Jedro

Pogoj iz Uredbe o sofinanciranju doktorskega študija, povzet v razpisu, po katerem delovni mentor ne sme biti strokovnjak, zaposlen v državni upravi, je jasen, zato na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe o strokovnosti in izkušenosti strokovnjaka, ki ga je za delovnega mentorja navedla tožnica, v kar sodišče niti ne dvomi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrnila tožničino vlogo na javni razpis „Inovativna shema za sofinanciranje doktorskega študija za spodbujanje sodelovanja z gospodarstvom in reševanja aktualnih družbenih izzivov – generacija 2012 Univerza v Ljubljani“ (Uradni list RS, št. 12/2013, v nadaljevanju javni razpis) za sofinanciranje doktorskega študija po 3.A točki javnega razpisa, z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je izbrala tožničino vlogo za sofinanciranje doktorskega študija po 3.B točki javnega razpisa v skupni vrednosti 5.250,00 EUR. S 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je odločila, da se zneski po študijskih letih ter način in pogoji koriščenja sofinanciranja določijo s pogodbo o sofinanciranju.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica oddala vlogo na javni razpis za sofinanciranje po 3.A točki javnega razpisa in podredno po 3.B točki javnega razpisa, če v fazi ocenjevanja po 3.A točki ne bi bila izbrana. Tožničina vloga je bila po 3.A točki javnega razpisa ocenjena z 47,99 točkami, in sicer po merilu 1 – ustreznost prijavitelja z 32,99 točkami, po merilu 2 – povezanost programa raziskovalnega dela s predvidenim sodelovanjem v relevantnih raziskovalnih programih/projektih s 5 točkami, pri merilu 3 – povezanost programa doktorskega študija z idejno zasnovo doktorske dizertacije z 10 točkami in pri merilu 4 – primernost in usposobljenost delovnega mentorja z 0 točkami. Glede merila primernosti in usposobljenosti delovnega mentorja je toženka ugotovila, da je tožnica v vlogi uveljavljala sodelovanje z delovnim mentorjem, ki je zaposlen v Nacionalnem preiskovalnem uradu, ki je organ v sestavi ministrstva za notranje zadeve, kar ni v skladu s pogojem iz javnega razpisa, po katerem delavni mentor ne more biti strokovnjak iz gospodarstva oziroma negospodarstva, zaposlen v državni upravi.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničin ugovor zoper izpodbijani sklep. Ugotovil je, da se glede na Evropsko klasifikacijo NACE dejavnost policije res uvršča v področje O, ki se šteje za negospodarsko dejavnost, vendar v skladu z razpisom delovni mentor ne more biti nekdo, ki je zaposlen v državni upravi. Pri tem se sklicuje na merilo za ocenjevanje vlog v javnem razpisu in odgovore na najpogostejša vprašanja, kar je oboje del razpisne dokumentacije ter 8. člen Uredbe o sofinanciranju doktorskega študija (v nadaljevanju Uredba). Razlago tožnice, ki pod pojem državne uprave uvršča zgolj vlado, ministrstvo in upravne enote pa ocenjuje kot napačno. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 14. člena Zakona o državni upravi. Tožničin ugovor, da bi morala pri merilu 4 pridobiti točke že zato, ker je toženka pri merilu 2 presodila, da je raziskovalni projekt v povezavi z reševanjem aktualnih družbenih izzivov, pa ocenjuje kot nepravilno, saj merili medsebojno nista povezani.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je policija uvrščena v področje O, natančno v podrazred O84.240 (po Evropski klasifikaciji NACE dejavnosti), ki se po javnem razpisu šteje za negospodarstvo, ki je s predmetnim razpisom sofinancirano. Pri tem se sklicuje tudi na odgovore na vprašanja, ki so del javnega razpisa in postanejo pravno zavezujoči. Enako velja tudi za Nacionalni preiskovalni urad, ki je skladno z 21. členom Zakona o organiziranosti in delu v policiji (v nadaljevanju ZODPol) organiziran v notranji organizacijski enoti generalne policijske uprave, pristojni za zatiranje kriminalitete in je pri izvajanju svojih nalog avtonomen. Zato se je tožnica utemeljeno lahko zanesla, da predlagani delovni mentor spada v področje negospodarstva. Obrazložitev toženke, da je policija kot državna uprava izvzeta iz tega razpisa, ocenjuje kot nejasno, nespecifično in nekonkretno.

