Jedro

Tožnikom je bila, glede na zatrjevano služnost, priznana lastnost stranke v postopku za izdajo upravnega dovoljenja, zato so tudi nosilci pravic in obveznosti, ne glede na to, ali se je upravni postopek začel na njihovo zahtevo ali na zahtevo druge stranke oziroma investitorke. Ugotovitev služnosti je v interesu tožnikov, ki to pravico zatrjujejo, zato na pravdo ni mogoče napotiti investitorke, ki za ugotovitev služnosti nima pravnega interesa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 27.7.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka na pritožbo tožnikov odpravila sklep Oddelka za okolje in prostor, Upravne enote Šmarje pri Jelšah z dne 15.11.1999, s katerim je navedeni prvostopni upravni organ do rešitve predhodnega vprašanja prekinil postopek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za postavitev ograje in otroškega bazena na zemljišču parc.št. 35 k.o...., ki se je začel na zahtevo investitorke A.P. (prizadete stranke v tem upravnem sporu). Investitorju je navedeni prvostopni organ naložil, da v roku 14 dni po dokončnosti izpodbijanega sklepa predloži upravnemu organu dokazilo o uvedbi postopka pri pristojnem sodišču za ureditev vprašanja služnosti, ki jo zatrjujejo tožniki kot uporabniki sosednjih zemljišč. Tožena stranka je po odpravi navedenega sklepa o zadevi sama odločila tako, da je postopek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del prekinila, predložitev dokazila o vložitvi tožbe pri pristojnem sodišču o obstoju služnostne pravice na zemljišču 35 k.o... in ugotovitev posestne meje pa je naložila nasprotni stranki - sedaj tožnikom. V razlogih izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in na ugotovitev, da se je med postopkom za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, ki se je začel na zahtevo investitorke, pojavilo sporno vprašanje, ali na delu zemljišča, na katerem so predvidena priglašena dela, obstoji služnostna pravica uporabe poti v korist lastnikov sosednjih parcel (tožnikov). Ker investitorka zatrjuje, da takšno predhodno vprašanje ne obstaja, lastniki sosednjih parcel kot uporabniki dela predmetne ceste (tožniki) pa zatrjujejo ravno nasprotno, je po mnenju tožene stranke navedeno vprašanje opredeliti kot predhodno sporno vprašanje, brez katerega ni mogoče rešiti upravne stvari. Glede na to, da obstoj služnosti zatrjuje nasprotna stranka (tožniki), mora, po navedbah tožene stranke, ta (tožniki) tudi začeti postopek za ugotovitev služnosti in o tem upravnemu organu predložiti ustrezno dokazilo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del na zemljišču, ki je last investitorke in za katerega tožniki zatrjujejo, da imajo na njem pravico služnosti. Sodišče prve stopnje v celoti soglaša z ugotovitvijo prvostopnega upravnega organa, ki jo je potrdila tudi tožena stranka, da je treba zatrjevano pravico služnosti obravnavati kot predhodno vprašanje in da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti glavne stvari - izdati odločbo o dovolitvi priglašenih del. Navedena ugotovitev tudi med strankami tega postopka ni sporna. Sporno pa je vprašanje, ker je tožena stranka na postopek dokazovanja zatrjevane služnosti napotila tožnike kot lastnike sosednjih zemljišč in stranke, ki služnostno pravico zatrjujejo, in ne investitorke kot lastnice zemljišča, na katerem je predvidena gradnja in na katere zahtevo se je začel postopek za izdajo dovoljenja za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbe 147. člena ZUP 1986, ki je veljal v času odločanja.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz listin v upravnih spisih izhaja, da je investitorka k vlogi za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del priložila izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega je razvidno, da je lastnica zemljišča parc. št. 35 k.o... in da zemljišče ni obremenjeno. Ker je pravico služnosti šteti kot stvarno pravico, za katero velja, da je pravno izkazana, če je vpisana v zemljiško knjigo, tožniki pa te zatrjevane pravice v zemljiški knjigi nimajo vpisane, bo po mnenju sodišča prve stopnje potrebno v posebnem postopku šele ugotoviti, ali ta zatrjevana pravica dejansko obstoji. Ugotovitev služnosti pa je v interesu tožnikov, ki to pravico zatrjujejo. Zato na pravdo ni mogoče napotiti investitorke in lastnice zemljišča, ki za to, da se ta služnost ugotovi, tudi nima pravnega interesa. Skladno s to ugotovitvijo je tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje ravnala pravilno, ker je na pravdo napotila nasprotno stranko - tožnike, ki bodo morali v posebnem postopku dokazati, da imajo na zemljišču, ki je predmet obravnave, pravico služnosti. Protest proti postavitvi ograje na spornem zemljišču so, zaradi zatrjevane služnosti, vložili tožniki, zato uvedbo postopka za ugotovitev le-te ni mogoče naložiti investitorki in stranki, na katere zahtevo se je začel upravni postopek, kot to po mnenju sodišča prve stopnje zmotno zatrjujejo tožniki v tožbi.

Glede na navedeno po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni mogoče pritrditi tožbenim navedbam, da tožniki od upravnega organa ničesar ne zahtevajo, da jih zato ni mogoče napotiti na pravdo in da celotni postopek ni v njihovem interesu. Tožnikom je bila, glede na zatrjevano služnost, priznana lastnost stranke v postopku za izdajo upravnega dovoljenja. Zato so tudi nosilci pravic in obveznosti, ne glede na to, ali se je upravni postopek začel na njihovo zahtevo ali na zahtevo druge stranke (investitorke). Okoliščina, ki jo zatrjujejo tožniki, da imajo pravico služnosti v posesti in da so jo upravičeni izvrševati, pa po presoji sodišča prve stopnje v ničemer ne more spremeniti odločilnega dejstva, da ta pravica služnosti v zemljiški knjigi ni vpisana in da investitorka v postopku za izdajo upravnega dovoljenja to dokazuje z izpiskom iz zemljiške knjige, ki je javna listina. Zato šteje upravni organ, ki vodi postopek, taka dejstva in okoliščine za dokazane, dokler se ne dokaže nasprotno, kot to določa 166. člen ZUP 1986, ki je veljal v času odločanja.

Tožniki v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavljajo tožbene navedbe in še dodajajo: Če bi jih kdorkoli oviral pri izvajanju služnosti, imajo na voljo in razpolago najrazličnejšo zaščito: motitveno posestno tožbo, služnostno tožbo in podobno. Zato za normalen potek te upravne zadeve niso pripravljeni vlagati tožb in povzročati nepotrebnih stroškov. Očitno je stvar celo taka, da bi v sodnem postopku lahko pristojno sodišče ugotovilo, da je tožba nepotrebna, kapriciozna in bi celo sami v takem primeru nosili pravdne stroške. Po njihovem mnenju je edino logično in pravilno, da ugotovitev o obstoju služnosti v sodnem postopku predlaga tisti udeleženec upravnega postopka, ki je postopek sprožil in v korist katerega upravni postopek teče. V tem konkretnem primeru postopek teče v korist A.P. (investitorke) in je zato odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna. Podrejeno je potrebno ugotoviti, da je kakršenkoli sodni postopek nepotreben, ker je bila sklenjena v upravni enoti poravnava, ki je veljavna in po njih tudi v celoti izpolnjena. Zato nimajo prav nobene potrebe svojo pravico še dodatno ščititi s tožbo, ko je vendar pravica priposestvovana, polnoveljavno pa tudi potrjena z med strankama doseženo in podpisano poravnavo. Predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi njihovi pritožbi zoper izpodbijano sodbo in jo tako spremeni, da ugodi njihovi tožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke, ki naj jo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek toženi stranki, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, njihove pritožbene stroške pa šteje kot nadaljnje pravdne stroške.

Tožena stranka in prizadeta stranka A.P. (investitorka), ki jo v pritožbenem postopku zastopa odvetnik, na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno sklicuje na določbe 147. in 166. člena ZUP 1986, ki je veljal v času odločanja.

Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, saj izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniki zatrjevane pravice služnosti na zemljišču parc. št. 35 k.o..., ki je v lasti investitorke oziroma prizadete stranke, v zemljiški knjigi nimajo vpisane. Zato bo potrebno v posebnem postopku šele ugotoviti, ali ta zatrjevana pravica dejansko obstoji. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je ugotovitev take služnosti v interesu tožnikov, ki to pravico zatrjujejo. Zato na pravdo ni mogoče napotiti investitorke oziroma prizadete stranke in lastnice zemljišča, ki za to, da se ta služnost ugotovi, tudi nima pravnega interesa. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je, skladno s to ugotovitvijo tožena stranka ravnala pravilno, ker je na pravdo napotila nasprotno stranko - tožnike, ki bodo morali v posebnem postopku dokazati, da imajo na spornem zemljišču pravico služnosti. Protest proti postavitvi ograje na spornem zemljišču so, zaradi zatrjevane služnosti, vložili tožniki, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da uvedbo postopka za ugotovitev služnosti ni mogoče naložiti investitorki oziroma stranki, na katere zahtevo se je začel upravni postopek, kot to zmotno zatrjujejo tožniki v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo.

Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi tožbenim navedbam in sedaj pritožbenim navedbam, da tožniki od upravnega organa ničesar ne zahtevajo, da jih zato ni mogoče napotiti na pravdo in da celotni postopek ni v njihovem interesu. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožnikom bila, glede na zatrjevano služnost, priznana lastnost stranke v postopku za izdajo upravnega dovoljenja. Zato so tudi tožniki nosilci pravic in obveznosti, ne glede na to, ali se je upravni postopek začel na njihovo zahtevo ali na zahtevo druge stranke oziroma investitorke. Okoliščina, ki jo zatrjujejo tožniki, da imajo pravico služnosti v posesti in da so jo upravičeni izvrševati, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v ničemer ne more spremeniti odločilnega dejstva, da ta pravica služnosti v zemljiški knjigi ni vpisana in da investitorka oziroma prizadeta stranka v postopku za izdajo upravnega dovoljenja to dokazuje z izpiskom iz zemljiške knjige, ki je javna listina. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno šteje upravni organ, ki vodi postopek, taka dejstva in okoliščine za dokazane, dokler se ne dokaže nasprotno, kot to določa 166. člen ZUP 1986, ki je veljal v času odločanja.

Pritožbena navedba, da je pravica služnosti priposestvovana, polnoveljavno pa tudi potrjena z med strankama doseženo in podpisano poravnavo (dne 29.7.1999), pa po presoji pritožbenega sodišča ni upoštevna, saj je iz podatkov in listin v upravnih spisih razvidno, da ta poravnava ni bila izvedena, saj ji je na ponovni ustni obravnavi pred prvostopnim upravnim organom dne 26.10.1999 investitorka nasprotovala, s predlogi investitorke pa se niso strinjali tožniki.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožniki s pritožbo zoper izpodbijano sodbo niso uspeli, ni upošteven njihov predlog, da jim pritožbeno sodišče prizna pritožbene stroške, za kar je podlaga v določbah 1. odstavka 16. člena, 1. odstavka 23. člena ZUS, v zvezi z določbami 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002).