Jedro

Tožnik s prisojeno odmeno za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne more priti v boljši položaj, v kakšnem bi bil, če mu delovno razmerje ne bi prenehalo in bi opravljal funkcijo do izteka mandatnega obdobja. Zato je treba od nadomestila plače, ki mu je prisojeno, odšteti nadomestilo, ki ga je prejela za čas brezposelnosti s strani zavoda za zaposlovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča in stranka stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od 25. 7. 2005 do 28. 6. 2007 obračunati zapadle mesečne bruto plače v višini 2.302,43 EUR, od navedenih mesečnih zneskov odvesti predpisane prispevke ter akontacijo dohodnine v skladu z zakonom in na tako obračunane neto mesečne zneske, zmanjšane za 503,33 EUR mesečno od vključno avgusta 2005 do vključno aprila 2006, od vključno maja 2006 do vključno junija 2007 pa nezmanjšane neto zneske, obračunati in plačati zakonske zamudne obresti od dospelosti posameznega mesečnega zneska plače, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter mu povrniti njegove stroške postopka v višini 2.219,17 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (v tč. I oziroma II izreka), ki se nanaša na zmanjšanje mesečnih zneskov v obdobju od avgusta 2005 do vključno aprila 2006 ter glede plačila stroškov se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži tudi za obdobje od avgusta 2005 do vključno aprila 2006 plačilo celotnega bruto zneska plače v višini 2.302,43 EUR mesečno ter od navedenih mesečnih zneskov odvod prispevkov in akontacije dohodnine oziroma podrejeno, da ugodi pritožbi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je Vrhovno sodišče odločilo, da tožniku pripada odmena, ker je bil pred potekom mandata razrešen brez krivdnih razlogov po 5. odstavku 83. člena ZJU, vendar zaradi pravne praznine njegov položaj ne sme biti slabši kot položaj drugih tajnikov ali direktorjev občine, ki so ob nastopu položaja seznanjeni z možnostjo razrešitve brez krivdnih razlogov pred potekom mandata. Gre torej za posebno obliko odškodnine zaradi razrešitve tožnika pred potekom mandata, ki ne posega v njegove pravice po prenehanju delovnega razmerja, kar je sodišče prve stopnje z odštetjem višine posameznega mesečnega nadomestila za obdobje avgust 2005 do aprila 2006 dejansko storilo. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo potrebno zaradi zagotovitve enakega ekonomskega položaja tožnika po stališču revizijskega sodišča odšteti tudi tožnikove prejemke iz nadomestila za brezposelnost. Vrhovno sodišče je opozorilo samo na pritožbeno navedbo tožene stranke, da je potrebno višino odmene zmanjšati za zneske, ki naj bi jih tožnik pridobil za opravljeno delo proti plačilu. Nepravilne so tudi navedbe sodišča prve stopnje, da je sledilo napotilom pritožbenega sodišča v zvezi s plačilom nadomestil in plačilom za delo v času od prenehanja delovnega razmerja do poteka mandata. Višje delovno in socialno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 138/2011 sodišču prve stopnje ni naložilo, da ugotavlja višino plače ob upoštevanju in odbijanju zneskov, ki jih je tožnik prejel iz naslova brezposelnosti. Denarno nadomestilo iz naslova brezposelnosti ni plačilo za delo, gre za pravico upravičenca iz področja socialnega zavarovanja, ki ga je tožnik prejemal zato, ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Meni, da prejemanje denarnega nadomestila, do katerega je bil upravičen, saj je bila ugotovljena zakonitost odpovedi, ni plačilo za opravljeno delo, gre za pravico iz socialnega varstva in ne za pravico iz dela, ki se med seboj izključujeta. Opozarja, da je prejel odpravnino zaradi odpovedi in prenehanja delovnega razmerja. Tožnik izpodbija tudi del sodbe, ki se nanaša na določitev stroškov postopka. Meni, da je sodišče napačno odločilo v zvezi s ponovljenim postopkom in sicer bi moralo za obravnavo dne 19. 8. 2011, kjer je že bilo določeno v zvezi z denarno odmeno, določiti v višini 1000 točk (priznano 200 točk) ter pripravljalno vlogo 750 točk (priznano 300 točk), glede na višino vtoževanega denarnega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje razlogom pritožbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Meni, da je stališče tožnika zmotno, bistvenega pomena je dejstvo, da tožnik s prisojeno odmeno ne more priti v ekonomsko boljši položaj, kot bi bil v primeru, da do razrešitve pred potekom mandata ne bi prišlo. Neutemeljena je tudi pritožba v stroškovnem delu. Povišana vrednost dajatvenega dela zahtevka je bila s strani tožnika opredeljena šele kasneje, po opravljenem naroku 19. 8. 2011. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že večkrat odločalo, zadnjič je s sklepom opr. št. Pdp 138/2011 z dne 21. 4. 2001 pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji).

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo plač od prenehanja delovnega razmerja 25. 7. 2005 do 28. 6. 2007 v bruto višini mesečno 2.302,43 EUR, za čas prejemanja nadomestila za brezposelnost od 26. 7. 2005 do 25. 4. 2006 pa je zneske zmanjšalo za prejeta neto nadomestila za čas brezposelnosti. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju ni delal in prejemal plačila za delo. Ker pa je prejemal nadomestilo za brezposelnost, je glede na stališče revizijskega sodišča, da mora biti tožnikov ekonomski položaj enak, kot bi ga imel do izteka mandatnega obdobja, ob ugotovitvi, da bi bil tožnikov ekonomski položaj zaradi prejetega nadomestila boljši, plačo zmanjšalo za prejeto nadomestilo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 2/2009 z dne 25. 1. 2011 potrdilo kot pravilno odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama, poziv nazaj na delo, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje ter obračun in izplačilo mesečnih plač po 28. 6. 2007. Kljub navedeni odločitvi o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja pa je glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-343/04 z dne 9. 2. 2006 sodišče prve stopnje iz razlogov, ki izhajajo iz Ustavne odločbe, tožniku prisodilo odmeno zaradi razrešitve v višini plače, ki bi jo tožnik prejemal do poteka mandata. Odmena mora biti takšna, da se njegov ekonomski položaj, ki bi ga imel do izteka mandata, ne bi spremenil. Sodišče prve stopnje je zato v ponovljenem postopku tožniku priznalo za čas do poteka mandata plačo, ki bi jo prejemal, če bi še naprej opravljal delo direktorja občinske uprave. Ugotovilo je, da tožnik v spornem času ni opravljal dela za plačilo. Nadomestilo za čas brezposelnosti, ki ga je tožnik prejemal od avgusta 2005 do vključno aprila 2006 je sodišče prve stopnje upoštevalo pri višini odmene. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik s prisojeno odmeno ne more priti v ekonomsko boljši položaj, kot bi ga imel do izteka mandatnega obdobja. V odmeni se zato ne more upoštevati prejemkov iz naslova nadomestila za brezposelnost, saj v tem primeru ekonomski položaj tožnika ne bi bil enak, temveč boljši, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ob preizkusu odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili stroški postopka pravilno odmerjeni. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo za obravnavo dne 19. 8. 2011 priznati 1000 točk in ne 200 točk ter za pripravljalno vlogo 750 točk in ne 300 točk. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov upoštevalo vrednost spornega predmeta določenega s strani tožnika (8.345,85 EUR), povišano vrednost spornega predmeta je tožnik opredelil po opravljenem naroku 19. 8. 2011, zato je šele od takrat upravičen do povrnitve višjih stroškov.

Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške stranki krijeta sami (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP).