Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni izhajalo iz jasnega okvira izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpodbijana odpoved ni bila podana le zaradi očitane kršitve delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine, ampak tudi zaradi hujše kršitve delovne obveznosti - konkurenčne prepovedi, česar sodišče prve stopnje ni presojalo. Pri presoji kršitve z znaki kaznivega dejanja sodišče prve stopnje ni natančno izhajalo iz določbe 204. člena KZ-1, kar je imelo za posledico nejasne oziroma pomanjkljive dokazne zaključke. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo nobenih dejstev, kot jih nalaga prvi odstavek 109. člena ZDR-1, ki poleg obstoja zakonskih razlogov iz prvega odstavka 110. člena za zakonitost izredne odpovedi določa še dodatni pogoj, to je ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi s tem izredna odpoved poudarja naravo očitanih kršitev, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do očitka kršitve konkurenčne prepovedi (39. člen ZDR-1) in do tožnikovega ugovora o prepozno podani odpovedi. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 28. 10. 2014, nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1. 11. 2014 in mu še vedno traja, razen za čas od 2. 11. 2014 do 2. 12. 2014, in za čas od 2. 3. 2015 do 31. 10. 2015, ko je bil začasno zaposlen pri drugem delodajalcu A. d. o. o., B., C.; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas od 3. 12. 2014 do 1. 3. 2015 in od 1. 11. 2015 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ga za čas od 3. 12. 2014 do 1. 3. 2015 in od 1. 11. 2015 dalje prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, da mu bo priznana delovna doba v tem času, do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, mu za čas od 2. 11. 2014 do 30. 10. 2015 v skladu s pogodbo o zaposlitvi obračunati ustrezne bruto plače, ki bi jih prejel, če bi bil na delu, od tega zneska odšteti znesek plače, ki jo je prejel pri A. d. o. o. in nadomestilo za čas brezposelnosti od Zavoda RS za zaposlovanje od 5. 12. 2014 do 1. 3. 2015, od tako obračunanih bruto plač obračunati, odvesti in plačati predpisane davke in prispevke ter jih izplačati pristojnim institucijam, tožniku pa nato izplačati posamezne neto zneske plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače (od vsakega 11. dne v mesecu dalje za pretekli mesec) do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 28. 10. 2014 nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki preneha z dnem pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, Zunanji oddelek v Murski Soboti pod opr. št. Pd 288/2014; da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 3. 12. 2014 do 1. 3. 2015 in od 1. 11. 2015 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ga za čas od 3. 12. 2014 do 1. 3. 2015 in od 1. 11. 2015 dalje prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, da mu bo priznana delovna doba do pravnomočnosti sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, Zunanji oddelek v Murski Soboti pod opr. št. Pd 288/2014, tožniku za čas od 2. 11. 2014 do 31. 10. 2015 v skladu s pogodbo o zaposlitvi obračunati ustrezne bruto plače, ki bi jo prejel, če bi bil na delu, od tega zneska odšteti znesek plače, ki jo je prejel pri A. d. o. o. in nadomestilo za čas brezposelnosti od Zavoda RS za zaposlovanje od 5. 12. 2014 do 1. 3. 2015, od tako obračunanih bruto plač obračunati, odvesti in plačati zakonsko določene davke in prispevke ter jih izplačati pristojnim institucijam, tožniku pa nato izplačati posamezne neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače (od vsakega 11. dne v mesecu dalje za pretekli mesec) do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo; tožena stranka je dolžna tožniku priznati in izplačati denarno povračilo v višini 12 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, v roku 8 dni pod izvršbo; tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka (II. točka izreka). Odločilo je, da po 5. odstavku 41. člena ZDSS-1 tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper III. točko izreka) se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Vztraja, da je bila odpoved z dne 28. 10. 2014 podana prepozno, o čemer se sodišče ni izreklo. Tožnikovi materi je bila namreč odpoved vročena šele 31. 10. 2014. Odpoved tožniku ne očita le kršitev z znaki kaznivega dejanja tatvine, ampak tudi kršitev glede konkurenčne prepovedi. Iz odpovedi izhaja, da je tožena stranka že 26. 9. 2014, ko je bila obveščena po telefonu, ugotovila razloge za odpoved. Torej inventura z dne 3. 10. 2014 ne more biti pomembna. Sploh pa inventura dokazuje kvečjemu le manjko v skladišču, za kar pa tožnik ni odgovoren, niti mu to ni dokazano, nihče ga ni videl, posnel. Tožnik graja neobrazloženo sodbo, v kateri ni razlogov za zaključek, da je storil kršitev z znaki kaznivega dejanja tatvine. Sodišče ni obrazložilo, v čem je utemeljeni razlog za odpoved in tudi ne, zakaj ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Tožnik vztraja, da se po telefonu ni pogovarjal s D.D., saj bi ga prepoznal. D.D. opis telefoničnega pogovora se zdi tožniku neživljenjski, nelogičen, saj se ni nanašal na lokacijo vasi niti na pogajanje za ceno. Poudarja, da ni dokazano, da je sporni internetni oglas objavil on. Kdorkoli je lahko dostopal do interneta in oglaševal internetno prodajo. Tudi, če bi komuniciral s D.D. in objavil oglas, bi to dokazovalo zgolj oglaševanje predmetov, za katere pa ni ugotovljeno, da so bili odtujeni s strani tožnika. Oglaševanje ne dokazuje odtujitve predmetov. Oglaševanje in prodaja sama po sebi nista kazniva. Do spornih ventilov so lahko poleg skladiščnikov dostopali tudi drugi delavci. To, da naj bi bile fotografije iz oglasa posnete v prostorih tožene stranke, še ne dokazuje povezave s tožnikom, da je on odtujil predmete. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugotavljalo vseh relevantnih dejstev za presojo zakonitosti odpovedi, ni storilo postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak je v posledici zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Do tega je prišlo predvsem zato, ker ni izhajalo iz jasnega okvira izredne odpovedi z dne 28. 10. 2014, ki je bila podana tako po 1. kot po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Izpodbijana odpoved ni bila podana le zaradi očitane kršitve delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine, kot je napačno poudarilo sodišče prve stopnje, ampak tudi zaradi hujše kršitve delovne obveznosti - konkurenčne prepovedi, česar sodišče prve stopnje ni presojalo. Pri presoji kršitve z znaki kaznivega dejanja sodišče prve stopnje tudi ni natančno izhajalo iz določbe 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), kar je imelo za posledico nejasne oziroma pomanjkljive dokazne zaključke, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

7. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nobenih dejstev, kot jih nalaga prvi odstavek 109. člena ZDR-1, ki poleg obstoja zakonskih razlogov iz prvega odstavka 110. člena za zakonitost izredne odpovedi določa še dodatni pogoj - ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi s tem izredna odpoved poudarja naravo očitanih kršitev, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do očitka kršitve konkurenčne prepovedi (39. člen ZDR-1). Tožnik v pritožbi prav tako pravilno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovega ugovora o prepozno podani odpovedi.

8. Sodišče prve stopnje naj navedeno upošteva v ponovljenem postopku, pri čemer pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja, da ni utemeljena navedba o nesmiselnosti inventure z dne 3. 10. 2014, ki je sledila dogodkom 26. 9. 2014, ki jih povzema tudi odpoved (navedenega dne je bil direktor tožene stranke obveščen o tem, da so na internetu oglaševani artikli tožene stranke, nakar je delavec D.D. telefoniral ponudniku oglasa, ki se je predstavil z imenom in krajem bivališča tožnika). Pritožba neutemeljeno ocenjuje telefonični pogovor, kot ga je opisala priča D.D., za nelogičen in neživljenjski. Prav tako pritožba glede vprašanja izvršitve znakov kaznivega dejanja tatvine neutemeljeno izpostavlja kot odločilno dejstvo, da tožnika pri odtujevanju spornih predmetov nihče ni videl ali posnel. Četudi je jasno, kar poudarja pritožba, da internetna prodaja sama po sebi ni kazniva, pa internetna prodaja izdelkov tožene stranke v tem sporu vendarle ne more biti nerelevantno dejstvo.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj upošteva izpostavljena stališča, dopolni dokazni postopek v nakazani smeri, upošteva usmeritve pri oblikovanju dokazne ocene ter ponovno odloči o tožbenem zahtevku.

10. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.