Jedro

Tožena stranka ni obrazložila, zakaj je plačilo globe štela kot strošek iz 8. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP oziroma ni obrazložila, zakaj je ob sicer nespornem podatku o začetku stečajnega postopka in podatku o pravnomočnosti plačilnega naloga štela, da globa predstavlja druge stroške stečajnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4933-149357/2012-25 z dne 10. 1. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT-4933-149357/2012-25 odločila, da je dolžnik dolžan plačati denarno kazen v znesku 450,00 EUR, stroške davčne izvršbe v višini 115,00 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR, ki temeljijo na izvršilnem naslovu, sklepu, št. 00009896163-2 z dne 11. 4. 2011, Postaje prometne policije Celje, ki je postal izvršljiv 20. 4. 2012 in sklepu, št. DT-4933-149357/2012-4 z dne 1. 4. 2014, ki ga je izdala Finančna uprava Republike Slovenije in je postal izvršljiv 18. 4. 2014 (I. točka izreka). V II. točki izreka je določila način in postopek izvedbe davčne izvršbe ter v VI. točki izreka, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za finance, je s sklepom DT-499-23-54/2017-2 z dne 24. 3. 2017 odločilo, da se v izpodbijanem sklepu z dne 10. 1. 2017 spremeni I. točka izreka v prvem odstavku v 1. alineji v navedbi vrste sankcije, ki pravilno glasi „globa“ in v prvi točki izreka v drugem odstavku v 1. alineji v navedbi vrste izvršljivega naslovu in datumu izvršljivosti, tako da pravilno glasi „plačilni nalog, ki je postal izvršljiv dne 21. 4. 2012“ in v I. točki izreka v drugem odstavku v 2. alineji v navedbi opravilne številke izvršljivega naslova in izdajatelja izvršljivega naslovu, tako da se v tem delu pravilno glasi „št. DT-4933-149357/2012-9“, ki ga je izdala Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad Maribor. V ostalem delu je drugostopenjski organ sklep potrdil in pritožbo zavrnil (I. točka izreka) ter v II. točki izreka odločil, da stroški postopka niso bili priglašeni.

3. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in pojasnjuje, da je skladno z določilom Obligacijskega zakonika, dne 11. 4. 2016 nastopilo zastaranje in se sklicuje na odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja in dejstvo, da upnik terjatve v postopek osebnega stečaja ni prijavil. Pojasnjuje, da je več kot sedem let brezposelen in prejema denarno socialno pomoč in nima rubljivih sredstev. Je hud psihični bolnik, rubež premičnin pa, ko je bila izvršba začeta že prvič, ni bil uspešen. Izvršba je bila že enkrat pred tem pravnomočno ustavljena in se zato ne more ponovno začeti. Iz tega razloga je prosil za odložitev izvršbe in ustavitev postopka.

