Jedro

Pri tožbenem zahtevku na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev poslovnega prostora gre za spor o obstoju najemnega razmerja. Zato se kot vrednost spornega predmeta po 42. členu ZPP vzame enoletna najemnina. Za določitev višine enoletne najemnine je treba upoštevati v pogodbi dogovorjeno najemnino in ne zneska, ki ga je zahteval tožnik na podlagi spremembe pogodbe. Ker enoletna dogovorjena najemnina ne presega revizijskega praga, revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo: a) da najemna pogodba med tožnikom in tožencem na podlagi odpovedi preneha veljati (druga točka); b) da je toženec dolžan izprazniti poslovni prostor ter ga izročiti tožniku (tretja točka); c) da je toženec dolžan tožniku plačati 1.443,83 EUR, prej 346.000 SIT, (prvi odstavek četrte točke); d) da se zavrne tožbeni zahtevek s katerim tožnik od toženca zahteva plačilo 42.354,72 EUR, prej 10.149.886 SIT, (drugi odstavek četrte točke) in e) da je toženec dolžan tožniku plačati 4.275,95 EUR, prej 1.024.687.80 SIT, (peta točka). Pritožbeno sodišče je toženčevi pritožbi delno ugodilo in spremenilo četrto točko zgoraj navedene odločitve sodišča prve stopnje tako, da je toženec dolžan tožniku plačati 0,002504 EUR, prej 0,6 SIT. V ostalem je zavrnilo tožnikovo pritožbo in pritožbo toženca v celoti ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti navedeni odločitvi nižjih sodišč toženec vlaga revizijo.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je dovoljeno samo v tistih primerih, ki jih zakon posebej določa. Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3 in Uradni list RS, št. 45/2008, ZPP-D, v nadaljevanju: ZPP) v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih dovoljena revizija, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT).

Premoženjskopravni tožbeni zahtevek v tej zadevi je sestavljen iz dveh nedenarnih ugotovitvenih zahtevkov in štirih denarnih zahtevkov. Predmet revizijskega odločanja so torej zahtevki: 1) da najemna pogodba med tožnikom in tožencem preneha veljati; 2) da je toženec dolžan izprazniti poslovni prostor in ga izročiti tožniku; 3) da je toženec dolžan tožniku plačati uporabnino v višini 1.443,83 EUR (prej 346.000 SIT); 4) da je toženec dolžan tožniku plačati najemnino v višini 0,002504 EUR (prej 0,6 SIT); 5) da je toženec dolžan tožniku plačati stroške za vodo iz naslova neupravičene obogatitve (tožnik naj bi jih plačal namesto toženca, čeprav je vodo porabil toženec), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neplačanih stroškov za vodo ter stroški izvršilnega postopka, ki jih je tožnik zahteval iz naslova povrnitve škode (skupno v višini 4.275,95 EUR, prej 10.149.886 SIT). Ti zahtevki imajo različno pravno in dejansko podlago (prvi in drugi odstavek 182. člena ZPP), zato je pomembna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

Vrednost obeh nedenarnih zahtevkov, ki se nanašata na spor o obstoju najemnega razmerja, se določi po 42. členu ZPP. Kot vrednost spornega predmeta se vzame enoletna najemnina. Med strankama ni spora, da dogovorjena mesečna najemnina znaša 3000 din. Tožnik je v tožbi sicer navedel, da zaradi spremembe valute in časovne oddaljenosti dogovorjena najemnina ni več primerna, zato je zahteval najemnino v višini 900 EUR na mesec. Vendar je za določitev višine enoletne najemnine treba upoštevati v pogodbi dogovorjeno najemnino in ne zneska, ki ga je zahteval tožnik na podlagi zahteve po spremembi pogodbe. Ker torej enoletna dogovorjena najemnina znaša 0,0150 EUR, prej 3,6 SIT, (po določilih o denominaciji v Zakonu o spremembi vrednosti dinarja po stanju na dan 31. 12. 1989, Uradni list SFRJ, št. 83/89), revizija v tem delu ni dovoljena.

Tudi revizija zoper odločitvi o plačilu uporabnine (346.000 SIT) in najemnine (0,6 SIT) ni dovoljena, ker vrednosti ne dosegata revizijskega praga.

Iz tožbe izhaja, da je znesek 4.275,95 EUR (prej 1.024.687.80 SIT) sestavljen iz stroškov za vodo, ki jih je tožnik plačal namesto toženca, iz zakonskih zamudnih obresti od neplačanih stroškov in iz stroškov izvršilnega postopka, ki so nastali, ker je bilo treba stroške in obresti prisilno izterjati. Stroške za vodo tožnik zahteva iz naslova neupravičene obogatitve, zakonske zamudne obresti in izvršilne stroške pa iz naslova povrnitve škode. Zaradi različne dejanske in pravne podlage je treba vrednost teh zahtevkov presojati ločeno. Iz pripravljalne vloge tožnika z 19. 10. 2004 (listovni številki 26 in 27) izhaja, da zahteva 794.429,37 SIT iz naslova povrnitve škode, ostalo pa iz naslova neupravičene obogatitve. Ker noben od zahtevkov torej ne presega revizijskega praga, revizija tudi v tem delu ni dovoljena.

Zaradi navedenega je revizijsko sodišče revizijo zavrglo (377. člen ZPP).