Jedro

Tožena stranka je v odpovedi tožnici očitala, da je med delovnim časom opravljala delo za drugo podjetje. Tožnici je torej očitala (dalj časa) trajajočo kršitev, pri takšni kršitvi pa subjektivni rok za izredno odpoved ne more poteči, dokler kršitev traja. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da so očitki glede njenega preteklega ravnanja zastarani.

Pravilna je nadalje presoja sodišča prve stopnje, da gre za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Obveznost opravljanja dela je temeljna obveznost delavca v skladu s 33. členom ZDR-1. Delavec je dolžan opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela. Ravnanje tožnice, ki je v delovnem času, ko bi morala opravljati svoje delovne obveznosti, opravljala delo za tretjo osebo (s.p.), zaradi česar je delovno mesto redoma zapuščala, te skupne odsotnosti pa so lahko trajale tudi do ene ure dnevno, predstavlja hujše kršenje obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 5. 2022, temveč 30. 6. 2022 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico za čas od 1. 6. 2022 do 30. 6. 2022 prijavi v vsa obvezna socialna zavarovanja, ji v ustrezno evidenco vpiše delovno dobo za celotno omenjeno obdobje, ji za ta čas prizna vse pravice iz delovnega razmerja in ji obračuna mesečno nadomestilo plače v višini 2.081,49 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti zneska v plačilo do plačila, vse v 8 dneh (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 31. 5. 2022 podala tožnici, nezakonita in se razveljavi, da se ugotovi, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo od 1. 7. 2022 do 2. 4. 2023, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v višini 14.570,43 EUR bruto ter ji po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek, v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 9. dne od pravnomočnosti sodbe dalje do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od 1. 7. 2022 do 2. 4. 2023 prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja, ji v ustrezno evidenco vpisati delovno dobo za celotno omenjeno obdobje ter ji za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji obračunati mesečno bruto nadomestilo plač v znesku 2.081,49 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo v točki I izreka (v delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 30. 6. 2022), III in IV izreka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da presojana odpoved izpolnjuje zakonsko zahtevo po obrazložitvi odpovednega razloga in da je očitek ustrezno časovno opredeljen. Tožnica ne soglaša niti z dokaznimi zaključki in dokazno oceno sodišča. Sodišče se ni opredelilo do listinskih dokazov, ki jih je predložila tožnica, izpovedi prič in strank pa ni presojalo celovito. Tožena stranka ni konkretno opredelila očitane hude kršitve zapuščanja delovnega mesta v trajanju skupaj do ene ure dnevno, saj ni navedla niti enega konkretnega dneva, ko naj tožnica dela izven časa, predvidenega za odmor, ne bi opravljala, ampak imela zasebne klice, v trajanju do ene ure. A. A. naj bi že od leta 2018 ugotavljal, da je tožnica izven pisarne, na telefonu, že v letu 2020 in 2021 naj bi tudi ugotavljal, da je klicev preveč, vendar glede navedenega tožnica ni bila nikoli opozorjena, zato tudi takojšnja izredna odpoved ni na mestu. Toženka zasebnih klicev ne prepoveduje, pri tem pa je relevantno, da nobena od sodelavk ni znala pojasniti, o čem se je tožnica po telefonu dejansko pogovarjala. Sodišče napak zaključuje, da so bili klici poslovne narave, za takšne zaključke nima realne podlage in popolnoma spregleda, kako in koliko časa je dejansko potekal razgovor z B. B. Očitanega ravnanja po stališču tožnice ni mogoče opredeliti kot kršitve delovne obveznosti, še manj kot hudo kršitev, ki terja najhujšo delovnopravno sankcijo. Ni dokazano, da naj bi tožnica med delovnim časom opravljala delo za tretjo osebo. Tožnica je kratek pogovor z B. B. opravila med malico, klica med opravljanjem dela ni prevzela. Sodišče na podlagi nekonkretiziranih očitkov ne more oblikovati utemeljenih zaključkov, da je tožnica dlje časa vsakodnevno opravljala delo za drugega. Nerelevantno je ravnanje tožnice v letu 2022, saj so lahko predmet odpovedi le ravnanja, ki datirajo najmanj 6 mesecev nazaj in so očitki preteklih ravnanj zastarani. Tudi zaključki sodišča, da bi tožnica klice opravljala v pisarni, če ne bi šlo za opravljanje dela za drugega, nimajo podlage v dejstvih in izvedenih dokazih. Nobenih dokazov ni, da so bili poleg klica B. B., tudi drugi klici. Sodišče ni upoštevalo, da gre pri poslovanju podjetja C. za spletno trgovino, za katero je značilno, da ni osebnih kontaktov. Pojasnil tožnice in D. D. neutemeljeno ne sprejema in ne obravnava, ne glede na dejansko komunikacijo z B. B. Če tožnica s sodelavkami ni vzpostavila prijateljskega odnosa, je povsem logično, da pred njimi tudi ni opravljala telefonskih pogovorov, ki so se nanašali na zdravstveno stanje otrok. Sodišče ni ugotovilo koga in koliko naj bi tožnica motila, niti ni bilo ugotovljeno, da bi delo za toženo stranko trpelo, ali da s strani tožnice karkoli ni bilo narejeno oziroma ni bilo narejeno pravočasno. Iz izpovedi prič pa izhaja, da jih je motilo to, da tožnica ni delovala kot tim in se ni vključevala v pogovor oziroma se je od sodelavcev oddaljila. Pogosti klici ali odhodi iz pisarne, pri katerih delo za drugega ni dokazano, bi lahko utemeljevali le izrek pisnega opozorila. Sodišče sprejema zaključek, da je tožena stranka izgubila zaupanje v delo tožnice, vendar okoliščin ne tehta ter tako le pavšalno zaključuje, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Če se je tožnica le oglasila na telefon in klice ter pripravo ponudbe preložila na popoldanski čas, tožena stranka ni mogla utemeljeno izgubiti zaupanja v njeno delo, zato za utemeljenost izredne odpovedi ni podan pogoj iz 109. člena ZDR-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka tožnici zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da je tožnica storila v izpodbijani odpovedi očitano kršitev, to je, da je večkrat na dan med delovnim časom zapustila pisarno zaradi klicev, povezanih z dejavnostjo moževega s.p. in je tako med delovnim časom opravljala delo za njegov s.p., takšne odsotnosti pa so trajale skupaj tudi do ene ure dnevno.

6. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je presojana odpoved dovolj konkretizirana, saj je iz nje povsem jasno razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, slednji je bil tudi vsebinsko in časovno dovolj opredeljen, da je omogočal tako ustrezen zagovor delavke kot sodno presojo. Tožena stranka je v odpovedi tožnici očitala, da je že v obdobju pred 5. 5. 2022 med delovnim časom opravljala delo za podjetje C. s.p. Tožnici je torej očitala (dalj časa) trajajočo kršitev, pri takšni kršitvi pa subjektivni rok za izredno odpoved ne more poteči, dokler kršitev traja. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da so očitki glede njenega preteklega ravnanja zastarani.

7. Na podlagi izpovedi priče A. A., je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici to kršitev utemeljeno očitala tudi za obdobje pred 5. 5. 2022. A. A. je namreč prepričljivo izpovedal, da je opazil, da so se telefonski pogovori tožnice v letu 2021 drastično povečali, ter da je tožnica dnevno tudi po desetkrat zaradi klicev zapuščala pisarno. Njegovo izpoved so smiselno potrdile priče E. E., F. F., G. G. in H. H., pri čemer je priča E. E. pojasnila tudi, da so klici tožnice skupno lahko trajali tudi do ene ure dnevno ter da je tožnica s svojim ravnanjem motila kontinuiran delovni proces. Ker je z izpovedjo prič dokazano, da je tožnica na očitan način že dalj časa pred 5. 5. 2022 dnevno kršila svoje delovne obveznosti, ni relevantno, da tožena stranka ni opredelila (ter sodišče prve stopnje ni ugotovilo), kateri dan natančno je zapuščanje delovnega mesta zaradi spornih telefonskih klicev trajalo skupaj do ene ure dnevno.

8. Očitki o napačni in kot je mogoče smiselno povzeti iz pritožbe, nekritični dokazni oceni, ki ni upoštevala izpovedbe tožnice in njenega moža, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 8. člena ZPP, ki je bistveno kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. V obravnavani zadevi dokazni oceni tega ni mogoče očitati, pritožbeno sodišče pomislekov v pravilnost in popolnost dokazne ocene nima. Pri ugotavljanju okoliščin očitane kršitve je sodišče prve stopnje vsekakor upoštevalo tudi izpoved tožnice in njenega moža (tč. 8 obrazložitve). Iz katerih razlogov ni sledilo njuni izpovedi, pa je natančno in argumentirano pojasnilo, zato ne drži niti pritožbena navedba o tem, da razlogov za navedeno ni podalo. Sodišče prve stopnje je vsekakor izpovedi strank in prič povzelo in presodilo pravilno in celovito. Izpovedi prič A. A., E. E., F. F., G. G. in H. H. so bile skladne v zaznavi tožničinih pogostih odhodov z delovnega mesta zaradi telefonskih klicev, ki so bistveno odstopali od števila in trajanja zasebnih klicev, ki so jih imele ostale sodelavke, zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Pogostost klicev in posledično odhodov z delovnega mesta pa so zaznali celo zaposleni pri toženi stranki, ki s tožnico niso opravljali dela v istem prostoru (npr. H. H., A. A., I. I.), a je njeno ravnanje pritegnilo njihovo pozornost. Tožnica v pritožbi niti ne izpodbija verodostojnosti izpovedi navedenih prič, da slednje ne bi bile verodostojne pa ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje, kar je tudi izrecno zapisalo.

