Jedro

Občinski odloki o kategorizaciji javnih cest, ki kategorizirajo ceste, ki potekajo po zemljiščih v zasebni lasti, so v neskladju z 69. členom Ustave.

Občina je tista, ki bi morala v skladu z zakonodajo poskrbeti, da bi dejanska cesta to postala tudi pravno; poskrbeti bi torej morala, da bi na zemljiščih pridobila lastninsko pravico, ki je pogoj, da se cesta lahko kategorizira ter vpiše v zemljiško knjigo kot javno dobro v lasti občine. Določila ZCes-1 za del zemljišča, ki je v zasebni lasti, ne veljajo.

Odobritev oziroma pristanek lastnika služečega zemljišča, da se služnost lahko izvršuje, ni predpostavka za pridobitev služnosti na podlagi priposestvovanja.

Izrek

I. Pritožba prvo in drugotožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba v točki I. izreka glede obstoja služnosti voženj z osebnimi in tovornimi vozili v breme vsakokratnega lastnika zemljišč parc. št. 288/0 in parc. št. 289/0 obe k.o. X (solast prvo in drugotožene stranke) ter v stroškovnem delu (točka III. izreka) v razmerju do prvo in drugotožene stranke.

II. Pritožbi tretjetožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek glede obstoja služnosti voženj z osebnimi in tovornimi vozili v breme vsakokratnega lastnika zemljišč parc. št. 89/11 in parc. št. 286/10 obe k.o. X (last tretjetoženke), v stroškovnem delu (točka III. izreka) pa tako, da je dolžna tožeča stranka povrniti stroške postopka tretjetožene stranke, in sicer v višini 404,30 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka je dolžna tretjetoženi stranki povrniti 194,22 EUR stroškov pritožbenega postopka; prvo in drugotožena stranka pa tožeči stranki 289,75 EUR stroškov pritožbenega postopka, obe v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da za potrebe gospodujočih zemljišč parc. št. 89/5 in 89/9 k.o. X (solast prvo in drugotožeče stranke) in parc. št. 286/3 ter 286/7 k.o. X (solast tretje in četrtotožeče stranke) obstaja služnost voženj z osebnimi in tovornimi vozili v breme vsakokratnega lastnika zemljišč parc. št. 288/0 in 289/0 k.o. X (solast prvo in drugotožene stranke) in parc. št. 89/11 ter 286/10 k.o. X (last tretjetoženke), po obstoječi asfaltirani javni poti v širini največ 3 m, ki poteka po trasi, razvidni na skici terenske meritve z dne 6.11.2010, ki je sestavni del sodbe (točka I. izreka); v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter tožencem naložilo, da so dolžni nerazdelno povrniti tožnikom 570,05 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Prvo in drugotožena stranka se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podrejeno, da jo razveljavi in vrne v novo sojenje. Ne strinja se z zaključki, da naj bi bila uporaba spornega zemljišča s strani tožnikov nemotena najmanj od leta 1978 oziroma 1982 do poletja 2010. Izpodbija dokazno oceno sodišča, očita mu, da se ni ukvarjalo z njunimi trditvami, da nista nikoli dovolila uporabe sporne poti po njunih nepremičninah. Najmanj od leta 1992 so opozarjali tožnike, da nimajo pravice voziti po njunih nepremičninah. Trditvena podlaga tožnikov za ugotovitev obstoja stvarne služnosti ni zadostna, z zaslišanjem pa je ni mogoče nadomestiti. Ker se stanovanjska hiša prvih dveh tožnikov nahaja neposredno ob javni cesti, nikoli ni bilo potrebe, da bi uporabljala vtoževana zemljišča. Samo četrtemu tožniku sta najprej dovolila prevoz preko parcel 288 in 289 k.o. X, potem pa sta to preklicala. Ker gre za njuni zemljišči lahko prehod prepovesta komur želita.

3. Tretjetožena stranka sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Cesta, na kateri tožniki zahtevajo ugotovitev obstoja služnosti, predstavlja javno cesto, ki je bila kategorizirana z Odlokom o kategorizaciji cest v Občini Litija (1) (v nadaljevanju Odlok o kategorizaciji). V nasprotju s tem dejstvom je sodišče odločilo, da pot še vedno predstavlja zasebno zemljišče. Opozarja na določbe Zakona o cestah (2) (ZCes-1), po katerih so javne ceste javno dobro in na njih ni mogoče pridobiti stvarnih pravic. Čeprav poteka po nepremičninah v t.i. zasebni lasti, še vedno predstavlja javno cesto (VSC Cp 405/2010). Iz odločb Ustavnega sodišča (3) izhaja obveznost občine kategorizirati javno cesto čeprav še ni izvedla postopka razlastitve ali pridobila lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Prvostopenjsko sodišče pri odločanju ne bi smelo popolnoma prezreti Odloka o kategorizaciji in da gre za javno cesto, posledično bi moralo upoštevati določbe ZCes-1, ki urejajo stvarnopravni režim javnih cest. Pridobitev služnosti na predmetni poti ni mogoča, ker jo ima v skladu z zakonom pravico uporabljati vsak, zato tožniki nimajo niti pravnega interesa za ugotovitev služnosti.

4. Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila. Pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča ter predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

5. Pritožba prvo in drugotožene stranke ni utemeljena, pritožba tretjetožene stranke pa je utemeljena.

6. Po 125. členu Ustave RS in 3. členu Zakona o sodiščih so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon. Zato če sodišče meni, da podzakonski predpis ni v skladu z Ustavo in/ali zakonom, nanj ni vezano (exceptio illegalis). To pomeni, da neustavnega oziroma nezakonitega podzakonskega akta pri svoji odločitvi ne uporabi. Ustavno sodišče je v številnih primerih odločalo o ustavnosti in zakonitosti občinskih odlokov o kategorizaciji občinskih cest. Presodilo je, da so odloki v delu, ko kategorizirajo poti in ceste, ki potekajo po zemljiščih v zasebni lasti, v nasprotju z Ustavo. Sprva je izdajalo ugotovitvene odločbe in določalo način izvršitve – ali sklenitev pravnega posla za pridobitev zemljišč, ali razlastitveni postopek, ali izpeljati postopek za ukinitev javne ceste. Nato pa je spremenilo način odločanja in izpodbijane odloke razveljavilo, najprej z odložnim rokom, v zadnjem času pa odloke takoj razveljavi. (4) Ustavno sodišče je tako že v več deset primerih presodilo, da so občinski odloki o kategorizaciji javnih cest, ki kategorizirajo ceste, ki potekajo po zemljiščih v zasebni lasti, v neskladju z 69. členom Ustave.

7. Nesporno je, da je tretjetožena stranka z Odlokom o kategorizaciji kategorizirala tudi del poti, ki poteka po delu parc. št. 288/0 in delu parc. št. 289/0 k.o. X, ki sta v lasti prvo in drugotožene stranke, ter po parc. št. 89/11 in 286/10, ki sta bili v času odločanja prvostopenjskega sodišča že njena last. Glede na ustaljeno sodno prakso Ustavnega sodišča je Odlok o kategorizaciji v delu, ki se nanaša na parc. št. 288/0 in 289/0, neustaven. Zato nanj v tem delu sodišče ne sme opreti svoje odločitve. Ker tretjetožena stranka ni izpeljala ustreznih postopkov za kategorizacijo sporne ceste, ta v delu, kjer gre po nepremičninah prvo in drugotožene stranke, nima statusa javne ceste, in je v tem delu (še) ni mogoče razglasiti za javno dobro.(5) Občina je tista, ki bi morala v skladu z zakonodajo poskrbeti, da bi dejanska cesta to postala tudi pravno; poskrbeti bi torej morala, da bi na zemljiščih pridobila lastninsko pravico, ki je pogoj, da se cesta lahko kategorizira ter vpiše v zemljiško knjigo kot javno dobro v lasti občine. Določila ZCes-1 za del zemljišča, ki je v zasebni lasti, ne veljajo. Prvo in drugotožena stranka zato lahko skladno s prvim odstavkom 37. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) prosto odločata komu in za potrebe katerih nepremičnin dovoljujeta prehod oziroma vožnjo po svojem zemljišču. Lahko pa se njuna lastninska pravica omeji, če je to v skladu z zakonom. Na zasebnem zemljišču je mogoče priposestvovati stvarno služnost, če so za to izpolnjeni pogoji, predpisani v 217. členu SPZ.

8. S strani prvo in drugotožene stranke izpodbijani dokazni oceni prvostopenjskega sodišča višje sodišče v celoti pritrjuje, saj je v 8. členu ZPP skladna – celostna. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze ter jih vestno in skrbno presodilo ter sprejelo življenjsko logične zaključke o dejstvih. Pritožba prvo in drugotožene stranke ne konkretizira katerim dokazom prvostopenjsko sodišče naj ne bi verjelo, dokaze le drugače interpretira. Pritožbeno sodišče pa soglaša z oceno prvostopenjskega, da prva dva toženca s predloženimi listinami in svojo izpovedbo nista uspela izkazati, da sta pred letom 2010 prepovedovala tožnikom in drugim dostop do nepremičnin tožnikov po poti, ki delno poteka po njunih nepremičninah. Nihče razen prvo in drugotožene stranke ni izpovedoval o začasnem dovoljenju za uporabo poti, ki da je bilo preklicano, izpovedba prvo in drugotožene stranke glede tega pa ni konsistentna, zato sodišče prve stopnje utemeljeno sledi tožečim strankam in pričam, saj njihove izpovedbe niso z ničemer izpodbite. Tako je tožnikom uspelo s svojimi izpovedbami, izpovedbami prič B. S., in T. P. ter B. S., ob upoštevanju nespornih dejstev, da po sporni poti vozi šolski avtobus, vozila pošte in javnega komunalnega podjetja, dokazati, da so pot tako kot vsi drugi uporabljali tudi oni, in to najmanj od takrat, ko so začeli graditi hiše, to je od leta 1978 oziroma 1982, ter da sta se prvi in drugi toženec uporabi poti uprla šele poleti 2010. 9. Ali sta prvi in drugi toženec tožnikom kdaj izrecno dovolila uporabo sporne poti, za razsojo ni relevantno. Skladno z drugim odstavkom 217. člena SPZ namreč stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če lastnik gospodujoče stvari služnost dejansko izvršuje 20 let, lastnik služeče stvari pa izvrševanju služnosti ne nasprotuje (nepravo priposestvovanje služnosti). Dobra vera priposestvovalca se v tem primeru ne zahteva. Zadošča že, da se stvarna služnost dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten. Da to ni, je pravilno obrazložilo prvo sodišče. Odobritev oziroma pristanek lastnika služečega zemljišča, da se služnost lahko izvršuje, ni predpostavka za pridobitev služnosti na podlagi priposestvovanja. (6)

