Jedro

Izpovedbi tožnikov, da sta jima bila kredita predstavljena kot varna, brez tveganj in da jima na banki niso nič govorili o možnosti nihanja CHF navzgor ali navzdol, poleg letaka, ki sta ga tožnika prejela na banki, potrjujejo tudi izpovedbe zaslišanih prič, da jim toženka ni pojasnila, da se lahko anuiteta spremeni tako, da bo finančno breme zanje postalo nevzdržno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe z dne 26. 6. 2023 in z dne 20. 10. 2023 ter razsodilo, da so Pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. 000 z dne 15. 5. 2006, Pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. 001 z dne 5. 12. 2027, Notarski zapis Pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. 000 in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po 142. členu SPZ, notarja, opr. št. SV 357/2006 z dne 22. 5. 2006 in Notarski zapis Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. 001 in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po 142. členu SPZ, notarja opr. št. SV 868/2007 z dne 11. 12. 2007, sklenjeni med prvo tožečo stranko, drugo tožečo stranko in toženo stranko, nični (I. točka izreka sodbe) ter odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper delno sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožnikoma naloži nerazdelno plačilo pravdnih stroškov toženke. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vsebina pritožbenih navedb bo razvidna iz odgovorov pritožbenega sodišča na pravno pomembne pravne očitke.

3.Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Med pravdnima strankama je spor o veljavnosti kreditnih pogodb z valutno klavzulo, ki sta ju sklenili leta 2006 in 2007. Prva kreditna pogodba je bila sklenjena leta 2006 za kredit v višini 130.500,00 CHF z dobo vračanja 240 mesecev, višina mesečne anuitete je bila 779,00 CHF, pri čemer je prvi obrok v plačilo zapadel 30. 6. 2006, zadnji pa 31. 5. 2023. Druga kreditna pogodba je bila sklenjena leta 2007 za kredit v višini 49.800,00 CHF z dobo vračanja 144 mesecev. Višina mesečne anuitete je bila 447,41 CHF, pri čemer je prvi obrok v plačilo zapadel 31. 8. 2008, zadnji pa 31. 12. 2019. Na podlagi prve in druge kreditne kreditne pogodbe sta bila sklenjena Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice po 142. členu SPZ in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti na parc. št. 1454/73 k. o. X. Nepremičnina 1454/73 k. o. X je v lasti prve tožnice in drugega tožnika do 1/2. Pri prvi kreditni pogodbi je drugi tožnik nastopal kot solidarni porok, pri drugi kreditni pogodbi pa sta bila kreditojemalca oba tožnika.

Glede pravnih podlag in sodne prakse

6.Pritožbena navedba toženke, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju neposredno oprlo na Direktivo o Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah ter s tem povezano sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU), ni utemeljena. Kot pravno podlago za odločanje o utemeljenosti zahtevka tožnikov je sodišče prve stopnje v točki 16. obrazložitve pravilno navedlo določila ZVPot1, ZPotK2 ter OZ3. Kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve, in sicer iz 29. in 72. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na pravno podlago iz 24. člena ZVPot. Torej ne drži navedba pritožbe, da je sodišče prve stopnje Direktivo 93/13 neposredno uporabilo. Direktiva ni neposredno uporabljiva, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji. Sodišče pa mora zato ob uporabi nacionalnega prava in zlasti določb posebne ureditve, sprejete z namenom izvajanja zahtev iz direktive, nacionalno pravo povsod, kjer je to mogoče, razlagati ob upoštevanju besedila in ciljev zadevne direktive, da bi doseglo rezultat, h kateremu slednja zavezuje. Pritožba zmotno navaja, da sodna praksa SEU pri odločanju ni uporabljiva, saj predstavlja formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir. Sodno prakso SEU je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 - PEU)). Stališča SEU sta pri odločanju v zadevah, podobni obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče in VS RS. Načelo lojalne (evropskoskladne) razlage od nacionalnega sodišča zahteva, da nacionalno pravo razlaga v skladu z besedilom in namenom direktive ter teži k dosegi ciljev direktive. Pri razlagi nacionalnega prava mora slediti standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU, saj je to izključno pristojno za razlago prava EU, njegove sodbe pa so za nacionalna sodišča zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir.

7.V Sloveniji se je v zvezi s krediti z valutno klavzulo v CHF glede vprašanj, ki so identična tu obravnavanim (razlogi za ničnost kreditne pogodbe z valutno klavzulo v CHF, standard pojasnilne dolžnosti), sodna praksa spreminjala in razvijala. Korenita sprememba najvišje sodne prakse v zvezi s krediti v CHF je nastopila v letih 2023 in 2024, predvsem z odločbami VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2003 in II Ips 56/2023 z dne 18.10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023 in II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, ki so bile vse sprejete in objavljene pred izdajo izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi stališča novejše sodne prakse pravilno uporabilo, ta stališča VS RS pa tudi niso nezakonita ali protiustavna.

Glede nepoštenosti pogodbenega pogoja in pojasnilne dolžnosti

8.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, kateri pogoji v potrošniški pogodbi se v skladu z ZVPot štejejo za nepoštene (35. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ta stališča pa so skladna z novejšo sodno prakso VS RS. Pritožbeno sodišče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti ZVPot, je zmotno. Sam ZPotK, na katerega se sklicuje pritožba, je v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona (ZPotK) uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika. ZPotK je sicer specialnejši predpis, vendar pa ZVPot ureja širši obseg pravic potrošnikov, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK, kar nedvomno velja za določbe 23. in 24. člena ZVPot. Zato ne drži stališče pritožbe, da ZPotK v celoti ureja vprašanje potrošniških kreditov in da je tožena banka izpolnila vse svoje obveznosti do potrošnika že s tem, ko je zadostila kriterijem iz ZPotK.

9.V novejši sodni praksi je natančno pojasnjeno, kakšni morajo biti vsebina, kakovost in obseg pojasnilne dolžnosti banke potrošniku v primeru sklepanja kreditne pogodbe z valutno klavzulo v tuji valuti, kar je obširno povzelo sodišče prve stopnje, ti razlogi pa temeljijo na dobro znanih stališčih odločb VS RS ( npr. II Ips 8/2022). Starejša stališča so presežena in zato ne več uporabljiva. V skladu z novejšo sodno prakso morajo biti informacije, ki jih banka zagotovi potrošniku, količinsko in kakovostno takšne, da iz njih izhajajo vsaj naslednja sporočila; - da je možen znaten padec vrednosti domače valute in da je ta možnost realna, - da in kako bi v trajanju dolgoročnega kreditnega razmerja uresničenje takšne možnosti vplivalo na višino obroka in višino potrošnikove skupne pogodbene obveznosti v valuti, v kateri prejema prihodke, in - da bi lahko imelo uresničenje takšne možnosti zanj znatne in težko obvladljive ekonomske posledice. Banka mora v pojasnilo vključiti tudi opozorilo na ekonomske posledice oziroma vsaj to, da se valutna razmerja lahko znatno spremenijo v času večjih gospodarskih kriz.

10.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje retroaktivno uporabilo Priporočila ESRB, saj iz izpodbijane delne sodbe ne izhaja, da je sodišče svojo odločitev neposredno oprlo na vsebino tega priporočila. Standardi pojasnilne dolžnosti so se izoblikovali v slovenski sodni praksi, pri čemer ni nedopustno, da je sodna praksa kot ustrezno pojasnilno dolžnost določila tisto, ki se v marsičem sklada s priporočili ESRB.

11.Glede navedb pritožbe o nedopustni retroaktivni uporabi standarda pojasnilne dolžnosti pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodna praksa vselej razvija retrospektivno, saj sodišča praviloma odločajo o razmerjih, ki so se že zgodila oziroma oblikovala v preteklosti, kar pa ne pomeni retrospektivne razlage zakona contra legem. V času, ko sta se sporni kreditni pogodbi sklepali, pred sodišči ni bilo tovrstnih sporov, zato se tudi sodna praksa v zvezi z vprašanjem, kakšen je standard pojasnilne dolžnosti banke, (še) ni mogla oblikovati. Vendar so že takrat veljale določbe ZVPot, ki so določale, kakšni pogodbeni pogoji v potrošniških pogodbah se štejejo za nepoštene in posledično nične (23. in 24. člen ZVPot), prav tako so veljale določbe OZ o načelu vestnosti in poštenja, dobri veri ter skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki so toženko zavezovale. Toženka bi se kot strokovnjakinja na področju bančništva mogla in morala zavedati posledic, ki lahko nastanejo za potrošnika v primeru velike spremembe tečaja CHF in bi morala, če bi spoštovala načeli vestnosti in poštenja ter dobre vere vse te okoliščine nedvomno in razumljivo predočiti potrošniku ter ga ustrezno opozoriti na možne posledice sprememb tečajev. Od banke se ne pričakuje, da bi morala napovedati natančno prihodnje gibanje tečaja CHF, temveč bi morala vedeti, da je možnost znatnega dviga vrednosti CHF realna (ali celo pričakovana) ter o tej možnosti in z njo povezanih tveganjih obvestiti potrošnike. Slednjega pa toženka v razmerju do tožnikov ni storila.

12.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče v okviru standarda povprečnega potrošnika moralo upoštevati specifične slovenske (oziroma prej jugoslovanske) razmere, zlasti večkratno zamenjavo nacionalne valute, in da je povprečnemu slovenskemu potrošniku princip delovanja menjalnih tečajev ter posledice devalvacije domače valute napram tujim valutam dobro poznan. Pojem potrošnika v smislu 2. člena Direktive je objektiven in neodvisen od konkretnih informacij, ki jih lahko ima zadevna oseba, ali od informacij, s katerimi dejansko razpolaga, v evropski sodni praksi pa se domneva, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja.

13.Pojem t.i črnega scenarija je v novejši sodni praksi slovenskih sodišč dobro poznan in je sopomenka pojmu zelo velike depreciacije, ki jo omenjajo odločbe SEU. Sodišče prve stopnje je o tem zapisalo pravilne in obširne razloge v 39. in 40. in 68. točki obrazložitve, pri čemer je ustrezno citiralo ustrezno prakso VS RS. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je pojem zelo velika depreciacija relativen pojem, ki ni definiran v nobenem predpisu.

14.Pritožbeni očitek, da naknadna razveljavitev oz. razglasitev ničnosti pogodbe predstavlja poseg v mirno uživanje premoženja toženke, kar je v nasprotju s 1. členom Prvega Protokola k EKČP, 7. člena EKČP in 33. členom Ustave RS, ni utemeljen, saj so za izrek ničnosti kreditnih pogodb podani zakonski pogoji iz 24. člena ZVPot, ki sta jih tožnika v dokaznem postopku izkazala (7. in 212. člen ZPP). Posledično to pomeni, da odločitev o ničnosti obravnavanih kreditnih pogodb ni arbitrarna, kot to zmotno navaja pritožba. Ne drži namreč razlogovanje pritožbe, da je toženka ob sklepanju kreditnih pogodb ravnala zakonito, ker je dokazni postopek potrdil, da toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, kar pa predstavlja ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ter posledično predstavlja nepošten pogodbeni pogoj, ki vodi v ničnost kreditne pogodbe (24. člen ZVPot, nepošten pogodbeni pogoj).

Glede dejanskega stanja

15.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti.

16.Toženka se v pritožbi sklicuje na pojasnila, ki so bila podana tožnikoma, ki pa so v sodni praksi prepoznana kot nezadostna4 ter pravno zgrešeno poudarja, kaj vse bi morala tožnika iz prejetih informacij razbrati in česa vse bi se mogla in morala zavedati. Toženka pri tem izhaja iz informacij, znanja in izkušenj profesionalne finančne ustanove in ne iz vedenja povprečnega potrošnika.

17.Kadar pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, mora jasno in določno navesti, katero odločilno dejstvo je napačno ugotovljeno, argumentirano kritizirati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi povedati, v čem bi bila izpodbijana odločitev drugačna, če bi bilo to odločilno dejstvo drugače (pravilno) ugotovljeno.

