Jedro

V primeru, ko so se stekli pogoji, ki jih določa 23. člen Zakona o državljanstvu FLRJ, je bila oseba po uradni dolžnosti črtana iz jugoslovanskega državljanstva in ji je državljanstvo prenehalo po samem zakonu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.11.2005, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Koper z dne 13.9.2004, s katero je prvostopni upravni organ na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1-8/1991 in nadaljnji) ugotovil, da tožnik ni državljan Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik avtohtoni prebivalec Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) ter na podlagi Stalnega statuta STO državljan STO. Ob uveljavitvi Memoranduma o soglasju med vladami Italije, Združenega kraljestva, ZDA in Jugoslavije o STO (Londonski memorandum) je imel tožnik (na dan 26.10.1954) prebivališče na ozemlju bivše cone B – na območju, na katerega se je z memorandumom razširila civilna uprava FLRJ. Z uveljavitvijo Zakona o veljavi Ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLRJ, je postal tožnik v pravicah in dolžnostih izenačen z jugoslovanskimi državljani in je pridobil tudi jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo LR Slovenije. Dne 12.3.1964 je tožnik odšel v Italijo, iz državljanske knjige pa je bil izbrisan zaradi neizpolnjevanja kumulativnih pogojev, določenih v 23. členu Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64 in 42/64), ki je pričel veljati 1.1.1965. Po oceni tožene stranke tožnik s predložitvijo krstnega lista ni uspel dokazati, da je slovenske narodnosti in da je bil izbris po 23. členu Zakona o jugoslovanskem državljanstvu nezakonit, ker naj ne bi bil izpolnjen eden izmed kumulativnih pogojev, to je italijanska narodnost. Ker so se stekli pogoji, ki jih določa 23. člen Zakona o jugoslovanskem državljanstvu, je bil tožnik pravilno črtan iz državljanske knjige tako, da se je v državljansko knjigo vpisal datum črtanja, izdaja posebne odločbe pa v tem primeru ni bila potrebna.

Sodišče prve stopnje se v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in v nadaljevanju obrazložitve sodbe navaja, da so bili vpisi v državljansko knjigo na podlagi 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu opravljeni po uradni dolžnosti, brez izdaje posebne odločbe. Državljanska knjiga je javna knjiga in zakonska presumpcija je, da je vse, kar je v njej vpisano, zakonito, tožnik pa ni uspel dokazati drugačnega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka. Krstni list z dne 13.12.2000, ki ga je predložil tožnik, ne izkazuje tožnikove narodnosti in namen te listine tudi ni, da bi dokazovala narodnost krščenca.

Zoper prvostopenjsko sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Izbris iz jugoslovanskega državljanstva naj bi bil izveden brez potrebnih uradnih dokazil, ki jih zahteva 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu in je zato nezakonit. Upravni organ bi moral črtanje iz državljanske knjige opravičiti z uradnimi dokazili, ki so nujni pogoj za kakršnokoli dejanje v javni uradni evidenci. Dokazov, da je tožnik italijanske narodnosti, ni, zato tudi ni bilo podlage za njegovo črtanje iz državljanske knjige.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Ta v 107. členu določa, da vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 (1. odstavek) ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v 2. odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. V skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo obravnavalo kot revizijo.

ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Kot izhaja iz upravnih spisov, je bil tožnik A.A. črtan iz državljanske knjige, ker mu je prenehalo jugoslovansko državljanstvo na podlagi 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64 in 42/64). Po tej določbi je jugoslovanskemu državljanu, ki se je pred uveljavitvijo tega zakona izselil iz Jugoslavije in je živel v tujini ter si pridobil državljanstvo države, katere narodnosti je pripadal, prenehalo jugoslovansko državljanstvo z dnem, ko je pridobil tuje državljanstvo, če ni bilo z mednarodno pogodbo drugače določeno. Navedeni zakon je začel veljati 1.1.1965, tožnik pa se je iz Jugoslavije izselil že v letu 1964, kar v zadevi niti ni sporno. Stališče upravnih organov in prvostopnega sodišča, da se je oseba, če so se stekli pogoji iz določbe 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu, po uradni dolžnosti črtala iz državljanstva, ker ji je jugoslovansko državljanstvo po samem zakonu prenehalo, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno. V tem primeru upravnemu organu ni bilo potrebno izdati posebne odločbe, saj je za črtanje iz državljanske knjige zadostovala ugotovitev, da so podani zakonski pogoji, zaradi katerih je posamezniku prenehalo jugoslovansko državljanstvo. Tudi Pravilnik za izvajanje Zakona o državljanstvu FLRJ je določal, da se vpisi v državljansko knjigo opravljajo po uradni dolžnosti; zato v primeru izgube državljanstva po 23. členu zakona ni bilo potrebno izdajati posebne odločbe, temveč se je v državljansko knjigo vpisal samo dan, mesec in leto, ko je bil posameznik črtan iz državljanske knjige (5. člen Pravilnika). Državljanska knjiga je javna listina in zato dokazuje to, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odstavek 169. člena Zakona o upravnem postopku); organ, ki vodi upravni postopek, pa dejstva in okoliščine, ugotovljena ali potrjena v javni listini po organu, ki je bil za to pristojen, kar velja tudi za državljansko knjigo, šteje za dokazana. Ker pa je domneva o resničnosti tistega, kar se v javni listini potrjuje, izpodbojna (presumptio iuris), je dovoljeno dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično potrjena (2. odstavek 169. člena ZUP), breme dokazovanja pa se v takem primeru prevali na tistega, ki neresničnost zatrjuje. Dokazno breme je v tem primeru obrnjeno. Tožnik je tisti, ki bi moral dokazati svoje trditve o slovenski narodnosti, vendar teh trditev s predložitvijo krstnega lista tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dokazal. Odločitev upravnih organov in prvostopnega sodišča, da tožnik iz razloga po 39. členu ZDRS ni slovenski državljan, je zato pravilna in zakonita.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče RS v skladu z 92. členom ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik z revizijo ni uspel, zato v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 trpi svoje stroške postopka.