Jedro

Običajni hierarhični in kolegialni odnosi med sodniki, ki temeljijo na opravljanju njihovega poklica, ne morejo vzbujati dvoma v zunanji videz nepristranskosti sojenja.

Izrek

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani je v teku kazenski postopek zoper obdolženega R. S. zaradi treh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Obdolženemu se po obtožnem predlogu očita, da naj bi kazniva dejanja storil s tem, da je z navedbami v pismih, ki jih je dne 17. 4. 2011 oddal na pošti v Lescah in poslal na Višje sodišče v Ljubljani, razžalil tri višje sodnike iz kazenskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani, A. A., B. B. in C. C. 2. Predlog za prenos krajevne pristojnosti vlaga okrajna sodnica G. G., ki ji je bila zadeva dodeljena v reševanje. Predlog utemeljuje z navedbami, da oškodovanci v tej kazenski zadevi opravljajo funkcijo višjih sodnikov kazenskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani in v pritožbenem postopku odločajo o pritožbah zoper odločitve sodnikov Okrajnega sodišča v Ljubljani. Poleg tega vodijo izobraževanja za prvostopenjske sodnike, tudi sodnike iz kazenskega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani in so s temi sodniki najmanj v svojstvu znancev. Pojasnjuje še, da je obdolženec dne 4. 5. 2015 podal zahtevo za izločitev tedaj razpravljajoče okrajne sodnice F. F., v kateri se je skliceval na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015, z navedbo, da je Ustavno sodišče s to odločbo postavilo višji standard varstva človekovih pravic, ko je odločilo, da stranka v postopku lahko zahteva ne le izločitev poimensko navedenega sodnika zaradi obstoja okoliščin, ki vzbujajo dvom v njegovo subjektivno in objektivno nepristranskost, pač pa da lahko stranka v postopku zahteva tudi izločitev celotnega sodišča in s tem prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, kadar obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča kot institucije in ne le dvom v nepristranskost posamično in poimensko določenega sodnika. V podani izjavi po tretjem odstavku 42. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je bila tudi razpravljajoča okrajna sodnica F. F. mnenja, da so podane okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti sodnikov Okrajnega sodišča v Ljubljani, zato je predlagala svojo izločitev, kateri je bilo s sklepom predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani Su 589/2015 z dne 22. 10. 2015 tudi ugodeno. Kot izhaja iz obrazložitve omenjenega sklepa, je predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani ocenila, da so v tem primeru podane okoliščine iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti razpravljajoče sodnice F. F. Sodnica namreč višje sodnike, ki v tej zadevi nastopajo kot oškodovanci, pozna v zvezi z delom v službi. Oškodovanci kot višji sodniki Višjega sodišča v Ljubljani odločajo o rednih pravnih sredstvih, ki so vložena zoper odločbe prvostopenjskih sodišč, hkrati pa tudi ocenjujejo sodniško delo v zvezi z oceno sodniške službe za posameznega sodnika, saj personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani izdela ocene sodniške službe za okrajne sodnike v Ljubljani. Oškodovanci kot višji sodniki sodelujejo pri izobraževanju prvostopenjskih sodnikov, poleg tega pa so vsakoletno organizirani posveti za sodnike sodišč prve stopnje, ki jih vodijo nekateri višji sodniki. V obdobju, ko je bil kazenski oddelek Okrajnega sodišča v Ljubljani še stacioniran na naslovu Tavčarjeva 9, pa se je sodnica z oškodovanci tudi večkrat srečevala. Na podlagi navedenega je predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani ocenila, da se lahko upravičeno pojavi dvom v nepristranskost sodnice pri vodenju in izdaji sodne odločbe, zato je njenemu predlogu ugodila in izdala sklep o njeni izločitvi iz obravnavane kazenske zadeve. Predlagateljica meni, da je na podlagi navedenega predlog za prenos krajevne pristojnosti utemeljen, saj bo le na ta način lahko ohranjen videz nepristranskosti sojenja s strani strank v postopku, predvsem obdolženega H. H., in tudi v očeh javnosti, torej navzven, in Vrhovnemu sodišču predlaga, da za postopek določi drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju.

3. Vrhovno sodišče o predlogu za prenos krajevne pristojnosti v obravnavani kazenski zadevi odloča četrtič (prvič je predlog za prenos krajevne pristojnosti vložila takrat razpravljajoča okrajna sodnica F. F., druga dva predloga pa je vložil obdolženec). Vrhovno sodišče je že v svojih prejšnjih odločitvah poudarilo ustavno določilo o neodvisnosti sodnikov ter njihovi vezanosti na Ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava). Sodniki so dolžni vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodniški službi). Sodniki morajo o pravicah in dolžnostih ter o obtožbah odločati brez nepotrebnega odlašanja, neodvisno in nepristransko (četrti odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Od sodnikov se utemeljeno pričakuje, da običajni hierarhični in kolegialni odnosi med sodniki na njihovo sodno odločanje ne bodo imeli vpliva. Poleg tega na tej stopnji postopka, ko je obravnavani primer v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti ni mogoče že vnaprej dvomiti v nepristranskost odločanja sodišča druge stopnje. Zato je predlog v tem trenutku, ko izid kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje še ni znan, prav tako ni znano, ali bo višje sodišče v tej zadevi sploh odločalo, preuranjen.

4. Vrhovno sodišče zato kljub odločitvi predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani v sklepu Su 589/2015 z dne 22. 10. 2015, ki je okoliščine, ki so po vsebini identične okoliščinam, s katerimi predlog za prenos krajevne pristojnosti utemeljuje predlagateljica, ocenila kot takšne, da bi se na njihovi podlagi lahko upravičeno pojavil dvom v nepristranskost tedaj razpravljajoče okrajne sodnice F. F., ocenjuje, da ni vsebinsko novih razlogov za spremembo ustaljenega stališča, da običajni hierarhični in kolegialni odnosi med sodniki, ki temeljijo na opravljanju njihovega poklica, ne morejo vzbujati dvoma v zunanji videz nepristranskosti sojenja. Drugačna odločitev bi pomenila vnaprejšnje odrekanje objektivnosti sodnikom in sodišču že na podlagi dejstva, da sodniki izvršujejo sodno funkcijo in z njo povezane dejavnosti (izobraževanje, sodelovanje v organih sodniške samouprave). Zgolj dejstvo, da je predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani enake okoliščine ocenila drugače, kot je ustaljena praksa Vrhovnega sodišča, še ne pomeni, da bi moralo Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru slediti njeni odločitvi in predlogu za prenos krajevne pristojnosti ugoditi.

5. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da razlogi, ki jih v predlogu za prenos krajevne pristojnosti navaja predlagateljica, ne dajejo podlage za zaključek, da so podani tehtni razlogi po prvem odstavku 35. člena ZKP, ki bi utemeljevali prenos krajevne pristojnosti, zato je njen predlog zavrnilo.