18.Pritožbena graja dokazne ocene izpovedb tožnikov ter zaslišanih prič ne zadosti povzetim standardom VS RS, saj le pavšalno in brez povezave z zaključki sodišča prve stopnje navaja, da je sodišče prve stopnje izpoved tožnikov in prič, ki sta jih tožnika predlagala, upoštevalo le segmentno, brez povezave z listinskimi dokazi in da je dokaze (ni jasno, katere) povzemalo le v delih, ki so potrjevali navedbe tožnikov. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje dokazno oceno opravilo skrbno in natančno ter skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zaradi česar jo tudi pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo tožnika in priče, ki so bili kreditojemalci in so kreditne pogodbe sklepali v isti poslovalnici kot tožnika, prav tako je zaslišalo bančni uslužbenki A. in B. Izpovedbi tožnikov, da sta jima bila kredita predstavljena kot varna, brez tveganj in da jima na banki niso nič govorili o možnosti nihanja CHF navzgor ali navzdol, kar potrjuje tudi letak (A36), ki sta ga tožnika na banki prejela, potrjujejo tudi izpovedbe prič C, D., E., F., G., H. in I., ki so vsi izpovedali, da je bila poslovna praksa toženke takšna, da jim toženka valutnega tveganja ni pojasnila. Iz njihovih izpovedb namreč izhaja, da jim toženka ni pojasnila, da se lahko anuiteta spremeni tako, da bo finančno breme zanje postalo nevzdržno, temveč iz vseh prej izpostavljenih pričanj izhaja, da ni bilo ustreznega opozorila referenta ali posebnih opozoril o kakršnihkoli in ne le valutnih tveganjih pri sklepanju kreditov v CHF. Vse prej navedene priče so namreč potrdile, da jim je bilo na banki predstavljeno, da je kredit v CHF bolj ugoden od evrskega in da je CHF trdna valuta, kar pa je potrjeval tudi reklamni letak (A36).

Pritožbeni očitek, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pristranska, ni utemeljen. V zvezi s tem pritožba očita sodišču, da ni naklonilo večje teže izpovedbi bančne uslužbenke A., vendar pa je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 56. izpodbijane sodbe, da nima razloga, da priči A. ne bi verjelo, da je strankam obrazložila, da obrok kredita ni fiksen, da je vezan na tujo valuto, kar pa ne zadošča za izpolnitev pojasnilne dolžnosti, saj mora biti potrošnik obveščen, da se lahko tečaj spremeni tako, da lahko zanj nastopijo znatne negativne finančne posledice, tudi takšne, ki jih bo potrošnik morda težko nosil. Izpovedbo bančne uslužbenke B., da je strankam izdelovala hipotetične izračune o vrednosti kredita v primeru, da tečaj zaniha, pa je ocenilo kot neverodostojno, saj sta tožnika ob ponovnem zaslišanju zanikala, da bi jima B. izročila ročno pisane simulacije gibanja tečaja, slednjega pa niso potrdile niti ostale zaslišane priče, ki so kreditno pogodbo sklepale v isti poslovalnici toženke kot tožnika.

Okoliščina, da sta bili kreditni pogodbi in Sporazuma o zavarovanju sklenjeni v obliki notarskega zapisa, toženke ne odvezuje njene pojasnilne dolžnosti. S tem, da sta bili kreditni pogodbi sklenjeni v notarskem zapisu, toženka še ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Toženka sicer vztraja, da sta tožnika prejela zadostne informacije, da sta se zavedala tveganja, ki je bilo povezano s sklenitvijo kreditnih pogodb, česar pa dokazni postopek ni potrdil. Zato pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrača kot neutemeljeno.

Skladno s sodno prakso kršitev pojasnilne dolžnosti pomeni kršitev profesionalne skrbnosti, s tem pa tudi kršitev načela vestnosti in poštenja. Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost zato pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja o valutni klavzuli (prvi odstavek 23. člena ZVPot), nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino kreditne pogodbe, pa ima za posledico ničnost pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani odločbi opredelilo do vseh odločilnih navedb toženke, zato ni utemeljen pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ne očitek o zagrešeni kršitvi iz 2., 22. in 23. člena Ustave RS.

Izpodbijana delna sodba ima jasne in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

Ostale pritožbene navedbe niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

-------------------------------

1Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami.

3Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

4Da je tožnikoma nudila informacije, ki jih je določal takrat veljavni ZPotK; da je v pogodbo vključila pojasnilo o valutnem tveganju in možnosti spremembe tečaja, da sta bila tožnika seznanjena z možnostjo nihanja tečaja.