Jedro

Po ugotovitvi, da predstavljajo tudi denarna sredstva skupno premoženje pravdnih strank, je sodišče ugotavljalo delež pravdnih strank na tem premoženju in ugotovilo, da sta deleža pravdnih strank enaka (kot tudi na ostalem skupnem premoženju) in znašata za vsakega od njiju 1/2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da spadajo denarna sredstva, ki so na bančnem računu tožene stranke, odprtem pri P. banki, v znesku 37.311,04 EUR, v skupno premoženje pravdnih strank, na katerem znaša delež vsake od strank 1/2 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe plačati 18.655,52 EUR tožeči stranki. Po poteku roka za plačilo, ji je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi, da je dolžna v 15-ih dneh plačati tožeči stranki 5.455,38 EUR pravdnih stroškov, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev pa je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Navaja, da so neresnične ugotovitve sodišča, da je njegov pokojni oče deset let pred zapisom darilne pogodbe za časa svojega življenja razdelil vse svoje imetje ženi in svojim otrokom. Ker je zbolel, je šel po desetih letih z ženo in s sinom 26. 12. 1963 k odvetniku in napisal darilno pogodbo, v kateri toženec ni imenovan, ker je takrat živel in delal v L. Istega dne je bila pri istem odvetniku napisana tudi pogodba, s katero je pokojni oče A.-ja in mamo zavezal, da 1/3 nepremičnine, ki sta jo dobila z darilno pogodbo, izplačata tožencu. Pri pisanju pogodb je bila prisotna toženčeva mama, ki se je strinjala z njihovo vsebino. Avgusta 1964 sta s tožnico stanovala pri njegovem očetu v ..., ki je v navzočnosti svoje žene, brata A. in njiju izročil tožencu darilno pogodbo in pogodbo s 26. 12. 1963 ter zahteval, naj se po teh pogodbah ravna. Takrat so se dogovorili, da se tožencu odstopi eno zemljiško parcelo površine 1,5 ha, na kateri bi zgradil vikend, preostali delež v stanovanjski hiši in skladišču bi prepustil njima v lastništvo, v zameno pa bi mu naknadno izplačala 30.000,00 EUR. Ker je bila mama stara in bolna, je brat A. vodil skupno premoženje in je tudi on izplačal 30.000,00 nemških mark in izročil del zemljišča. Da je denar na PBS posebno premoženje toženca, je tožeči stranki dobro znano, saj je bila prisotna ob izročitvi darilne pogodbe s 26. 12. 1963 in ob izplačilu denarja v ...

Tožnica je imela privarčevanega več denarja, kot je zaslužila, oziroma prejela pokojnine. Vse stroške je plačevala z denarjem toženca. Poleg tega je vsako leto od 1. aprila do 1. novembra stanovala v ..., kjer je toženec plačeval vse stroške in je v 22-ih letih privarčevala ves denar. Ta denar je skrbno skrivala pred tožencem. Ko je od toženca samovoljno odšla, je denar odnesla s seboj. Sodišče je v dokaznem postopku zaslišalo B. B., sina pravdnih strank. Da bi pomagal tožnici, se je v sporu zlagal, saj bi od tega imel samo koristi. Navaja, da je sin oseba z nizko moralno in človeško vrednostjo. V nadaljevanju pritožbe utemeljuje svojo oceno njegovih značajskih lastnosti in ga skuša očrniti.

Sodišče je v 20. točki obrazložitve zapisalo, da naj bi toženec v vlogi navedel, da je imel denar na računu P. privarčevan od pokojnine, kar ni res, niti ni tega zapisal v pripravljalni vlogi. Pri P. je imel odprt osebni račun, na katerega je naložil denar, ki ga je dobil kot nadomestilo za njegov del v stanovanjski hiši, kar je dobil kot darilo od pokojnega očeta. Ta denar je že od leta 1964 vezan in ga toženec ni dvigoval, niti ni nanj pooblastil tožeče stranke. Navedeno pomeni, da je imel toženec pri N. odprt račun, kamor je nalagal denar od pokojnine, pri P. pa račun, na katerega je položil denar, ki je bil njegovo posebno premoženje. Zakaj bi sicer imel odprta dva računa pri dveh različnih bankah in plačeval dve proviziji? Sodišče je tožencu očitalo, da v dokaz svojih navedb ni predlagal zaslišanja prič, ki bi potrdile izročitev denarja. Gre za zlonamerno navedbo v sodbi, ki ima namen prikazati toženca kot slabega in nepoštenega človeka. Pri izročitvi pogodb in 30.000,00 nemških mark so bili prisotni toženčev oče, mama, brat, bivša soproga in toženec. Vsi razen pravdnih strank so že umrli, zato ne more predlagati njihovega zaslišanja.