Poleg tega meni, da če je bila njena tema pri merilih za sodelovanje pri projektih točkovana, ne more biti drugače v primeru delovnega mentorja. Poudarja, da je forenzična psihologija umeščena v ustrezno področje negospodarstva, izvzeti pa so kompetentni delovni mentorji, ki naj bi prihajali iz področja, ki je po mnenju toženke neupoštevano. Opozarja na izjemne delovne izkušnje spornega delovnega mentorja in pomembnost njegovega sodelovanja pri predmetnem raziskovalnem delu. Podarja pomen svojega raziskovalnega dela k trajnostnemu razvoju družbe, kar je namen in temelj razpisa. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe ter povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je v obravnavanem primeru nepomembna uvrstitev dejavnosti organizacije, v kateri je zaposlena oseba, ki jo tožnica predlaga za delovnega mentorja, saj v skladu z javnim razpisom mentor ne more biti oseba, ki je zaposlena v državni upravi. Pojasnjuje, zakaj spada Nacionalni preiskovalni urad v državno upravo. Kot nepravilno ocenjuje tožničino stališče, da dodelitev točk zaradi povezave raziskovalnega projekta z reševanjem aktualnih družbenih izzivov (merilo 2) povzroča tudi dodelitev točk pri merilu 5, saj gre za merila, ki medsebojno niso povezana.

Tožnica v pripravljalnih vlogah obširno prereka navedbe toženke iz odgovora na tožbo in ostalih vlog in med drugim navaja, da toženka ni imela jasnih izhodišč za razlago meril razpisa ter da za izpodbijano razlago nima pravne in dejanske podlage. Glede na odgovor, da spada delovanje področje njenega mentorja na negospodarsko področje, je utemeljeno lahko sklepala, da ne spada pod področje državne uprave, ki je izključitveni kriterij. Meni, da je pogoj razpisa treba tolmačiti tako, da so izključeni delovni mentorji iz državne uprave, ki so na tak ali drugačen način povezani z raziskovalno oz. drugo izključno izobraževalno ustanovo oz. organizacijo. Navaja še, da so po takem razumevanju vsa področja državne uprave negospodarska, zato ni jasno, kako bi se lahko za delovnega mentorja, ki ne izhaja iz državne uprave, lahko ugotovilo, da deluje na negospodarskem področju. Opozarja tudi na 22 ugovorov zoper izdane sklepe, od katerih se jih je 8 nanašalo na delovnega mentorja, kar kaže na nejasnost pogojev razpisa.

Toženka v pripravljalnih vlogah oporeka navedbam tožnice ter navaja, da je tožnica po lastni krivdi napačno interpretirala določila javnega razpisa, katerih razlag toženka ni nikoli spreminjala. Glede ugovora o nejasnosti pogoja razpisa glede tega, kdo je lahko delovni mentor, navaja, da sta le dve prijaviteljici v zvezi s tem vložili ugovor, kar predstavlja 0,64% prijaviteljev, kar kaže na jasnost pogoja. Oporeka stališču tožnice, da primernega mentorja za njeno področje študija ni, oporeka pa tudi navedbi, da mentorja, ki ne izhaja iz državne uprave, na področju negospodarstva ni.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno ocenjevanje tožničine vloge po 3.A točki javnega razpisa po merilu primernost in usposobljenost delovnega mentorja. Po tem merilu se po javnem razpisu ocenjuje relevantnost področja dela in referenc delovnega mentorja za raziskovalno delo in doktorski študij prijavitelja, delovni mentor pa je lahko strokovnjak iz gospodarstva oziroma negospodarstva, razen državne uprave, visokošolskih zavodov, raziskovalnih zavodov in raziskovalnih organizacij, v katerih je raziskovanje njihova osnovna dejavnost. Iz navedenega besedila, ki je skladno s tretjim odstavkom 8. člena Uredbe, tudi po presoji sodišča jasno in nedvomno izhaja, da če uveljavljani delovni mentor izhaja iz državne uprave, visokošolskih zavodov, javnih raziskovalnih zavodov in raziskovalnih organizacij, v katerih je raziskovanje njihova osnovna dejavnost, se njegova primernost in usposobljenost ter področje njegovega delovanja več ne ugotavljajo in kandidat po tem merilu prejme 0 točk. Takšna razlaga je skladna tudi z vlogo delovnega mentorja, ki je v povezovanju raziskovalnega dela z gospodarstvom ali negospodarstvom (četrti odstavek 8. člena Uredbe). Da bi bili iz ocenjevanja izključeni zgolj delovni mentorji iz državne uprave, ki so na tak ali drugačen način povezani z raziskovalno oz. drugo izključno izobraževalno ustanovo oz. organizacijo, pa niti iz navedene določbe Uredbe, niti iz navedenega merila razpisa, niti iz drugih določb javnega razpisa ne izhaja, zato ni utemeljen tožničin ugovor, da bi bilo treba sporno merilo razlagati tako.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica pri prijavi za sofinanciranje po 3.A točki javnega razpisa želela uveljavljati delovnega mentorja in s tem pridobiti točke še po merilu 4. Prav tako ni sporno, da je uveljavljani delovni mentor v obrazcu Izjava delovnega mentorja (obrazec št. 10-2) navedel, da je zaposlen v Nacionalnem preiskovalnem uradu. Ta pa tudi po presoji sodišča spada v državno upravo, saj niti Uredba, niti javni razpis za njegove potrebe drugačnega tolmačenja državne uprave, kot izhaja iz drugih zakonskih določb, ne določa. Po 1. členu Zakona o državni upravi (ZDU) državna uprava kot del izvršilne oblasti v Republiki Sloveniji izvršuje upravne naloge. Navedeno pomeni, da so državna uprava organi, ki izvršujejo upravne naloge. Po prvem odstavku 14. člena navedenega zakona upravne naloge opravljajo ministrstva, organi v njihovi sestavi in upravne enote (v nadaljnjem besedilu: upravni organi).

