Jedro

Zaslišanje stranke je po določbi 264. čl. ZPP fakultativne, ne pa obligatorne narave, zato ni podana relativna kršitev določb pravdnega postopka, če sodišče prve stopnje tožnic ni zaslišalo. Tožene stranke niso navajale takšnih dejstev, zaradi katerih bi bilo potrebno zaslišanje tožečih strank glede vprašanja opravičljive oz. neopravičljive zmote.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke nosijo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je Delovno sodišče v A, Oddelek v B, razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožečih strank, da se sklepi tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja in o zavrnitvi ugovora z dne 31.5.1994 kot nezakoniti razveljavijo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožnico Š. C. skleniti pogodbo o zaposlitvi za čas od 1.6. do 11.7.1994 in za čas do 1.7.1995 dalje in jo pozvati nazaj na delo, ji plačati prispevke in nadomestila plače, kot če bi delala, ter ji za ta čas vpisati delovno dobo v delavsko knjižico; s tožnico K. T. skleniti pogodbo o zaposlitvi za čas od 1.5.1994 do 30.8.1994 in od 1.3.1995 dalje ter jo pozvati nazaj na delo, ji plačati prispevke in nadomestila plače, ter ji za ta čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico; s tožnico H. D. skleniti pogodbo o zaposltivi z čas od 1.6.1994 do 6.9.1994 in od 15.7.1996 do 30.9.1997 ter ji za to obdobje plačati nadomestilo plače in prispevke, ter delovno dobo vpisati v delovno knjižico; s tožnico J. I. skleniti pogodbo o zaposlitvi za čas od 1.5.1994 do 19.2.1995, ji za ta čas plačati prispevke in nadomestilo plače, ter vpisati delovno dobo v delovno knjižico, vse v višini, kot bi tožnice prejemale na delovnem mestu, kjer jim je prenehalo delovno razmerje, v 15-ih dneh pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici Š. C. plačati znesek 81.212,00 SIT, tožnici K. T. znesek 91.598,00 SIT, tožnici H. D. 82.500,00 SIT in tožnici J. I. znesek 94.398,00 SIT, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1. 1995 dalje do plačila in jim plačati pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe na prvi stopnji dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo na žiro račun pooblaščena. Nadalje je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog tožečih strank za oprostitev plačila sodnih taks in drugih stroškov sodnega postopka zavrne.

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožujejo tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo; pri tem ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe in sklepa.

S pritožbo zoper izpodbijano sodbo uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka ni podana. Res je tožeča stranka že v tožbi in potem v pripravljalni vlogi predlagala zaslišanje tožečih strank.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge, torej tudi tega, na glavni obravnavi dne 2.12.1997. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaslišanje tožnic ni bilo potrebno, ob navedbah, ki so jih tožeče stranke že dajale v postopku. Iz zapisnikov glavnih obravnav z dne 17.10.1997 in 2.12.1997 izhaja, da je v postopku aktivno sodeloval tudi pravni pooblaščenec tožečih strank, z navajanjem in z vprašanji pri zaslišanju priče J. Š.. Zaslišanje stranke po 264. členu ZPP je fakultativno, ne obligatorno. Ob izvedenih dokazih in predloženih listinah pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti tožeče stranke niso navajale takšnih dejstev, zaradi katerih bi bilo potrebno zaslišanje tožečih strank glede vprašanja opravičljive oz. neopravičljive zmote.

Tožeče stranke so v tožbi navajale, da so sporazum o prenehanju delovnega razmerja podpisale misleč, da gre za sporazum o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnim delavkam brez 6-mesečnega odpovednega roka. V pripravljalnem spisu z dne 1.12.1997 so navajale, da jim je tožena stranka posredovala formular, ki so ga zgolj prepisale, ob tem pa se tožnice nikakor niso zavedale, da gre v konkretnem primeru za sporazumno prenehanje delovnega razmerja.

Tožnice so vseskozi imele v mislih, da so obravnavane kot trajno presežne delavke, saj so menile, da se bodo v skladu z zakonom lahko prijavile pri pristojnem Zavodu za zaposlovanje in prejemale nadomestilo.

Pritožbeno sodišče poleg razlogov iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje še pripominja, da je že iz obvestila zaposlenim v zaščiti (priloga A-2) z dne 30.3.1994 razvidno, da je za primer izplačila višjih odpravnin delavcem pred pričetkom ugotavljanja presežkov bilo dano posebej opozorilo, da če se delavcu izplača takšna odpravnina, delavec na Zavodu za zaposlovanje nima pravice do izplačila denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Iz Aneksa št. 2 k Pogodbi o zaposlitvi, ki so ga tožnice podpisovale, je v 2. členu izrecno določeno, da se delavec tožnica na podlagi 1. člena Aneksa zaveže, da mu sporazumno preneha delovno razmerje pri podjetju z določenim dnem, konkretno pri tožnici H. D. z dnem 31.5.1994. V sklepu o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pisnega sporazuma je citirana tudi podlaga sklepov o prenehanju delovnega razmerja, to je 2.tč. 1. odst. 100. člena ZDR, z izrecno navedbo, da se je tožnica pisno sporazumela s pomočnikom direktorja podjetja. V ugovoru so tožnice začele uveljavljati 36.f člen ZDR ter da je sklep pomočnika direktorja o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pisnega sporazuma nezakonit in v nasprotju z obvestilom podjetja z dne 31.3.1994. Ni razlogov za uporabo 100. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, kot uveljavlja pritožba, saj 2. člen Aneksa št. 2 k Pogodbi o zaposlitvi jasno in nedvoumno določa, da gre za sporazumno prenehanje delovnega razmerja in ni dvoma, da je bil izdan na podlagi 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, ne pa kot trajno presežnemu delavcu po 2. odst. 36.f členu ZDR.

Utemeljena tudi ni pritožbena navedba o nejasnosti 1. člena Aneksa, saj v njem izrecno zapisano, da gre za sklep skupščine M. P. z dne 8.1.1991, sprejetega torej dve leti in pol predno je bil podpisan Aneks št.2 in se nanaša le na določitev višine odpravnine. To je bilo tudi zadovoljivo obrazloženo s strani sodišča prve stopnje na podlagi izpovedbe priče J. Š.. Tožnice niso niti zatrjevale, da bi jim kateri odgovorni delavec tožene stranke neresnično prikazoval bistvo vsebine pismenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, še posebej ne o pravicah, ki gredo delavcu v primeru prenehanja delovnega razmerja po 36.e členu, v zvezi z 36.f členom ZDR. Tožnice niso zatrjevale takih dejstev, na podlagi katerih bi se moglo zaključiti, da jih je tožena stranka spravila v bistveno zmoto; sicer bi se tudi same pred podpisom sporazumnega prenehanja delovnega razmerja mogle in morale prepričati, da jim niso zagotovljene pravice po 36.f členu ZDR.

Morebitne zmote tožnicam ni povzročila tožena stranka. Uveljavljanje uporabe 100. člena Zakona o obligacijskih razmerjih iz prej navedenih razlogov ni utemeljeno.

Tudi ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP, saj je sodbo sodišča prve stopnje možno preizkusiti. Čeprav sodišče ni citiralo 100. člena ZDR, je pravna podlaga za sklenitev sporazuma o prenehanju delovnega razmerja razvidna že iz sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja delavca na podlagi pisnega sporazuma.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba nima nobenih navedb, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo v tem delu izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da tožnice za oprostitev plačila taks niso predložile listinskih dokazov, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno obrazložilo uporabo določb ZPP in Zakona o sodnih taksah.

Pritožba tožečih strank ni utemeljena, zato same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.