4. Opozoril je na sklep Okrožnega sodišča v Celju o odpustu obveznosti z dne 15. 4. 2015, opr. št. St 1424/2010 in opozarja, da učinkuje na navadne in podredne terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 18. 11. 2010. S sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 30. 9. 2014 se je postopek osebnega stečaja končal. Meni, da je tožena stranka materialni predpis, Zakon o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) uporabila napačno, saj se sklicuje na napačno pravno podlago (prvi odstavek 354. člena ZFPPIPP) in tako ostaja neobrazloženo, zakaj je plačilo globe v obravnavani zadevi strošek stečajnega postopka. Le te namreč določa 355. člen zakona kot tekoče stroške in občasne stroške stečajnega postopka in med njimi globe kot strošek stečajnega postopka niso naštete. Opozarja tudi, da sklep o davčni izvršbi ne bi smel biti začet, saj terjatev ni bila prijavljena v stečajno maso, tožeča stranka pa je bila v osebnem stečaju in odpust obveznosti učinkuje na vse navadne in podrejene terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 18. 11. 2010. Sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba v celoti odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek, predlaga pa tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Mnenja je tudi, da je v zadevi prišlo do zastaranja samega zahtevka, ker je bila določba Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških, ki je začela veljati 13. 6. 2013, davčni organ pa je postopek začel v letu 2012 in bi moral upoštevati predpis, ki je stranki bolj naklonjen.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe organa druge stopnje. Opozarja na stališče sodne prakse, po katerem terjatev države iz naslova globe za prekršek nastane šele s trenutkom pravnomočnosti odločbe o prekršku, ne pa že s samo izdajo odločbe oziroma trenutkov storitve prekrška (sodba VS RS, št. X Ips 603/2004 z dne 3. 9. 2009), torej je obveznost tožeče stranke nastala po uvedbi stečajnega postopka z dnem 31. 5. 2011. Gre za strošek postopka, ki temelji na ustreznem izvršljivem naslovu navedenem v 3. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP. V primeru nastanka globe po začetku stečajnega postopka, kot drugega občasnega stečajnega postopka iz 8. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP, bi predlagatelj izvršbe moral v dvoletnem relativnem zastaralnem roku opraviti dejanja, ki pretrgajo zastaranje pravice. Kot tako dejanje šteje tudi posredovanje izvršilnega naslova v izterjavo pristojnemu organu (10. 10. 2012), kar je pretrgalo tek dveletnega relativnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 44. člena ZP-1. 7. Tožena stranka je pojasnila tudi, da se za začetek izvrševanja sankcije šteje trenutek izdaje sklepa o davčni izvršbi (sodba VS RS, št. X Ips 85/2011 z dne 17. 4. 2012). Tako je organ prve stopnje že 1. 4. 2014 izdal sklep o davčni izvršbi, torej se je le ta začela pravočasno. V zvezi z razmerami tožeče stranke pa pojasnjuje, da je v predmetnem postopku predmet prisilne izterjave samo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi sodišče uvodoma ugotavlja, da tožeča stranka vlaga tožbo zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT-4933-149357/2012-25 z dne 10. 1. 2017, izdan na podlagi sklepa, št. 00009896163-2 z dne 11. 4. 2011, Postaje prometne policije Celje, ki je postal izvršljiv 20. 4. 2012 in sklepu, št. DT-4933-149357/2012-4 z dne 1. 4. 2014, ki ga je izdala Finančna uprava Republike Slovenije in je postal izvršljiv 18. 4. 2014. 10. Sodišče pojasnjuje tudi, da v zadevi ni sporno, da se je postopek osebnega stečaja začel 18. 11. 2010, ko je Okrožno sodišče v Celju izdalo Sklep št. St ... in da se je stečajni postopek zaključil z izdanim sklepom o končanju stečajnega postopka, opr. št. St ... z dne 30. 9. 2014, dne 15. 4. 2014 pa je bil tožeči stranki izdan sklep odpustu obveznosti. Prav tako med strankama upravnega spora ni sporno, da je obveznost plačila globe nastala z dnem pravnomočnosti plačilnega naloga št. 0000098961632 z dne 11. 4. 2011, dne 31. 5. 2011, torej nesporno po začetku stečajnega postopka.

11. Drugostopenjski organ je odločitev o uvedbi izvršilnega postopka, po presoji pritožbenih navedb v katerih se je tožeča stranka sklicevala na nedopustnost izvršbe, ker ji je bil dne 15. 4. 2015 izdan sklep, opr. št. St ... sklep Okrožnega sodišča v Celju o odpustu obveznosti, oprl na določbo 8. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP, ki opredeljuje občasne stroške stečajnega postopka in med drugim tudi druge stroške stečajnega postopka, razen tekočih stroškov iz drugega odstavka tega člena. Tožena stranka je sicer pojasnila, da 3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP v prvem odstavku določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju in ugotovila, da navedena določba velja tudi v primeru davčne izvršbe. Sklicevala pa se je na izjemo iz drugega odstavka tega člena, ki določa, da se prvi odstavek tega člena ne uporablja za izvršbo na podlagi sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ali izvršilni naslovi, izdani v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Dolgovani znesek iz izvršilnega naslova, denarno kazen v znesku 450,00 EUR z vsemi pripadajočimi stroški, je torej drugostopenjski organ štel kot strošek postopka iz 8. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP, za katerega ne velja obveznost prijave v stečajni postopek.

12. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj je plačilo globe štela kot strošek iz 8. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP oziroma ni obrazložila, zakaj je ob sicer nespornem podatku o začetku stečajnega postopka in podatku o pravnomočnosti plačilnega naloga štela, da globa predstavlja druge stroške stečajnega postopka. Sodišče iz navedenega razloga ne more izvesti presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta, zato je izpodbijano odločbo na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena, v zvezi z določbo 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena in v roku določenem v tem odstavku o pritožbi tožeče stranke ponovno odločati in izdati nov upravni akt. K II. točki izreka:

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožniku, skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Slednji določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z DDV znaša 347,70 EUR.