Jedro

Tožeči stranki v tožbi sicer ni potrebno navesti vseh dokazov, mora pa v tožbi ponuditi vsaj določen dokaz za vsak posamezen dejanski sklop.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi t a sklepa sodišča prve stopnje z dne 06.02.2007 in 09.02.2007.

Obrazložitev

S sklepom z dne 06.02.2007 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks, s sklepom z dne 09.02.2007 pa je odločilo, da se vloga – tožba tožeče stranke z dne 27.11.2006 zavrže. Zoper oba sklepa se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks z dne 06.02.2007 navaja, da prejema le dohodek v višini 378,80 EUR, s čimer je sodišče prve stopnje seznanjeno, saj je banka na podlagi sklepov o izvršbi blokirala njena denarna sredstva in so zato navedbe s strani sodišča prve stopnje o njenih prejemkih nesmiselne. Ti obstajajo le na papirju, dejansko pa ne zadoščajo niti za stroške dela, kaj šele za plačilo sodne takse v višini 150 EUR.

V pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe z dne 09.02.2007 pa tožeča stranka navaja, da je toženo stranko pozvala na odgovor, kar ni storila v postavljenem roku. Podatke o njenem izpadu prometa ima S., ki je o zadevi obveščena, kakor tudi še o ostalih posameznikih, ki raznašajo podobne govorice in jih tožeča stranka v pritožbi poimensko navaja. Za vse bo vložena vzporedna tožba s strani S. zaradi gospodarske škode, ki se povzroča podjetju, z zahtevkom za solidarno povrnitev škode. Tožeča stranka še navaja, da ima dokazilo z zapisnika, podanega na PP A., v katerem tožena stranka blati njeno ime brez dokazov za svoje navedbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks z dne 06.02.2007: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so skupni dohodki tožeče stranke znašali leta 2006 v mesecu septembru 132.880,40 SIT, v mesecu oktobru 194.524,00 SIT in v mesecu novembru 169.956,70 SIT, kar predstavlja dohodke, ki tožeči stranki (upoštevaje tudi, da v gospodinjstvu živi sama in da s svojimi dohodki ne vzdržuje nikogar drugega) omogočajo plačilo takse za tožbo v višini 150,00 EUR (35.946,00 SIT), ne da bi jo to bistveno obremenilo v smislu možnosti za lastno preživljanje. Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje o višini dohodkov, kot izhajajo iz predlogu za oprostitev plačila sodne takse predloženih listin, tožeča stranka ne izpodbija, izpostavlja pa dejstvo, da navedeni zneski ne predstavljajo realnih razpoložljivih sredstev, saj so obremenjeni na podlagi številnih izvršilnih postopkov, o katerih je sodišče prve stopnje tudi seznanila s svojo vlogo z dne 30.01.2007. V zvezi s tem pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zmanjšanja dohodkov, kot izhajajo iz predloženih plačilnih list, zgolj z navedbo opravilnih številk izvršilnih postopkov (pri čemer ni navedla niti, pred katerimi sodišči naj bi se ti vodili) ni izkazala. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja na 226. čl. Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da mora stranka praviloma sama predložiti listine, na katere se sklicuje v dokaz svojih navedb in s katerimi tožeča stranka kot dolžnik v predmetnih izvršilnih postopkih gotovo razpolaga in nasprotnega tudi ne zatrjuje.

K pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe z dne 09.02.2007: V skladu z določbo 1. odst. 180. čl. ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). V kolikor tožba ne vsebuje vsega, kar je treba, da se lahko obravnava, zahteva sodišče, da se vloga popravi ali dopolni. Če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže (108. čl. ZPP). Na te določbe (ZPP) se je pravilno oprlo tudi sodišče prve stopnje pri odločitvi, ki je predmet tega pritožbenega izpodbijanja. Pravilno ugotavlja, da tožbeni zahtevek, „da je tožena stranka dolžna v 14 dneh po pravnomočnosti sodbe poslati osebam, za katere se ugotovi, da jim je bila posredovana neresnična in nedovoljena informacija o tožeči stranki, obvestilo o neresničnosti“, ni določen do takšne mere, da bi bil sposoben obravnave, saj ni opredeljeno, kdo naj bi bil seznanjen z domnevnimi neresnicami. In tudi, da je tožba nepopolna, saj tožeča stranka v dokaz v tožbi zatrjevanih dejstev ni navedla nobenega dokaza, kot to zahteva cit. določba 180. čl. ZPP. Tožeči stranki v tožbi sicer ni potrebno navesti vseh dokazov (brez omejitev jih bo lahko navedla tudi kasneje, vse do konca prvega naroka za glavno obravnavo; 286. čl. ZPP), mora pa v tožbi ponuditi vsaj določen dokaz za vsak posamezen dejanski sklop. Tožeča stranka pa s tem, ko ni ponudila niti enega dokaza, tudi temu standardu ni zadostila, zaradi česar je sodišče prve stopnje povsem pravilno zavrglo tožbo kot nepopolno, saj je tožeča stranka kljub pozivu ni ustrezno popravila in dopolnila (4. odst. 108. čl. ZPP).

Ker pritožbi nista utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in oba izpodbijana sklepa potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).