Jedro

Pri zakonskemu institutu "usucapio libertatis" je bistveno, da je lastnik služeče nepremičnine (tožnica) prepovedal izvrševanje služnosti in bil pri tem tudi učinkovit. Na drugi strani pa se je lastnik gospodujoče nepremičnine (toženke) takšni prepovedi (konkludentno) uklonil in služnosti tri leta zaporedoma ni izvrševal.

Tožnica je svojo voljo po tem, da v svoji lastninski pravici ni več omejena, jasno in nedvoumno izrazila, ko je leta 2013 postavila ograjo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče je v I. točki izpodbijane sodbe ugotovilo, da so služnostne pravice hoje in vožnje, vknjižene na več (služečih) nepremičninah v k. o. X (v lasti tožnice) v korist vsakokratnega lastnika (gospodujočih) nepremičnin, prenehale. V II. točki izreka sodbe je tožbeni zahtevek (na izbris iz zemljiške knjige) zavrglo in v točkah izreka III. - V. odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov.

2.Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje prva toženka, in sicer iz pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu Zakona o pravdnem postopku1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje.

3.Navaja, da čeprav ograja zemljišča nesporno deli že od leta 2013, v njej obstojijo vrata oz. dvoje vrat - za pešce in vozila, v širini služnostne poti. Ko so enkrat v ograjo vgrajena vrata pa te ni mogoče oceniti kot upor izvrševanju služnosti. Sodišču očita, da je odločitev oprlo le na listinske dokaze, ogleda ni opravilo, izpovedi prič pa zmotno ocenilo. Pritožbi prilaga konfesorno tožbo zoper tožnico, ki naj jo pritožbeno sodišče sprejme, kot dovoljen dokaz, saj gre za novo dejstvo nastalo po zaključku obravnavanja.

4.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in izpostavlja, da konfesorna tožba ne more biti upoštevana, saj mu sploh še ni bila vročena.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje uradoma upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo. Prav tako ne, povsem pavšalno zatrjevane kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ustrezno in povsem jasno obrazložilo zakaj ogleda, pravočasno predlaganega le s strani tožnice, kot nepotrebnega ni opravilo.2 Takšnemu stališču pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

7.Glavnina pritožbe leži v nasprotovanju sprejeti dokazni oceni. Ta je po pregledu spisovne dokumentacije, zlasti skrbno ocenjenih izpovedb zaslišanih prič, prepričljiva, celovita in ji ni očitati nobenih pomanjkljivosti.

8.Pravilna je tudi materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da so v konkretni zadevi izpolnjene predpostavke za t. i. osvoboditev služnosti (usucapio libertatis). Ta je urejena v 1. alineji 223. člena Stvarnopravnega zakonika3 in predstavlja posebno kvalificirano obliko prenehanja stvarne služnosti zaradi njenega neizvrševanja. Pri obravnavanemu zakonskemu institutu je bistveno, da je lastnik služeče nepremičnine (tožnica) prepovedal izvrševanje služnosti in bil pri tem tudi učinkovit. Na drugi strani pa se je lastnik gospodujoče nepremičnine (toženke) takšni prepovedi (konkludentno) uklonil in služnosti tri leta zaporedoma ni izvrševal.

9.Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnica svojo voljo po tem, da v svoji lastninski pravici ni več omejena, jasno in nedvoumno izrazila, ko je leta 2013 postavila ograjo.4 Popolnoma neupoštevni so v tem delu pritožničini pomisleki, da v ograjo vgrajena vrata ne dopuščajo zaključka, da gre za upor izvrševanju služnosti. Nenazadnje to potrjuje ravno dejstvo, da tožnica ključev ali daljinskega upravljalnika ni delila s toženkami in tako kakršenkoli prehod onemogočila. Da je bila pri tem učinkovita kaže nadaljnje (konkludentno) postopanje toženk oz. bolje rečeno, njihova pasivnost. Prepovedi izvrševanja služnosti se namreč niso uprle ne dejansko, npr. z vnaprejšnjo uporabo služnostne poti (na silo)5, ampak je dokazni postopek pokazal, da so neuporabo služnostne poti (celo) izrecno priznale.6 Prav tako se niso uprle na drug (pravni) način, npr. z vložitvijo konfesorne ali motenjske tožbe. Na izpolnjenost časovne predpostavke neizvrševanja služnosti (zaporedna tri leta) pričajo v sodbi povzeta izpovedovanja zakonitih zastopnikov in prokuristov. Ti so bili jasni, da služnostne poti vse od postavitve ograje dalje (od leta 2013), niso (več) uporabljali.7 Zaradi opisane opustitve izvrševanja svojih pravic oz. pasivnosti toženk (ki jo prva toženka tudi pritožbeno ne zanika) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so nastopili zakonski razlogi za prenehanje služnosti.

10.Pritožbeno sodišče opozarja, da sodna praksa8 sicer veleva, da bi lahko proces osvoboditve služnosti prekinila ponovna (dejanska ali pravna) izvršitev služnosti. Vendar v konkretni zadevi do zaključka glavne obravnave9 do takšnega postopanja ni prišlo. Pritožbi priložena konfesorna tožba prve toženke zoper tožnico (z dne 8. 7. 2024), ki je bila vložena po zaključku glavne obravnave, naknadno, zato ne more biti upoštevna. Pritožbene navedbe, da gre za novo nastalo dejstvo tudi ne gre sprejeti, saj svoje predhodne pasivnosti (pri ustrezni zaščiti svoje pravice do stvarne služnosti) pritožnica s takšnim ravnanjem ne more sanirati.10

11.Po vsem povedanem pritožba ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

2Gl. točko 7 obrazložitve sodbe.

3Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ.

4Že sodba VSK Cp 228/2013 z dne 26. 11. 2013 izpostavi, da prav dejanska, fizična ovira (ograja, povišana škarpa) za izvrševanje služnosti pomeni upiranje uporabi služeče nepremičnine.

5Da bi služnost izvrševale le delno, v omejenem obsegu ali kako drugače dosegle odpiranje ograje, toženke niti niso trdile.

6Tako prva, kot tretja toženka v prilogi A 5.

7Ena izmed ugotovitev prvostopenjske sodbe je tudi, da se konkretna služnostna pot že pred postavitvijo ograje ni uporabljala, saj je izhod na Ulico (ki bi omogočil krožno pot) preprečevala še druga ograja (in območje mirnega prometa).

8Gl. VSL I Cp 2528/2014, VSL I Cp 1786/2017.

9Glavna obravnava je bila zaključena 19. 6. 2024, sodba pa je bila izdana po pravnomočnosti zvočnega posnetka, dne 21. 8. 2024.

10Časovno sosledje vložitve konfesorne tožbe (po končani glavni obravnavi in pred izdajo sodbe) pritožbenemu sodišču poraja dvom v pošteno ravnanje prve toženke (ravnanje v nasprotju z načelom venire contra factum proprium).