Jedro

Ker delodajalec v postopku izredne odpovedi PZ delavcu ni izdal pisne obdolžitve ter ga vabil na zagovor, je izredna odpoved PZ, izdana po neformalno opravljenem razgovoru med strankama, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 12.12.2004 nezakonita. Ugotovilo je, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu še traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, nadalje mu plačati zaostalo nadomestilo plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 179.982,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, in da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu pospeševalca prodaje.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.

l. RS št. 19/94) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je sodišče izdalo sodbo formalno na naroku brez vsebinsko izvedenega dokaznega postopka. Presodilo je le na podlagi listin, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev. S tem, ko je zavrnilo vse predlagane dokaze, ji je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Sicer priznava, da tožniku ni vročila pisne obdolžitve, niti mu ni omogočila zagovora. Vendar ga je na sestanku, ki je bil pred izredno odpovedjo pogodbe in se ga je udeležil skupaj z ženo, seznanila s spornimi ravnanji. To je storila potem, ko jo je sam tožnik obvestil o njegovem in ženinem konkurenčnem delovanju. Poleg tega so se na sestanku obravnavala tudi ostala vprašanja glede vrnitve gotovine, odtujitve hladilnikov, pijače in ostale opreme, ki jo je imel tožnik v uporabi. Stranki sta bili ves čas sposobni komunikacije ter bi na takšen način lahko uredili medsebojne odnose. V tožnikovem primeru je izpolnila vse predpisane pogoje, ki jih določa zakon za pravilno odpoved pogodbe. Če bi sodišče zaslišalo priče, ki jih je predlagala, bi se lahko prepričalo, da je v postopku zadostila pogojem iz določbe 83. čl. ZDR, ki predpisuje, da mora delodajalec omogočiti delavcu zagovor. Ker je sodišče zmotno razsodilo, predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Dokler delavec ni seznanjen s kršitvami, da se o njih tudi izjasni, mu delodajalec ne more odpovedati pogodbe. Delavcu se mora to omogočiti samo na formalno izvedenem zagovoru. Če je odnos med delavcem in delodajalcem porušen in nestrpen, delodajalec ne more enostransko odločiti, da delavca iz teh razlogov ne bo več prenašal in mu v nadaljevanju odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno sprejetih razlogov v izpodbijani sodbi na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, zakaj je zavrnilo konkretne dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka.

Poleg tega je obrazložilo odločilna dejstva, ki so izhajala iz predloženih listin ter utemeljilo odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika. Sodišče namreč pri presoji ni vezano na nobena dokazna pravila oz. katere dokaze naj upošteva. Zato kakršnokoli pritožbeno opozarjanje na pomanjkljivo izvedbo dokazov oz. katerim dokazom bi moralo sodišče pokloniti verodostojnost, ne more biti sprejemljivo.

Po določbi 3. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS št. 42/02) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oz. iz razlogov, določenih z zakonom.

Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odst. 82. čl. ZDR). Materialno pravna podlaga za izredno odpoved je opredeljena v določbah 1. odst. 111. čl. in 110. čl. ZDR. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je takšna zakonska ureditev v skladu z določbo 4. čl. Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delavcu ne preneha delovno razmerje, če za to ni resnega razloga v zvezi z njegovo sposobnostjo ali obnašanjem. Nadalje je po določbi 2. odst. 9. čl. navedene konvencije ugotovitev obstoja utemeljenega in resnega razloga bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga mora dokazati delodajalec.

Pritožbeno sodišče povdarja, da mora delodajalec po določbi 2. odst. 83. čl. ZDR pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti delavcu zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odst. 177. čl. ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od delodajalca neupravičeno pričakovati ali če delavec odkloni zagovor ali se neupravičeno ne odzove vabilu. Iz navedene določbe ZDR izhaja, da mora delodajalec vročiti delavcu pisno obdolžitev ter določiti kraj in čas, kjer lahko delavec poda svoj zagovor. V tej zvezi mora delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja jasno predočiti, kaj mu očita, da se lahko delavec brani oz. o tem izjasni svoje stališče. Zato mu mora vročiti ustrezno pisno obdolžitev.

V konkretnem primeru je tožena stranka dne 12.12.2003 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker je izdal poslovne skrivnosti svoji ženi N. G., ki je kot samostojna podjetnica prevzela posel, ki ga je tožena stranka imela pri družbi S. ter mu očitala še ostale kršitve, ki jih je obrazložila v pisni odpovedi. Tožena stranka je sprejela takšno odločitev po razgovoru, ki ga je imela s tožnikom in njegovo ženo dne

17.11.2003, na katerem je tožnik navedel kršitvena dejstva, ki so imela naravo njegovih samoobdolžitev. Zato tudi ni smatrala za potrebno, da bi glede tega še posebej napravila pisno obdolžitev ter ga formalno vabila na zagovor.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča sicer pritožba pravilno opozarja, da postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR ni več tako formalen kot je bil disciplinski postopek po prejšnjih predpisih. Vendar pa morata biti za zakonitost izredne odpovedi izpolnjeni vsaj dve osnovni procesni zahtevi in sicer najprej, da mora biti delavcu natančno predočeno, kaj se mu očita, kar pomeni, da mora vedeti, da mu zaradi očitanih delovnih zadolžitev grozi odpoved in s tem prenehanje delovnega razmerja. Poleg tega mora biti delavec seznanjen, da pomeni njegova izjava obrambo nasproti obdolžitvam ter je glede tega poučen, da se lahko zoper njih brani s strokovnim zagovornikom. Zato zgolj prostovoljna navajanja delavca o določenih ravnanjih, če tudi bi vsebovala elemente kršitev pogodbenih obveznosti, ne morejo zadostovati oz.

utemeljevati resnih razlogov odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ne gre namreč prezreti dejstva, da predstavlja delovno razmerje vrednoto. Z izgubo zaposlitve pride do številnih posledic na strani delavca in njegove družine, predvsem pa do zmanjšanja sredstev za preživljanje. Zato je potrebno, da delodajalec v postopkih odpovedi pogodbe o zaposlitvi na strani delavca upošteva predpisana zakonska pravila in določbe mednarodnih konvencij. Ker tožena stranka v tožnikovem primeru glede očitanih kršitvenih ravnanj ni izdala pisne obdolžitve ter ga ustrezno vabila na zagovor, na katerem bi izrabil svoje pravice do obrambe, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je izdala tožniku dne 12.12.2003 po neformalno opravljenem razgovoru med strankama, ni bila zakonita in ne predstavlja resnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja tožnika.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni.

Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti kot materialnopravno pravilno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih stranki, to je tožena stranka v pritožbi oz. na drugi strani tožnik v odgovoru na pritožbo, nista priglasili.