Jedro

ZDR-1 v drugem odstavku 62. člena sicer določa neposredno odgovornost uporabnika za spoštovanje predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, vendar agencija ni povsem prosta svojih obveznosti iz tega naslova. Tudi namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na katero se prav tako sklicuje pritožba in ki (med drugim) določa, da se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, napoteni delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je, da krepi varstvo delavcev. Stališče toženke o neobstoju njene pasivne legitimacije, ker je uporabnik tisti, ki odreja delo, je preozko in nima opore v ustavni zahtevi po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave RS (prim. zadevo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1514/22 z dne 18. 4. 2024), saj bi omogočalo, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v celoti (oziroma popolnoma) izogne izpolnjevanju obveznosti in s tem odgovornosti za škodo, ki jo agencijski delavec utrpi pri nesreči pri delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen in odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločitev.

2. Toženka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Glede pasivne legitimacije in odgovornosti toženke navaja, da je za odločitev bistveno le, da je delo tožniku odredil uporabnik. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 62. člena ZDR-1 in 2. točko 3. člena ZVZD-1. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je odsotnost pisne dokumentacije (pisne napotitve na konkretno gradbišče) protipravno ravnanje, ki naj bi bilo v vzročni zvezi s škodo. Pri tem sodišče prve stopnje ni pojasnilo obstoja vzročne zveze, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Četudi bi tožnik pred nezgodo prejel pisno napotitev, to ne bi vplivalo na nastanek škodnega dogodka. Prav tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala toženka (agencija) osebno preveriti pogoje dela pri uporabniku. Glede odsotnosti pisne dokumentacije navaja, da je bil tožnik o pogojih dela seznanjen s strani toženke pred nastopom dela. Delo si je tožnik "našel" sam in pozival toženko, naj ga pošlje na gradbišče, kjer se je poškodoval. Pred nastopom dela tožnik resda ni prejel pisne napotitve in ni bil pisno obveščen o pogojih dela pri uporabniku, kar ne pomeni, da z njimi ni bil seznanjen. Odsotnost pisne napotitve glede na navedeno ne predstavlja protipravnega ravnanja, ki bi bil temelj odškodninske odgovornosti toženke. Na zmotno argumentacijo glede obstoja vzročne zveze kažeta tudi izpoved tožnika in njegov odnos do dela. Nerazumljivo je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je bil tožnik usposobljen za slikopleskarska dela in ne za delo na višini. Tožnik je bil usposobljen za slikopleskarska dela, kar pomeni, da je bil usposobljen tudi za delo na višini. Ne glede na navedeno ni sporno, da ni prišlo do poškodbe tožnika pri opravljanju gradbenega dela, ampak pri hoji po gradbenem odru na višini štirih metrov. Za hojo po gradbenem odru ni potrebna strokovna usposobljenost. Zato ne obstaja vzročna zveza med strokovno neusposobljenostjo tožnika za določeno delo in škodo. Pri tem sodišče prve stopnje spregleda pojasnilo toženke, da uporabnik skrbi za varnost na gradbišču. Toženka ni bila dolžna poskrbeti za varne delovne pogoje pri uporabniku, saj je za to skrbel samostojen, posebej usposobljen pravni subjekt. Izpostavlja, da je zakoniti zastopnik toženke na dan škodnega dogodka imel s seboj urejeno vso pisno dokumentacijo na gradbišču. Če se tožnik ne bi poškodoval, bi prejel pisno napotitev na delo k uporabniku (A.). Za zaključek sodišča prve stopnje o odgovornosti toženke za izbiro uporabnika ni trditvene podlage, zato je podana kršitev 7. člena ZPP. Zakonodajalec ni določil, da bi za varnost pri delu poleg uporabnika morala poskrbeti tudi agencija. Takšno tolmačenje sodišča prve stopnje je neživljenjsko, saj se toženka ukvarja z dejavnostjo zagotavljanja dela in ne more preverjati pogojev dela ter nadzirati delovnega procesa na gradbiščih. Vztraja, da ni bila dolžna poskrbeti za varen potek dela pri uporabniku. Napačno je naziranje sodišča prve stopnje, da je bila dolžna toženka poskrbeti za varno opravljanje dela. Za škodo je odgovoren izključno uporabnik, pri katerem je tožnik opravljal delo. Ker uporabnik ni poskrbel za varne delovne pogoje, bi moral tožnik zahtevati škodo od njega in ne od toženke. Tožnik je soprispeval k škodi, ker je ob prihodu na gradbišče videl, da na gradbenem odru ni ograje; ni zahteval varnostne opreme za delo na višini in ni odklonil dela, za katerega je menil, da ni usposobljen. Tožnik bi moral biti posebej pazljiv pri hoji. Iz izpovedi zakonitega zastopnika toženke izhaja, da je tožnik nepazljivo hodil po gradbenem odru. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik prosil toženko za napotitev na konkretno gradbišče. Povprečno skrben delavec bi na mestu, kjer ni ograje, ravnal posebej previdno, in zavrnil opravljanje dela, če zanj ni usposobljen. Ni mogoče slediti argumentaciji sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil poučen o pravicah in obveznostih pri uporabniku. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni mogel zavrniti dela, ker je dolžan upoštevati zahteve in navodila uporabnika. Če bi tožnik zavrnil delo, kar mu omogoča 52. člen ZVZD-1, ne bi prišlo do poškodbe. Pri tem se sklicuje na zadevi Cst 475/2019 in II Ips 252/2016. Vztraja, da niso izpolnjene vse predpostavke krivdne odgovornosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev vmesne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Prvi odstavek 179. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec to škodo povrniti delavcu po splošnih pravilih civilnega prava. Po teh pravilih je tisti, ki je drugemu povzročil škodo, to škodo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Za krivdno odškodninsko odgovornost povzročitelja škode morajo biti podani vsi štirje elementi civilnega delikta: škoda, protipravnost ravnanja povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so za odškodninsko odgovornost toženke podane vse štiri zgoraj naštete predpostavke, vključno z njeno krivdno odgovornostjo.