10. Že iz tožbenih navedb izhaja, da tožniki sporno pot uporabljajo za dostop do svojih nepremičnin in kot pot v center naselja X (kjer so trgovine, pošta, ipd.), da po njej vsakodnevno hodijo in vozijo. Iz teh navedb jasno izhaja način in namen izvrševanja služnosti, tako da so pritožbene navedbe o pomanjkljivi trditveni podlagi protispisne. Ali obstaja še kakšna druga pot za dostop do nepremičnin tožnikov in če bi lahko tožniki do svojih nepremičnin dostopali drugače, za odločitev ni relevantno. Tožniki so dokazali, da so več kot 20 let dostopali do svojih nepremičnin po sporni poti, prvo in drugotožena stranka pa nista uspeli dokazati, da sta se temu, predno je prišlo med pravdnimi strankami do spora, upirala.

11. V pritožbi prvo in drugotožene stranke uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Odločitev o priposestvovanju stvarne služnosti za potrebe nepremičnin tožnikov po delu nepremičnin v lasti tožencev je materialnopravno pravilna. Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, prvo sodišče ni zagrešilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo prvo in drugotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje kolikor se nanaša na prvo in drugotoženo stranko (353. člen ZPP).

12. Odlok o kategorizaciji v delu, ko cesta poteka po nepremičninah, ki so bile v času odločanja že v lasti tretjetožene stranke, ni neustaven. Zato ga mora sodišče pri odločitvi uporabiti oziroma svojo odločitev opreti nanj. V delu, kjer gre za kategorizirano javno cesto, pa stvarne služnosti ni mogoče pridobiti. Po 3. členu ZCes-1 so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa, na njih ni mogoče pridobiti stvarnih pravic, razen služnosti za komunalne in druge javne vode. Glede na obrazloženo je odločitev prvostopenjskega sodišča o priposestvovanju služnosti vožnje po javni cesti, ki poteka po nepremičninah tretje tožene stranke, to je parc. št. 89/11 in 286/10 k.o. X, materialnopravno zmotna. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Zaradi spremembe izpodbijane odločitve v delu, ki se nanaša na tretje toženo stranko je moralo skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP višje sodišče odločiti o stroških postopka tretje tožene stranke. Ker je po spremembi sodbe uspela, so ji tožniki dolžni povrniti potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo po priloženem stroškovniku in skladno z določili Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Odločitve prvega sodišča, da znaša vrednost spornega predmeta 1.500,00 EUR, nihče ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče pri odmeri stroškov postopka upoštevalo to vrednost. Potrebni pravdni stroški tretje tožene stranke znesejo 404,30 EUR: 113,10 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, 104,40 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102, 20,00 EUR pavšala po tar. št. 6002 ZOdvT, 52,25 EUR DDV-ja (tar. št. 6007) in 114,55 EUR kilometrine za pristop na štiri naroke.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Prvo in drugotožena stranka, ki s pritožbo nista uspeli, morata tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 1.500,00 EUR znesejo: 217,50 EUR nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 3210 v zvezi s tar. št. 1200 ZOdvT), 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 52,25 DDV-ja; skupaj 289,75 EUR. Stroškov za tiskanje in fotokopiranje višje sodišče ni priznalo, ker jih tožeča stranka ni ustrezno specificirala. Pritožbeni stroški tretjetožene stranke znesejo 194,22 EUR: 139,20 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 35,02 EUR DDV-ja. Povrniti ji mora tožeča stranka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

15. Skladno s 313. členom ZPP je drugostopenjsko sodišče določilo 15-dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postopka. Če jih za plačilo zavezane stranke ne bodo plačale v roku, bodo prišle v zamudo in od tedaj dalje dolgovale še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

(1) Uradni list RS, št. 75/08. (2) Uradni list RS, št. 109/2010, 48/2012. (3) Npr. U-I-387/02 z dne 20.5.2004. (4) Npr. odločba U-I-289/12; gl. tudi Marija Krisper – Kramberger, Lastninskopravni režim javnih cest – občinske javne ceste v praksi, Podjetje in delo – 2011, št. 6 – 7

(5) Pritožbeno sodišče pripominja, da so bile odločbe, na katere se sklicuje tretjetožena stranka, izdane predno je US začelo razveljavljati odloke, zato njihova argumentacija ne zdrži več.

(6) Tone Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, stran 229.