Jedro

Tožeča stranka ni ne navedla ne izkazala nobenega ravnanja tožene stranke, ki bi kazalo na to, da bo postala uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena, ampak so navedbe ostale na ravni hipotetičnih predvidevanj, ki temelji na s strani tožnika zatrjevani nemoralnosti tožencev. Prvostopenjsko sodišče je z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovilo, da je ostalo zemljiškoknjižno stanje nepremičnin v času od vložitve predloga do odločitve o predlogu (skoraj šest mesecev) nespremenjeno. Tudi na podlagi tega ni mogoče sklepati na kakršnokoli ravnanje tožencev, ki bi pomenilo pretnjo tožniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do verjetnosti obstoja terjatve, pa bi se moralo. Toženca sta prišla do vpisa hipoteke in bremena na nezakonit način, saj ob vpisu prvotožena stranka ni bila več lastnica nepremičnine, prav tako ni bila izkazana bančna transakcija, da je drugi toženec prvi toženki posodil 45.000 EUR. Zato ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da obstoji le teoretična možnost, da bo drugotožena stranka zahtevala prodajo nepremičnine in začela izkoriščati pravico užitka. Ta možnost obstoji, saj od nekoga, ki se poslužuje nemoralnih in nezakonitih ravnanj, ni pričakovati, da bo od neznanega trenutka dalje postal moralen, njegovo ravnanje pa zakonito. Šele, če bo imela tožeča stranka v rokah začasno odredbo, bo lahko drugotoženi stranki preprečila izvajanje bremena užitka in unovčenje hipoteke. Če drugotožena stranka še ni začela s postopkom izvršbe in koriščenjem pravice užitka, to ne pomeni, da tega ne bo storila jutri. Drugi toženec je pod vplivom matere in na očeta ni navezan. Z lahkim srcem je podpisal fiktivno pogodbo. Da je začasna odredba utemeljena, govori že dejstvo, kako je prišlo do vpisa obremenitev v zemljiško knjigo. Da je drugotožena stranka zlonamerna, izhaja že iz dejstva, da je sklenila tako pogodbo. S svojim ravnanjem sta toženca pokazala, da ne spoštujeta morale, zakonov in ne sodišča. Od nekoga, ki se ne drži sodne poravnave in sklepa fiktivne pogodbe, ni pričakovati, da bo delal pošteno in v skladu z moralnimi načeli. Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, obstoji že zato, ker sta dosegli toženi stranki na podlagi nične pogodbe vpis v zemljiško knjigo, ki je javna.

Sodišče neutemeljeno očita tožeči stranki, da je za izkazanost pogoja, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki, povzela le določbe zakona. Že s samo tožbo in predlogom začasne odredbe je dovolj obsežno opisano, zakaj tožena stranka ne bo utrpela z začasno odredbo nobene škode. Zlonamernost ravnanja toženih strank je jasna in očitna in je ni treba stalno ponavljati. Sodišče je samo v obrazložitvi (v 11. točki) zapisalo, da iz zemljiškoknjižnih izpiskov ne izhaja, da bi drugotožena stranka začela s kakršnimikoli postopki za uveljavitev hipotekarne terjatve. Prav tako je sodišče ugotovilo, da drugotožena stranka nima potrebe koristiti užitka stanovanja v lasti tožeče stranke. Temu tožeča stranka pritrjuje. Drugotožena stranka torej ne bo utrpela nobene škode, če se ji prepreči uveljavitev njene fiktivne terjatve in uživati pravico užitka na nepremičnini. Sodišče je kršilo pravila postopka, ko je na eni strani ugotovilo, da nevarnosti, da bo terjatev tožeče stranke onemogočena, ni, ker drugotožena stranka pravic iz pogodbe o priznanju dolga ne uresničuje. Po drugi strani pa sodišče zatrjuje, da bi tožena stranka z izdajo začasne odredbe utrpela hujše posledice, če bi se tekom postopka odredba izkazala za neutemeljeno. Sklep je zato nesklepčen in sam s seboj v nasprotju.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je zoper toženca vložil tožbo zaradi ničnosti pogodbe in izbrisa vpisa v zemljiško knjigo, v kateri navaja, da sta tožnik in prva toženka bivša zakonca, drugi toženec pa je njun sin. S prvo toženko sta 28. 11. 2017 sklenila sodno poravnavo o delitvi skupnega premoženja, s katero je tožnik od prve toženke kupil solastniški delež do 4/12 na nepremičninah parc. št. 569/6 in parc. št. 569/5, obe k. o. ... za kupnino 45.000 EUR. Tožnik je tako postal solastnik nepremičnin do 1/2 celote, nepremičnini pa v naravi predstavljata stanovanje v pritličju stanovanjske hiše v Š. Toženca sta 4. 1. 2018 sklenila pogodbo o priznanju terjatve in zavarovanju s hipoteko ter breme užitka. Breme hipoteke v višini 45.000 EUR in breme užitka sta vknjižila v zemljiško knjigo. Ker je pogodba fiktivna in nasprotuje moralnim načelom, je nična. Prva tožena stranka je namerno povzročila škodo tožniku, sebi in drugi toženi stranki pa je pridobila premoženjsko korist. Terjatev iz pogodbe bo zapadla v plačilo 31. 3. 2018, zaradi česar bo drugotožena stranka začela z izvršilnim postopkom in terjala 45.000 EUR ter prodajo nepremičnine. S tem bo terjatev tožeče stranke, da postane zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin, onemogočena. Glede na modus operandi tožencev bo verjetno zelo težko prišla do poplačila svoje terjatve, saj bo prvotožena stranka po vsej verjetnosti nepremičnino napisala na tretjo osebo, drugotožena stranka pa nima premoženja. Poleg tega se tožnik boji, da bi drugi toženec v hišo nekega dne kar vstopil in jo začel preurejati, s čimer bi nad tožnikom in njegovim premoženjem izvajal silo, lahko pa bi mu povzročil tudi škodo. Ker drugi toženec biva s svojo mamo (prvo toženko), ima stanovanje in nima interesa, da bi skupaj s tožnikom izvajal posest na nepremičnini. Terjatev, ki je predmet pogodbe med tožencema, je fiktivna, saj drugi toženec nima denarja. Tožena stranka torej s tem, ko ne bo mogla unovčiti svoje fiktivne in nične terjatve, ne bo utrpela nobene škode.

6. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je želel zavarovati svojo nedenarno terjatev tako, da se: prvotoženi stranki prepove razpolaganje in obremenjevanje nepremičnin parc. št. 569/6 (do 4/12) in parc. št. 569/5, obe k. o. ...; drugemu tožencu prepove unovčiti terjatev v višini 45.000 EUR, vpisane pri istih parcelnih številkah; - Okrajnemu sodišču v Škofji Loki odredi vpis prepovedi obremenjevanja in razpolaganja ter prepoved izvršbe na navedenih parcelah; drugotožencu prepove izvajati pravico preužitka na navedenih nepremičninah; Okrajnemu sodišču v Škofji Loki odredi vpis prepovedi izvajanja pravice užitka v korist drugega toženca na navedenih nepremičninah.

7. Po določilu 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (objektivni pogoj). Za verjetno pa mora upnik izkazati tudi obstoj ene izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (subjektivni pogoj). Za izdajo začasne odredbe morata biti po citiranem določilu izpolnjena oba pogoja, subjektivni in objektivni. Po določilu tretjega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

8. V obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče ni presojalo, ali je podan objektivni pogoj za izdajo začasne odredbe, saj je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo verjetno izkazati subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe. Pritožbeni očitki, da se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo z verjetnostjo obstoja terjatve, zato ni utemeljen.

9. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so navedbe tožeče stranke o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ostale na posplošeni ravni hipotetičnih možnost. Tožeča stranka se sklicuje na nemoralnost tožencev in zatrjuje, da bi lahko drugotožena stranka po 31. 3. 2018 začela z izvršilnim postopkom, v katerem bi terjala 45.000 EUR in zahtevala prodajo nepremičnin. Že prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa obširno obrazložilo, zakaj hipotetična možnost, da bi tožeča stranka utegnila sprožiti izvršilni postopek, v katerem bi bili nepremičnini prodani, ne predstavlja preteče nevarnosti za tožnika. Ob tem, da pogodba, na katero se sklicuje tožnik, ni izvršilni naslov, tožnik pa ne navaja, da bi drugi toženec sprožil karšenkoli postopek za uveljavitev svojega upravičenja, je tožnik (že) postal zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, za katere v predlogu zatrjuje, da bo njegova terjatev postati zemljiškoknjižni lastnik, postala onemogočena.

10. Tožeča stranka ni ne navedla ne izkazala nobenega ravnanja tožene stranke, ki bi kazalo na to, da bo postala uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena, ampak so navedbe ostale na ravni hipotetičnih predvidevanj, ki temelji na s strani tožnika zatrjevani nemoralnost tožencev. Prvostopenjsko sodišče je z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovilo, da je ostalo zemljiškoknjižno stanje nepremičnin v času od vložitve predloga do odločitve o predlogu (skoraj šest mesecev) nespremenjeno. Tudi na podlagi tega ni mogoče sklepati na kakršnokoli ravnanje tožencev, ki bi pomenilo pretnjo tožniku.

11. Tudi glede nevarnosti, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, tožeča stranka ni navedla nobenih konkretnih ravnanj druge tožene stranke, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da iz njih izhaja vsaj verjetna bojazen, da tožeči stranki preti sila ali nastanek težko nadomestljive škode. Zgolj teoretična možnost, da bi lahko utegnil drugi toženec nekega dne vstopiti v hišo in jo začeti preurejati po svoje in nad tožečo stranko in premoženjem izvajati silo, ter povzročiti škodo, ni dovolj. Tožeča stranka mora izkazati dejansko pretečo nevarnost, kar ji v danem primeru ni uspelo.

12. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo tudi, da tožeči stranki ni uspelo verjetno izkazati nastanka hujših neugodnih posledic dolžniku, od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tožnik se je namreč v predlogu v bistvenem skliceval le na zakonsko besedilo 272. člena ZIZ. Pritožnik v zvezi s tem sedaj neutemeljeno očita, da je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju. Sodišče ni tehtalo, katera od strank bi z izdajo začasne odredbe oziroma z njeno neizdajo trpela manjšo škodo, saj je ugotovilo, da se tožeča stranka sklicuje le na besedilo 272. člena ZIZ. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeči strani ni uspelo izkazati nevarnosti,1 to avtomatično ne pomeni, da toženi strani ne bi nastala škoda oziroma bi bila ta manjša, kot bi bila škoda, ki bi nastala tožeči zaradi neizdaje začasne odredbe. Ugotovljeno dejstvo, da tožnik ni sprožil postopka za uveljavitev svojih upravičenj, ne pomeni avtomatično tudi manjše škode. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti) ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže (zahteva dokaznosti), v postopku odločanja o začasni odredbi z dokaznim standardom verjetnosti. Tožnik pa trditev o dejstvih, ki bi verjetno izkazala nastanek hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, ni izkazal. 13. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

1 Tožeča stranka zmotno šteje, da je napravilo prvostopenjsko sodišče zaključek o neizkazani nevarnosti le na podlagi tega, ker drugotožena stranka ni uresničila pravic iz pogodbe o priznanju dolga.