Toženec dvomi v objektivnost sodnice, saj ji je sodišče že dvakrat vrnilo zadevo v ponovno obravnavo. Sodnica s takim ravnanjem ruši šibko zdravje toženca. Sodišče je v 14. točki obrazložitve zapisalo, da toženec svojo izpovedbo spreminja in prilagaja, kar ni res. Po drugi strani pa sodnica tožeči stranki vse verjame brez verodostojnih dokazov. Tožnica ni verodostojna. Želi pridobiti še posebno premoženje toženca.

S svojim razširjenim zahtevkom za razdelitev denarja pri P. je prepozna. Stranka mora v skladu s 386. členom ZPP najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev predlogov in ponuditi dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Tožeča stranka je šele z vlogo v februarju 2014 sodišču predlagala dokaz, naj po uradni dolžnosti pridobi podatke o toženčevem računu pri P. S takim predlogom je bila prekludirana. Šele na naroku 6. 3. 2014 je nedovoljeno razširila tožbeni zahtevek in navedla, da spadajo v skupno premoženje tudi denarna sredstva, ki jih je imel toženec na kateremkoli računu v času razpada skupnosti.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi je že pravnomočno razsojeno o skupnem premoženju pravdnih strank, ki obsega trisobno stanovanje na ..., garažo kot posamezni del stavbe št. 22 v kleti tripleks garaže ob ... ter denarna sredstva na bančnem računu tožene stranke pri N., d.d., v znesku 57.399,95 EUR. Pravnomočno je razsojeno, da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka. Z izpodbijano sodbo je sodišče razsodilo še o preostanku zahtevka, ki se nanaša na denarna sredstva, ki so na bančnem računu tožene stranke pri P. banki v znesku 37.311,04 EUR. Sporno med pravdnima strankama je, če so ta sredstva njuno skupno premoženje, saj tožeča stranka zatrjuje, da so in da sta deleža pravdnih strank na njem enaka, tožena stranka pa trdi, da gre za njeno posebno premoženje.

6. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavljajo tudi sredstva na bančnem računu pri P. banki skupno premoženje pravdnih strank ter da sta deleža obeh pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, torej 1/2. 7. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da naj bi bila tožeča stranka z razširjenim tožbenim zahtevkom in predlaganim dokazom o poizvedbah o toženčevem računu pri P. banki, prepozna. Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo 27. 5. 2014 spremenila tožbeni zahtevek in zahtevala ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank tudi denarna sredstva, ki so na bančnem računu toženca pri P. banki v znesku 37.311,04 EUR. Toženec spremembi tožbe ni nasprotoval, sodišče je narok nadaljevalo z dokaznim postopkom, pravdni stranki sta vložili stroškovnike, nato se je narok zaključil. Prav tako tožeča stranka ni bila prepozna s predlaganim dokazom o poizvedbah pri P. Po določilu 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in predlagati dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Tožeča stranka je predlagala izvedbo dokaza s poizvedbo pri P. v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 24. 1. 2014 (list. št. 60 - 62 spisa). V tej vlogi je tožnica podala tudi dejanske navedbe o finančnih sredstvih na P. Prvi narok za glavno obravnavo je sodišče opravilo 6. 3. 20141 , torej je tožeča stranka predlagala izvedbo dokaza pravočasno.

8. Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožeča stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi (drugi odstavek 185. člena ZPP). Ker se je tožena stranka po spremembi tožbe spustila v obravnavanje o glavni stvari, se šteje, da spremembi ni nasprotovala. S tem, ko je tožeča stranka na zadnjem naroku spremenila tožbo (in se je tožena stranka spustila v obravnavanje spremenjene tožbe), z spremembo ni bila prepozna (prekludirana), kot navaja tožeča stranka v pritožbi. Tožeča stranka namreč lahko spremeni tožbo do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP), le da je po vročitvi tožbe tožencu za njeno spremembo potrebna toženčeva privolitev.

9. Tožena stranka nasprotuje dokazni oceni in očita, da je sodišče v celoti verjelo izpovedbi in trditvam tožeče stranke, toženi stranki pa ne. Poleg tega meni, da je imela tožena stranka pretežko dokazno breme, saj so vse priče, ki so sodelovale pri sklepanju pogodb in bi jih lahko predlagala za zaslišanje, že pokojne. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je sklenjena in prepričljiva ter sledi metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Sodišče je obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedbi tožene stranke. Toženec je svojo izpovedbo spreminjal, poleg tega ni bila podprta z ostalimi izvedenimi dokazi. Toženec bi lahko svoje trditve dokazoval tudi z drugimi dokazi, ki so na razpolago v civilnem postopku (ne le z izpovedbo prič). Trditev o tem, da je imel že od leta 1964 denarna sredstva na P. banki, bi na primer lahko dokazoval z listinskimi dokazi.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi argumentirano obrazložilo, zakaj ne verjame tožencu, da bi mu oče podaril nepremičnino ali denarni znesek (od 14. do 20. točke obrazložitve), niti, da naj bi mu denar podaril oziroma izročil brat A. Navedeno ne izhaja ne iz pogodb, na kateri se toženec sklicuje, niti iz izpovedb (tožnica je zanikala, da naj bi bila prisotna ob izročitvi 30.000,00 DEM, toženec pa je svojo izpovedbo spreminjal).

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec v vlogi z 21. 3. 2014 navedel, da je denar na računu P. privarčeval s svojo pokojnino. Zato je utemeljeno štelo, da je toženec s tem potrdil, da so bila (tudi) ta denarna sredstva na tem računu privarčevana v času trajanja zakonske zveze s skupnimi dohodki, tudi s pokojnino. Pritožbene navedbe toženca, da to ni bilo navedeno v njegovi pripravljalni vlogi, niso utemeljene. Iz njegove pripravljalne vloge z 21. 3. 2014, ki se v spisu nahaja na list. št. 111, izhaja drugače, oziroma tako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Po ugotovitvi, da predstavljajo tudi denarna sredstva na P. skupno premoženje pravdnih strank, je sodišče ugotavljalo delež pravdnih strank na tem premoženju in ugotovilo, da sta deleža pravdnih strank enaka (kot tudi na ostalem skupnem premoženju) in znašata za vsakega od njiju 1/2. Pri ugotavljanju deležev je sodišče ocenjevalo prispevke obeh pravdnih strank v času trajanja njune skupnosti in upoštevalo, da je tudi toženec skrbel za družino, vzgojo otrok ter gospodinjstvo, vendar je štelo, da je imela večji delež pri tem ravno tožnica. Glede prispevka pravdnih strank pri varstvu in vzgoji otrok in gospodinjstvu je sodišče upoštevalo tudi izpovedbo sina pravdnih strank, ki jo skuša toženec v pritožbi razvrednotiti z navajanjem negativnih lastnosti priče, vendar neuspešno. Sodišče je upoštevalo izpovedbo te priče v sklopu vseh izvedenih dokazov ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka napravilo zaključke. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da je tožnica v pretežni meri skrbela za otroka in gospodinjstvo, denarni prejemki toženca pa so bili nekoliko večji od tožnice, vendar je bil njen prispevek k povečanju in ohranjanju premoženja enak ter sta deleža ne premoženju enaka, torej 1/2. 13. Ostale pritožbene navedbe so take narave, da ne vplivajo na pravilnost izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Narok 28. 8. 2013 je sodišče preložilo zaradi prispele pripravljalne vloge.