Jedro

Skladno z določbo 2. odstavka 158. člena CZ se obresti za plačan carinski dolg plača le, če je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Da je carinski organ zavezan k vračilu zneska carinskega dolga z obrestmi izključno na podlagi zahtevka stranke in samo v primeru, če je takšno vračilo posledica malomarnega ravnanja carinskega organa, izhaja tudi iz določb Uredbe za izvajanje Carinskega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 22. 1. 2002, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za plačilo obresti za nepravilno zaračunan carinski dolg po carinski deklaraciji št. ... z dne 29. 10. 1999. Iz spisov zadeve je razvidno, da je prvostopni organ, po tem, ko je tožena stranka odpravila odločbo, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo carinskega dolga, dne 2. 11. 2001 izdala odločbo, s katero se je tožniku vrnil izterjani carinski dolg v višini 1,644.276,00 SIT. Dne 9. 1. 2001 pa je tožnik vložil zahtevo za plačilo obresti, ker je menil, da mu je bila razlika carinskih dajatev nezakonito zaračunana, in sicer za čas od 25. 2. 2000 do 24. 12. 2001, ki jo je prvostopni organ zavrnil. Po mnenju tožene stranke je odločitev pravilna in zakonita in se tožena stranka pri tem sklicuje na določbo 2. odstavka 158. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 40/99, v nadaljevanju: CZ), ki določa, da se plačana carina vrne v tisti višini, za katero carinski organ ugotovi, da znesek carine ni bil dolgovan v skladu z zakonom oziroma, da je bil znesek naknadno obračunan v nasprotju s 154. členom CZ. Obresti za plačano carino se plačajo le, če je do zahtevka za povračilo carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega dolga. Pojem velike malomarnosti je potrebno presojati v smislu konkretnega dela carinskega delavca, in sicer njegovega subjektivnega odnosa do dela, ki ga je opravil v povezavi s posledicami, ki jih je s takšnim ravnanjem povzročil. V obravnavanem primeru je šlo za odločanje o pravilni uvrstitvi blaga v carinsko tarifo, kar sodi v pristojnost carinskih organov, zato se preverjanje carinske deklaracije po 52. členu CZ in posledično izdaja doplačilne odločbe ne more šteti kot velika malomarnost, temveč za napako, zaradi česar pa tožnik ni upravičen do obresti. Carinski laboratorij je ugotavljal prisotnost enega barvila v plinskem olju, tožnik pa je zatrjeval prisotnost drugega barvila, takrat veljavni predpisi pa niso natančno predpisovali vrste markirnega indikatorja. Tako niso izpolnjeni pogoji po 2. odstavku 158. člena CZ. Kot neutemeljene tožena stranka zavrne pritožbene ugovore, ki napotujejo na uporabo Zakona o davčnem postopku, saj je po mnenju tožene stranke vračilo carinskega dolga urejeno specialno v določbah CZ.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršenja pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen in zaradi kršitev določb Ustave RS. Ugovarja pooblastilu državne podsekretarka, ki je podpisala izpodbijano odločbo. Sklicuje se na določbo 95. člena ZDavP, saj 2. odstavek 158. člena CZ ne izključuje uporabo navedenega člena ZDavP in na 241. člen Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti. Niso ugotovljena merila za pojem "velika malomarnost carinskega organa", zato se izpodbijana odločba ne da preizkusiti. Po mnenju tožnika bi tožena stranka morala ugotoviti, ali je lahko državni organ sploh krivdno odgovoren, kdo naj ugotavlja krivdno odgovornost in v katerem postopku (upravnem ali postopku o prekršku) ter ali je carinski organ pravno, poslovno in deliktno sposoben. Tožena stranka je odločila samovoljno in arbitrarno, s čimer je tožniku onemogočeno učinkovito pravno varstvo. Vprašanje je tudi, kateri organ (prvostopni ali tožena stranka) je odgovoren. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, v katerem naj se mu priznajo stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja na ugovore v zvezi s pooblastilom osebe, ki je podpisala izpodbijano odločbo, in poudarja, da je bila obravnavana deklaracija vložena pred 1. 5. 2004, da je bil postopek uveden pred tem datumom, zato se konča po določbah, ki so veljale pred omenjenim datumom. V ostalem pa prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor tožene stranke na tožbo je bil poslan tožeči stranki po pooblaščencu.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je o tožbi skladno z določbo 2. odstavka 105. člena ZUS-1, odločalo po določbah 51. do 73. člena ZUS-1. Po mnenju sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da državna podsekretarka nima ustreznega pooblastila za odločanje. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02-93/05, v nadaljevanju ZDU1), minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom ter sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene določbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. V določbi 1. odstavka 28. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP) je določeno, da o upravni stvari za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi organizacije tega organa ali z drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člena predstojnik lahko pooblasti drugo osebo zaposleno pri istem organu za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka razpolaga s pooblastilom ministra za finance, št. 526814 z dne 18. 4. 2003 in torej pooblastilo predstojnika ima. Tožeča stranka nima prav, da državna podsekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaj (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo po presoji sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima po presoji sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

V obravnavani zadevi ni sporno, da so bile tožniku po uradni dolžnosti vrnjene plačane carinske dajatve na podlagi odločitve tožene stranke, da se odpravi odločba carinskega urada prve stopnje in zadevo vrne v ponovni postopek in odločitev. Sporno pa je, ali je od zneska, ki ga je carinski organ vrnil tožeči stranki, tožeča stranka upravičena tudi do obresti za plačan carinski dolg, za kar je vložila poseben zahtevek, ki je predmet obravnave tega upravnega spora.

CZ določa, da je zamudne obresti potrebno plačati v primeru, kadar carina in druge uvozne davščine niso plačane v predpisanem roku, torej so posledica zamude. Drugi odstavek 158. člena določa obveznost vračila zneska carine z obrestmi (na podlagi zahtevka stranke) samo v primeru, če je takšno vračilo posledica malomarnega ravnanja carinskega organa. V obravnavani zadevi je odločitev prvostopnega carinskega organa, da toženi stranki vrne plačane carinske dajatve, rezultat presoje pravilnosti in zakonitosti odločbe carinskega organa v pritožbenem postopku, s katero je bil tožniku naknadno obračunan carinski dolg po uradni dolžnosti. Tožeči stranki je bil po uradni dolžnosti tudi vrnjen carinski dolg po določbi 2. odstavka 158. člena CZ. Zahtevek, ki ga je tožnik vložil posebej še za vračilo obresti, pa sta tako prvostopni organ kot tožena stranka zavrnila kot neutemeljen. Po že zavzetem stališču sodišča je določba 2. odstavka 158. člena CZ jasna in se obresti za plačan carinski dolg plača le, če je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Torej le v tistih primerih, ko carinski zavezanec zahteva povračilo carinskega dolga iz razloga velike malomarnosti carinskega organa. Da je carinski organ zavezan k vračilu zneska carinskega dolga z obrestmi, izključno na podlagi zahtevka stranke in samo v primeru, če je takšno vračilo posledica malomarnega ravnanja carinskega organa, izhaja tudi iz določb Uredbe za izvajanje Carinskega zakona (Ur. l. RS, št. 46/99 in spremembe, v nadaljevanju UICZ). Le v teh primerih bo treba zatrjevano veliko malomarnost carinskega organa ugotavljati v upravnem postopku, praksa pa bo, po mnenju sodišča, izoblikovala kriterije za nastanek velike malomarnosti. Po povedanem se sodišče tudi ni spuščalo v obravnavo pojma velike malomarnosti, saj v obravnavanem sporu ne gre za tak primer. V obravnavanem primeru tudi ni mogoče uporabiti določb Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 s spremembami, v nadaljevanju: ZDavP), na katerega se sklicuje tožnik, saj se določbe ZDavP v skladu s 6. členom CZ uporabijo le v primeru, če z določbami CZ ni drugače določeno. Po presoji sodišča pa je v obravnavanem primeru povračilo ali odpustitev carinskega dolga urejena v 158. členu CZ. Tudi Carinski zakonik Skupnosti, ki ga je Slovenija v celoti prevzela z uveljavitvijo Zakona o izvajanju carinskih predpisov evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04, v nadaljevanju: ZICPE) ne določa, da carinski organi, ki povrnejo zneske uvoznih ali izvoznih dajatev, za to plačajo obresti, obresti je treba plačati le, če se odločba, s katero se ugodi zahtevku za povračilo, ne izvrši v roku treh mesecev po njenem sprejetju in če to predvidevajo nacionalne določbe (241. člen).

Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot jih je navedla tožena stranka, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 3. alinee 2. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko ni našlo zatrjevanih ničnostnih razlogov in kršitev ustavnih pravic.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je za odločitev v tem upravnem sporu relevantno, ni predmet tožbenih ugovorov, sporno je pravno vprašanje pravne podlage za vračilo obresti za plačan carinski dolg.