Po 21. členu ZODPol je Nacionalni preiskovalni urad specializirana kriminalistična preiskovalna enota, ki je organizirana v notranji organizacijski enoti generalne policijske uprave. Navedeno pomeni, da je Nacionalni preiskovalni urad del policije, ki je po 2. členu ZODPol organ v sestavi ministrstva, ki opravlja naloge, določene z zakoni ter na njihovimi podlagi izdanimi predpisi. Glede na to tudi Nacionalni preiskovalni urad kot del policije, ki je organ v sestavi ministrstva, opravlja upravne naloge, kar pomeni, da sodi pod državno upravo.

Strokovnjak, ki je zaposlen v Nacionalnem preiskovalnem uradu, torej ne more biti delovni mentor po predmetnem javnem razpisu, čeprav gre za področje (policija), ki po Evropski klasifikaciji NACE sodi med negospodarsko dejavnost. Iz odgovora, na katerega se v tožbi sklicuje tožnica in ji ga prilaga, pa ne izhaja, da se področje O, kamor sodi tudi Nacionalni preiskovalni urad, sofinancira, kot zmotno povzema tožnica, pač pa le, da skladno s Standardno klasifikacijo dejavnosti 2008 področje O spada med negospodarske dejavnosti. Pri tem pa je v navedenem odgovoru še posebej navedeno, da če prijavitelj uveljavlja delovnega mentorja, ki prihaja iz državne uprave, visokošolskih zavodov, javnih raziskovalnih zavodov in raziskovalnih organizacij, v katerih je raziskovanje njihova osnovna dejavnost, se primernost in usposobljenost takšnega strokovnjaka ne ocenjuje in prijavitelj zanj ne more prejeti dodatnih točk. Ker je, kot rečeno, pogoj iz Uredbe, povzet v razpisu, pa katerem delovni mentor ne sme biti strokovnjak, zaposlen v državni upravi, jasen, na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe o strokovnosti in izkušenosti strokovnjaka, ki ga je za delovnega mentorja navedla tožnica, v kar sodišče niti ne dvomi.

Ker se pri merilu pod točko 2 (Povezanost programa raziskovalnega dela s predvidenim sodelovanjem v relevantnih raziskovalnih programih/projektih) ocenjuje relevantnost raziskovalnih programov/projektov, v katere so vključeni prijavitelji in se za raziskovalni projekt v povezavi z reševanjem aktualnih družbenih problemov lahko pridobi 5 točk, pri merilu pod točko 4 (Primernost in usposobljenost delovnega mentorja), relevantnost področja dela in referenc delovnega mentorja za raziskovalno delo in doktorski študij prijavitelja, kadar se ta sploh ocenjuje, merili nista v taki medsebojni zvezi, da bi točkovanje enega od njih narekovalo tudi točkovanje pri drugem, kot zmotno meni tožnica. Tudi sicer pa v obravnavanem primeru pogojev za točkovanje primernosti in usposobljenosti delovnega mentorja v obravnavanem primeru ni bilo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata stranki, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.