Jedro

Ker je bilo zaradi škodnega dogodka dalj časa porušeno življenjsko ravnovesje tožnice, primarni strah, ki ga je utrpela ob udarcu dela kovinskega droga na vozilo, ki ga je vozila, ustreza standardu pravno priznane škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 400,00 EUR odškodnine iz naslova primarnega strahu.

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožena stranka. V obrazložitvi navaja, da ugotovitve sodišča v 8. točki obrazložitve ne dajejo podlage za zaključek, da je bilo tožničino duševno ravnovesje porušeno zaradi padca kovinskega droga na njeno vozilo. Kadar pa zaradi sicer intenzivnega primarnega strahu ni izkazano, da je bilo dalj časa porušeno življenjsko ravnovesje, to ni podlaga za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi prestanega strahu. Sodišče ni obrazložilo pravnega standarda v daljšem časovnem obdobju, zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem postopku nikoli ni bilo sporno, da je M. odgovoren za škodo, ki jo je utrpela tožnica, ko se je med tem, ko se je vozila z avtom po cesti, odlomil železni kovinski drog, na vrhu katerega je visela zastava tožene stranke in padel na vozilo. V pritožbenem postopku je sporno, ali primarni strah, ki ga je zaradi dogodka trpela tožnica, ustreza standardu pravno priznane škode.

6. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnica 13. 1. 2017, ko se je v koloni peljala po zasneženi cesti mimo poslovne stavbe tožene stranke, doživela močan strah, ko je začutila silovit udarec po motorju in je počilo vetrobransko steklo. Še bolj strah jo je postalo, ko je videla, da ob cesti leži kovinski steber. Dogodek je do takšne mere porušil njeno ravnovestje, da ni bila več sposobna voziti vozila in so jo na kraj nesreče prišli iskat njeni starši. Do 16. 1. 2017 je bila doma, potem je odšla v službo, ker je bilo tam zelo veliko dela, vendar se ni vozila sama, ker ji je tako svetoval njen zdravnik. Vsakokrat, ko se je peljala mimo kraja nezgode, se je ustrašila, če se je na cesti pojavila kakšna senca.

7. Osebno izpoved tožnice je sodišče objektiviziralo s kopijo zdravstvene kartoteke iz katere sledi, da ji je osebna zdravnica tri dni po nezgodi, 16. 1. 2017, postavila diagnozo akutna stresna reakcija in potrdila, da je tožnica ob škodnem dogodku doživela hud stres zaradi katerega je še vedno pretresena in ni sposobna za vožnjo avtomobila. Vse navedeno potrjuje, da je bilo zaradi škodnega dogodka dalj časa porušeno življenjsko ravnovesje tožnice, zato je odškodnina iz naslova primarnega strahu, ki ga je tožnica utrpela ob udarcu dela kovinskega droga na vozilo, ki ga je vozila ustreza standardu pravno priznane škode. Odškodnina v višini 400,00 EUR pa je tudi primerno odmerjena.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je pravilno uporabilo določila materialnega prava in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Ker pritožbeno sodišče ne najde tistih pritožbenih razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Kljub temu, da je tožena stranka v pritožbenem postopku propadla, pa pritožbeno sodišče meni, da odgovor na pritožbo v tako enostavni zadevi ni bil potreben in tudi ni prispeval k dokončni rešitvi zadeve, zato je prav, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).