Jedro

Na podlagi navedenega sporazuma (s sporazumom je dovoljena uporaba poti tožniku ne samo po občini, temveč tudi po tožencu, vse do preklica) je tožnik pridobil položaj prekarista, ki pa ne uživa posestnega varstva zoper toženca kot solastnika oziroma sedaj lastnika nepremičnine, ki je preklical dogovorjeni prekarij, to je uporabo poti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), da jo je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) motila v mirni posesti poti, po kateri je opravljala prevoze z dvoriščne strani za potrebe in do gostinskega lokala B. na naslova S., M. s tem, da je dne 29. 9. 2021 zaprla in zaklenila ograjna vrata na poti ob stavbi iz S. ulice ter dne 4. 10. 2021 na pot, ki vodi iz ulice postavila na začetek poti osebno vozilo. V odločbi o pravdnih stroških je tožnika zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženca v znesku 1.689,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Prvostopni sklep s pritožbo izpodbija tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V zvezi z dostopom iz S. ulice je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo, da tožnik ni uporabljal poti iz S. ulice, ker je navedeno pot uporabljala od leta 2015 do 2017. Pri tem prvostopno sodišče očitno tudi meša ograje, s katerimi je toženec preprečil uporabo poti, ker je toženec zaklenil vrata ograje na poti, preko katere je pot za prevoze do najetega lokala uporabljal tožnik iz S. ulice. Tako pa je zmotna presoja prvostopnega sodišča, da tožnik ni bil moten v posesti poti, po kateri je dostopal do najetega lokala iz S. ulice. Glede uporabe poti z dostopom iz Ulice je prvostopno sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je navedeno pot tožnik uporabljal za dovoze blaga do najetega lokala, zmotno pa je presodilo, da je bil za uporabo te poti dogovorjen prekarij, ker tožnik in toženec glede uporabe te poti nista sklepala prav nobenega dogovora. Res je, da je navedeno pot tožnik uporabljal za prevoze na podlagi sporazuma, ki sta ga sklenili Mestna občina in toženec, s katerim je bil tožnik tudi seznanjen, vendar prenehanje veljavnosti navedenega sporazuma še ne pomeni, da tožnik ni izvrševal posesti sporne poti. Nasprotno, posest je izvrševal vse do tedaj, ko mu je toženec to onemogočil s postavitvijo avtomobila na pot. Tožnik je bil s takim ravnanjem toženca moten v posesti poti. Nasprotni zaključek sodišča prve stopnje je dejansko in pravno zmoten. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za potrditev prvostopnega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni sporno, da je tožnik najemnik gostinskega lokala B. in da je toženec zaklenil ograjna vrata na poti iz S. ulice in na poti iz ulice postavil na začetek poti vozilo ter s tem preprečil uporabo poti do skladišča gostinskega lokala. Sporno je, ali je tožnik izvrševal posest poti iz S. ulice in ali je tožnik pot iz ulice uporabljal kot prekarist. 6. Sodno varstvo posesti urejuje 33. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)1, obseg sodnega varstva pa določba 426. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)2. **Glede motenja dostopa poti iz S. ulice:**

7. Prvostopno sodišče pravilno, tudi na podlagi same izpovedbe tožnika, ugotavlja, da je navedeno pot v času adaptacije lokala v letu 2015 oziroma 2016 uporabljal tožnik z dovoljenjem toženca, kasneje pa te poti ni več uporabljal, ker je uporabljal pot, na katero je dostopal po C. ulici, po zaprtju le te pa pot, na katero je dostopal iz ulice. Sicer pa tudi v pritožbi tožnik navaja, da je dostop iz S. ulice s soglasjem toženca uporabljal od leta 2015 do leta 2017, kar potrjuje pravilnost zaključka prvostopnega sodišča, da tožnik v letu 2021, ko je toženec zaklenil vrata ograje, navedene poti ni uporabljal in je tako ni imel v posesti. Ker tožnik na navedeni poti ni imel posesti, ne more uživati posestnega varstva. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

**Glede motenja dostopa poti iz N. ulice.**

8. Prvostopno sodišče ima prav, da je tožnik navedeno pot uporabljal kot prekarist3. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je uporaba navedene poti tožniku bila dovoljena na podlagi Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij, ki sta ga dogovorila Mestna občina in toženec (priloga B19, nadalje sporazum) in da je navedeni sporazum v letu 2020 zaradi preklica po občini prenehal veljati, o čemer je bil seznanjen tudi tožnik. Toženec pa je po prenehanju veljavnosti sporazuma tožniku tudi prepovedal in s tem preklical uporabo poti. Na podlagi navedenega sporazuma (s sporazumom je dovoljena uporaba poti tožniku ne samo po občini, temveč tudi po tožencu, vse do preklica) je tožnik pridobil položaj prekarista, ki pa ne uživa posestnega varstva zoper toženca kot solastnika oziroma sedaj lastnika nepremičnine, ki je preklical dogovorjeni prekarij, to je uporabo poti. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu s 366. členom v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevane kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni odločilno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

1 Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika.Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena tega zakona. Posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. 2 Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti in nepoštenosti posesti ali odškodninski zahtevki. 3 Prekarij ureja določba tretjega odstavka 583. člena Obligacijskega zakonika, ki določa: Če čas trajanja in namen uporabe nista določena, lahko posodnik zahteva stvar kadarkoli hoče.