Jedro

Sestava končnega seznama upravičencev je izraz vloge tožene stranke (občine), ki je v postopku vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje nastopila kot upravičenka v imenu dejanskih končnih upravičencev in da ne gre za ravnanje toženke kot oblastvenega organa oziroma organa v izvajanju javnih pooblastil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje postopek zoper drugega tožnika zaradi umika tožbe ustavilo (točka I izreka), tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrnilo (točka II izreka) ter prvemu in drugemu tožniku naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka (točki III in IV izreka).

2. Proti navedeni odločbi se je pravočasno pritožil prvi tožnik (zoper odločitev iz II. in III. točke izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navedel je, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno štelo, da prvi tožnik (v nadaljevanju tožnik) ni upravičen do vračila sredstev po Odloku o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje na območju občine Železniki, ker ni na seznamu, da je prijava tožnika prepozna in da komisija ni bila dolžna upoštevati določb Zakona o splošnem upravnem postopku. Odlok ne določa roka, v katerem bi tožnik moral uveljavljati svojo pravico in prav tako ne določa morebitnega pravnega sredstva, ki bi ga imel dejanski upravičenec do vračila, ki ga komisija ne bi uvrstila na objavljeni seznam. Tožena stranka je v postopku oblikovanja seznama dejanskih končnih upravičencev odločala o pravicah in obveznostih posameznikov, zato je potrebna najmanj smiselna uporaba določb ZUP. Edino taka razlaga lahko zagotavlja minimum pravne varnosti posameznikov in preprečuje arbitrarno delovanje občinskih organov. Da je potrebna najmanj smiselna uporaba ZUP izhaja tudi iz sodne prakse in strokovnega pravnega mnenja Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Če bi vzdržalo stališče prvostopnega sodišča, bi občina oziroma komisija lahko seznam objavila npr. le za tri ure, izključila vsako možnost ugovorov in pravnih sredstev, ter si tako prisvojila znatni delež prejetih sredstev. Materialnopravno zmotno je stališče, da je tožena stranka delovala kot zastopnik občanov in ne kot oblastveni organ. ZUP v 94. členu določa postopek vročanja z javnim naznanilom, tožena stranka pa je na oglasnih deskah sezname upravičencev objavila največ za 10 dni in ne za 15, kot zahteva ZUP. Odlok ni vseboval nobenega roka, v katerem bi dejanski končni upravičenci, ki jih ni bilo na seznamu, morali podati ugovor. Tožnik v letu 2004 ni imel nobenega pravnega varstva, poleg tega pa se je pri toženi stranki telefonsko pozanimal glede vračila vlaganj, a je bil odpravljen, da mu ni treba dostaviti nikakršnih dokazil in da bo občina vse uredila sama. O tem je jasno in resnicoljubno izpovedal tožnik, sodišče pa je le pavšalno zavrnilo izpovedbo, da naj bi bila prilagojena potrebam tega postopka. Taka nevsebinska obrazložitev predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik nadalje navaja, da sodišče ne bi smelo ugotoviti, da komisiji ni posredoval dokazil o vlaganjih, saj tega tožena stranka v svojih vlogah nikoli ni trdila. Prvostopenjsko sodišče je z upoštevanjem okoliščine, da tožnik ni predložil dokazil komisiji, storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj se je iztekel rok za vložitev zahteve za uvrstitev na seznam oziroma v 28. točki govori o nekem neopredeljenem roku in datumu 3.6.2004, v 30. točki pa o 25.3.2004, je odločba obremenjena s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enaka kršitev je podana v delu, kjer sodišče najprej ugotavlja, da sredstva iz naslova vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje niso bila vrnjena več osebam, kot jih je v končnem seznamu upravičencev, vendar je v poravnavi govora o 602 upravičencih, v končnem seznamu je 738 upravičencev, iz kartic finančnega knjigovodstva pa izhaja izplačilo 743 upravičencem. Zmotno je tudi materialnopravno stališče sodišča glede neupravičene obogatitve in sodba je v tem delu neobrazložena. Višina vračila ni bila odvisna od števila upravičencev ampak od dolžine izgrajenega omrežja in je tako obsegala tudi vračilo za delo omrežja, ki ga je financirala tožeča stranka.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdi od tožene stranke zahteva plačilo 1.179,00 EUR z zakonskimi obrestmi od 5. 8. 2008 do plačila iz naslova vrnitve vlaganj v telekomunikacijsko omrežje na območju Občine Železniki.

6. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje mogoče izpodbijati le zaradi napačne uporabe materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče je torej vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Pravna podlaga, na kateri temelji tožbeni zahtevek, so določbe Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (v nadaljevanju ZVVJTO). Tožnik trdi, da je tožena stranka postala zavezanka za vračilo vlaganj s trenutkom, ko je zneske prejela od Republike Slovenije kot temeljnega zavezanca po zakonu, to je 5.8.2008, ko je prejela izplačilo vlaganj v telekomunikacijsko omrežje s strani Slovenske odškodninske družbe d.d. Tožena stranka je v postopku trdila, da je v skladu s 6. členom ZVVJTO sprejela Odlok o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje na območju Občine Železniki. (v nadaljevanju Odlok), v katerem je določila način sestave seznamov upravičencev. Na seznam ni uvrstila občanov, za katere ni imela nobene dokumentacije oziroma dokazil, da so vlagali v telekomunikacijsko omrežje. Ker tožnik ni bil uvrščen na seznam, tožena stranka zanj ni pridobila sredstev in mu jih ne more vrniti.

8. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z izčrpnimi in prepričljivimi razlogi, navedenimi v obrazložitvi in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene

9. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ni verjelo tožniku, da se je že v letu 2004 pri toženi stranki telefonsko pozanimal glede vračila vlaganj, ta pa naj bi mu pojasnila, da ni treba dostaviti dokazil o vlaganjih, ker bo to uredila sama. Sodišče prve stopnje izpovedi tožnika ni verjelo glede na ostale dokaze, na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje pa je višje sodišče v sporih majhne vrednosti vezano. Tudi pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do datuma, v katerem naj bi upravičenci vložili zahteve (oziroma je navedlo dva različna datuma) ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni namreč pomembno, ali se je rok iztekel 25. 3. 2004 ali 3. 6. 2004, ključna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik vse do 5. 10. 2008 od tožene stranke ni zahteval povračila vlaganj oziroma uvrstitve na seznam iz 6. člena ZVVJTO oziroma predložil dokazil in posledično ni naveden na seznamu upravičencev. V zvezi s tem je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da tožena stranka nikoli ni trdila, da tožnik v roku iz 4. člena Odloka ni predložil dokazil, saj nasprotno izhaja iz II. točke odgovora na tožbo (list. št. 16). Tudi zatrjevanih neskladnosti med številom upravičencev, ki so jim sredstva bila vrnjena, pritožbeno sodišče ni ugotovilo, saj je sodišče prve stopnje v točki 31 obrazložitve jasno in prepričljivo pojasnilo, zakaj so bila sredstva izplačana 743 upravičencem, na končnem seznamu pa jih je bilo 735 in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, da jih ne bi ponavljalo.

10. Glede uporabe določb Zakona o upravnem postopku pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, izraženem v točki 29 obrazložitve, in sicer, da je sestava končnega seznama upravičencev izraz vloge tožene stranke, ki je v postopku vračanja vlaganj nastopila kot upravičenka v imenu dejanskih končnih upravičencev in da ne gre za ravnanje toženke kot oblastvenega organa oziroma organa v izvajanju javnih pooblastil. Pravilnost tega stališča je potrjena v odločbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 476/2011 z dne 2. 2. 2012, ki je naravo pravnega razmerja, ki izhaja iz 6. člena ZVVJTO, opredelilo kot civilnopravno razmerje. Iz navedene odločbe še izhaja, da določbe ZVVJTO ne dajejo podlage, da bi občinski upravni organ odločal o vračanju vlaganj v telekomunikacijsko omrežje v upravnem postopku ali izdal upravno odločbo.

11. Tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (190. člen Obligacijskega zakonika). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da do prikrajšanja tožnika ni moglo priti že zato, ker ni naveden na končnem seznamu upravičencev (prim. tretji odstavek 6. člena ZVVJTO).

12. Zaradi navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).