9. Držijo sicer pritožbene navedbe, da nobena od sodelavk ni vedela izpovedati, o čem se je tožnica po telefonu dejansko pogovarjala, kar je razumljivo, ker je tožnica zaradi telefonskih klicev praviloma zapustila pisarno z izgovorom, da slabo sliši oziroma je slab signal in je tudi sicer govorila šepetajoče. Kljub temu ta okoliščina ne omaja pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenih dokazov življenjsko in logično ugotovilo, da je tožnica delovno mesto pogosto in redoma zapuščala prav zaradi klicev poslovne narave, povezanih s podjetjem njenega moža. O navedenem se je lahko prepričalo na podlagi izpovedi B. B., ki se je kot potencialna kupka s tožnico pogovarjala dne 5. in 6. 5. 2022, pri čemer ji je tožnica v telefonskem pogovoru predstavila izdelke podjetja C. Izvedena klica prav gotovo potrjujeta potrebo po odzivnosti tožnice na objavljeno številko, zato so povsem neprepričljive pritožbene navedbe, da gre za spletno trgovino, za katero je značilno, da ni osebnih kontaktov. Če bi to držalo, tožničina telefonska številka ne bi bila objavljena. Ob dejstvu, da je bila tožničina telefonska številka objavljena kot kontaktna številka za zainteresirane kupce, da se je iz te telefonske številke kupcem dejansko javljala med delovnim časom, ter da so priče skladno izpovedale o pogostosti opravljenih klicev, zaradi katerih je tožnica redoma zapuščala delovno mesto, je zato povsem prepričljiv tudi zaključek sodišča, da to zagotovo nista bila edina dva klica, ki jih je v zvezi s podjetjem svojega moža opravila tožnica med delovnim časom oziroma, da je pogostost tožničine odsotnosti iz delovnega mesta pripisati prav opravljanju telefonskih klicev (ter s tem dela) za podjetje njenega moža in ne zasebnim klicem, ki bi se nanašali na zdravje otrok. Glede na navedeno niti ni relevantno, koliko časa sta omenjena klica dne 5. in 6. 5. 2022 trajala, niti ni pomembno dejstvo, da je tožnica B. B. pojasnila, da ji bo pisno ponudbo poslala popoldan po 16. uri. Do izpovedi te priče se je sodišče opredelilo v točki 11, zato nasprotne pritožbene navedbe ne držijo. Da bi tožnica klica dne 5. in 6. 5. 2022 opravila v času, predvidenem za odmor, tožnica v postopku ni dokazala, kot tudi ne, da bi sicer (tovrstne) telefonske klice opravljala v odmoru. Nasprotno iz dokaznega postopka izhaja, da je klice opravljala med delovnim časom, saj je priča E. E. izrecno pojasnila, da je tožnica s tem motila kontinuiran delovni proces. Tako ne drži niti pritožbena navedba, da delo za toženo stranko zaradi njenega ravnanja ni trpelo. Ravnanje tožnice ne izkazuje primernega odnosa do dela pri toženi stranki.

10. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih navedb in izvedenih dokazov, neposredno ali posredno. Pri tem je pojasniti, da niti ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je tudi listine, na katere se tožnica sklicuje v pritožbi (dnevnik klicev z dne 5. in 6. 5. 2022, izvidi o zdravstvenem stanju otrok, e-sporočila glede dostave prehranskih dopolnil) prebralo in jih vzelo na znanje, nato pa je v nadaljevanju tudi argumentirano obrazložilo, zakaj ne sledi tožnici (in s tem njenim listinskim dokazom), da je uporabljala telefonsko številko izključno za zasebne klice, ki so se nanašali predvsem na zdravje otrok. Predloženi listinski dokazi, na katere se v pritožbi sklicuje tožnica (nekateri so datumsko opredeljeni po datumu odpovedi) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne morejo izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje. Tudi če je tožnica opravila nekatere telefonske klice zaradi zdravja otrok, kar je bil gotovo tudi primer (F. F. je namreč pojasnila, da ko se je tožnica pogovarjala z otroci, je včasih šla iz pisarne včasih pa tudi ne) in kar je tožena stranka dopuščala, navedeno ne spremeni dejstva, da je tožena stranka uspela dokazati, da je tožnica med delovnim časom sprejemala tudi klice, povezane z dejavnostjo s.p. in je torej v delovnem času opravljala delo za samostojnega podjetnika C. s.p., s čimer svojega dela ni opravljala vestno in v času, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi.

11. Zgolj dejstvo, da tožnica na svoje ravnanje ni bila predhodno opozorjena, čeprav naj bi A. A. že v letu 2021 ugotavljal, da je klicev preveč, na presojo ne vpliva. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da naj bi A. A. že v letu 2021 ugotovil, da tožnica v času, ko je vključena v delovni proces, opravlja delo za tretjo osebo.

12. Pravilna je nadalje presoja sodišča prve stopnje, da gre za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Obveznost opravljanja dela je temeljna obveznost delavca v skladu s 33. členom ZDR-1. Delavec je dolžan opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela. Ravnanje tožnice, ki je v delovnem času, ko bi morala opravljati svoje delovne obveznosti, opravljala delo za tretjo osebo (s.p.), zaradi česar je delovno mesto redoma zapuščala, te skupne odsotnosti pa so lahko trajale tudi do ene ure dnevno, predstavlja hujše kršenje obveznosti iz delovnega razmerja.

13. Tožnica s pritožbenimi navedbami, da bi ji tožena stranka lahko podala zgolj pisno opozorilo, neupravičeno opozarja na nesorazmernost izrečenega ukrepa. Če delavec huje krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja ter obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, potem so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob dejstvu, da je v konkretni zadevi odpovedni razlog podan, pa tudi nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, toženi stranki ni mogoče očitati, da je izbrala nesorazmerno sankcijo.

14. Pritožba neutemeljeno vztraja, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno štelo, da je ta pogoj podan in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Pritožba sicer ne izpostavi, katerih okoliščin natančno sodišče ni upoštevalo, pa bi lahko privedle do drugačne odločitve, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da je sodišče pri presoji upoštevalo tako težo in naravo kršitve kot tudi odnos tožnice do delovnega kolektiva. V zvezi s tem pogojem sodišče ne presoja zgolj tega, ali je imela obravnavana kršitev že sama po sebi za posledico povsem porušeno zaupanje med strankama, temveč je potrebno odnos med strankama pogodbe presojati širše in celovito, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega delovnega razmerja in odnosa med pogodbenima strankama. V zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, je tako treba med drugim upoštevati tudi delavčevo preteklo delo, predvsem njegov odnos do dela in do drugih zaposlenih. Pritožbeno sodišče se strinja, da je tožena stranka objektivizirano utemeljila izgubljeno zaupanje v tožnico. Tožnica je s svojim ravnanjem kršila ključno pogodbeno obveznost, ta kršitev pa je očitno samo poglobila že prej omajano zaupanje delodajalca. Tožnica se je namreč v delovnem procesu povsem odmaknila od sodelavk, s sodelavkami ni govorila niti v zvezi z delovnimi nalogami, kar je izrecno pojasnil A. A. Tudi zakoniti zastopnik I. I. je izpovedal, da s tožnico ne bi mogel še naprej sodelovati tudi glede na dejstvo, da s kolegi nima odnosov in je s takšnim delavcem težko delati. Ob tovrstni kombinaciji okoliščin, ko je bil, z ozirom na kršitev, odnos tožnice do dela očitno neprimeren, takšen pa je bil tudi do drugih zaposlenih, je tudi po presoji pritožbenega sodišča popolna izguba zaupanja razumljiva in življenjsko logična. Pravilna je torej presoja, da je medsebojno razmerje pogodbenih strank tako omajano, da njuno nadaljnje sodelovanje ni bilo mogoče, zaradi česar je izpolnjen tudi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje opredelitev do vseh pravno pomembnih dejstev, pritožbene navedbe (pritožbeno sodišče se je skladno s 360. členom ZPP opredelilo le do odločilnih) pa ne vzbujajo dvoma niti v dokazne niti materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje.

16. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Podane pa tudi niso kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani del sodbe potrditi (353. člen ZPP).

17. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).