7. Tožnik se je 26. 3. 2019 poškodoval pri delu na gradbišču v Avstriji, kamor ga je napotila toženka (agencija za zagotavljanje dela delavcev uporabniku), pri kateri je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Do škode, ki jo je utrpel tožnik, je prišlo pri vezanju bremena. Tožnik je delal na opažu. Ko je poskušal premakniti paleto na stran, je stopil v prazen prostor na robu opaža in padel z višine štirih metrov. Upoštevaje navedene ugotovitve sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz izpovedi strank in listin, so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni sporno, da se tožnik ni poškodoval pri opravljanju gradbenega dela, temveč pri hoji po gradbenem odru.

8. ZDR-1 v drugem odstavku 62. člena sicer določa neposredno odgovornost uporabnika za spoštovanje predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, vendar agencija ni povsem prosta svojih obveznosti iz tega naslova. Tudi namen 2. točke 3. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011), na katero se prav tako sklicuje pritožba in ki (med drugim) določa, da se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, napoteni delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je, da krepi varstvo delavcev. Stališče toženke o neobstoju njene pasivne legitimacije, ker je uporabnik tisti, ki odreja delo, je preozko in nima opore v ustavni zahtevi po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave RS (prim. zadevo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1514/22 z dne 18. 4. 2024), saj bi omogočalo, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v celoti (oziroma popolnoma) izogne izpolnjevanju obveznosti in s tem odgovornosti za škodo, ki jo agencijski delavec utrpi pri nesreči pri delu. Četudi je predmet pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2018 opravljanje dela pri uporabniku, ki na podlagi predhodnega dogovora s toženko izvršuje posamezne delodajalčeve obveznosti, ki so vezane na opravljanje dela, ima toženka v razmerju do tožnika po določbah 59. do 63. člena ZDR-1 še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz sklenjenega delovnega razmerja, ki izvirajo iz tega položaja. Te so povezane z zahtevano skrbnostjo pri napotitvi delavca na konkretno gradbišče v tujini.

9. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je toženka opustila svoje dolžnostno ravnanje, ker je tožnik v času nezgode delo pri tujem uporabniku opravljal le na podlagi njene (ustne) napotitve po telefonu, torej brez upoštevanja posebnosti, ki jih določa 61. člen ZDR-1 v zvezi s četrtim odstavkom 62. člena istega zakona. Toženka ni izpolnila svoje zakonske obveznosti s tem, ko ni predhodno pisno napotila tožnika k drugemu uporabniku (A.). Kršitve te obveznosti se ne more razbremeniti s pritožbeno trditvijo, da je imel zakoniti zastopnik toženke na dan škodnega dogodka s seboj celotno pisno dokumentacijo na gradbišču, kjer se je tožnik poškodoval. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2018 izhaja, da sta jo stranki sklenili za opravljanje dela na delovnem mestu slikopleskar (pleskarska dela, kitanje, barvanje, polaganje tapet ...) pri uporabniku (družba B.). V nasprotju s tako pogodbeno opredelitvijo dela in določitvijo konkretnega uporabnika je toženka pred nezgodo tožnika napotila na gradbišče k drugemu uporabniku, kjer je opravljal gradbena dela (pomagal pri postavljanju opažev). Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik ni bil ustrezno usposobljen za varno opravljanje tega dela. Temu zaključku pritožba neutemeljeno nasprotuje z navedbo, da je bil tožnik usposobljen za delo na višini. Ključna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil strokovno usposobljen za konkretno gradbeno opravilo - postavljanje opažev, ki ne spada med pleskarska dela iz pogodbe o zaposlitvi.

