, ki je škodo objektiviziral in omogočil primerjavo s podobnimi primeri v sodni praksi. Tako sta prvo in drugostopenjsko sodišče določili pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, saj je bil tožnik hudo telesno poškodovan in je trpel dolgotrajne telesne bolečine, ki bodo trajno prisotne, bil je dvakrat operiran in med dolgotrajnim zdravljenjem je moral nositi vratno opornico ter hoditi na fizioterapijo in razne preglede. O strahu ob nesreči je izpovedal tožnik, izvedenec pa je dodal, da je trpel tudi intenzivni strah pred operacijo in da je bil upravičeno zaskrbljen med zdravljenjem, ko se je bal za njegov izid. Torej je trpel poleg sekundarnega strahu tudi primarnega in sodišči sta njegovo intenzivnost in trajanje pravilno ovrednotili. Tudi prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pravična, ker je huje prizadeta tožnikova gibljivost vratnega dela hrbtenice ter groba moč stiska desne roke, kar se resno odraža v poklicu in v mnogoterih aktivnostih v vsakdanjem življenju tožnika, ki je sedaj povsem spremenjeno. Sodišči sta namreč ugotovili, da je tožnik zmožen opravljati svoje delo le s polovico delovnega časa, pri odmeri odškodnine pa sta upoštevali tudi tožnikovo starost oziroma mladost. Le-ta je pomembna tudi pri odmeri pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, ki se kaže predvsem v okorelosti vratu in v vidni brazgotini.

Ker je bila torej odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode, ki so bile grajane v reviziji, odmerjena v skladu z določilom 200. in 203. člena ZOR, ni utemeljena revizija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo revizijsko sodišče upošteva po uradni dolžnosti, ni podana. Zato je revizijsko sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. V zvezi z revizijskimi stroški je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje, saj revizija ni bila uspešna (154. člen ZPP), stroški za odgovor na revizijo pa niso bili potrebni (155. člen ZPP).