10. Skladno s četrtim odstavkom 62. člena ZDR-1 mora biti delavec v pisni napotitvi na delo obveščen o pogojih dela pri uporabniku in torej tudi o vseh okoliščinah, ki so pomembne z vidika zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, česar toženka ni storila. Toženka ni tožnika predhodno ustrezno seznanila z delovnimi pogoji na gradbišču, kjer naj bi delovni proces organiziral tuj uporabnik. Pri tem sodišče prve stopnje ni spregledalo izpovedi zakonitega zastopnika toženke, da je moral biti tožnik na podlagi komunikacije s sodelavcem C. C. seznanjen s tem, kakšno delo se na konkretnem gradbišču opravlja, vendar to ne odvezuje toženke od spoštovanja določb ZDR-1, ki dolžnost obveščanja delavca nalagajo njej. Toženka se v pritožbi sklicuje na to, da ni dolžna osebno preverjati varnih pogojev dela na konkretnem gradbišču in nadzirati delovnega procesa pri uporabniku, s čimer pa se ne more uspešno razbremeniti obveznosti, ki ji jih ZDR-1 nalaga v razmerju do delavca še pred začetkom opravljanja dela na določenem gradbišču. 11. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je z vsemi navedenimi opustitvenimi ravnanji podana protipravnost ravnanja toženke kot ena od predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno obrazložilo, da so navedene opustitve toženke v vzročni zvezi z nastalo škodo. Iz pritožbenih navedb je mogoče razbrati, da toženka v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji sodišča druge stopnje zatrjevana kršitev ni podana, saj ima prvostopna sodba jasne in razumljive razloge o obstoju vzročne zveze v 29. točki obrazložitve ter jo je mogoče preizkusiti. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, kar pomeni, da je s krivdno obliko malomarnosti odgovorna za škodo tožnika.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljilo odškodninsko odgovornost toženke tudi z opustitvijo skrbi za izbiro uporabnika. Vendar pritožba utemeljeno izpostavlja, da tožnik te opustitve v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval. Zato je sodišče prve stopnje s takšno ugotovitvijo preseglo trditveno podlago (kršitev 7. člena ZPP), kar pa ne vpliva na pravilnost zaključka o krivdni odgovornosti toženke, ki ni napotila tožnika na delo skladno z določbami ZDR-1, kot je bilo že obrazloženo.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tožnikovem soprispevku k nastanku škode. Prispevek delavca se presoja ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti - pri delovnih nesrečah je to skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za določeno vrsto dela. Tožnik ni bil strokovno usposobljen za postavljanje opažev, zato pri presoji njegove skrbnosti ni mogoče uporabiti standarda povprečno ustrezno usposobljenega delavca. Toženka ga je z navedenimi opustitvenimi ravnanji prepustila samemu sebi ter ga tako posredno usmerila, da delo opravi na način, ki je nesprejemljiv z vidika varnosti in zdravja pri delu. Zavarovanje okolice dela ni bila obveznost tožnika. Zaradi strokovne neusposobljenosti in neseznanjenosti s pogoji ter okoliščinami konkretnega dela tožnik tega sploh ni mogel pravilno opraviti. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moral videti, da ni ograje, ali od uporabnika celo zahtevati varovalno opremo za delo na višini. Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da bi tožnik moral odkloniti opravljanje dela, saj gre za pravico delavca in ne njegovo dolžnost (52. člen ZVZD-1). Če je delavec ne uresniči, o kršitvi varstvenih predpisov niti ni mogoče govoriti, kar pomeni, da je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na zadevi Cst 475/2019 in II Ips 252/2016, ki se ne nanašata na soprispevek delavca v primeru delovnih nezgod. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče druge stopnje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče pripisati prispevka k nastanku škode, ter da zato ni podlage za delno razbremenitev odgovornosti toženke po 171. členu OZ.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. in 165. člen ZPP).