Jedro

Po 1. odstavku 941. člena ZOR lahko ZPIZ zahteva plačilo za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom tudi neposredno od zavarovalnice. Ta pravica neposredne tožbe pa ne temelji na zavarovalnem razmerju iz obveznega zavarovanja oz. prostovoljnega zavarovanja za dodaten obseg pravic po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zato je za sojenje o takšnem sporu pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

1) Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita.

2) Zadeva se odstopi v reševanje stvarno pristojnemu okrožnemu sodišču. 3) Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, zavezalo toženo stranko Zavarovalnico, da tožeči stranki izplača iz naslova nastale ji škode znesek 363.343,12 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za škodo, ki je bila Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje povzročene v zvezi z zavarovalnim primerom, zato je na podlagi 2. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) podana stvarna pristojnost delovnega in socialnega sodišča. Tožeča stranka je po ugotovitvah tega sodišča zaradi izplačevanja invalidske pokojnine njenemu zavarovancu I. H., ki je bil dne 3.11.1976 v prometni nesreči hudo telesno poškodovan, utrpela škodo. Ker je njegovo invalidnost povzročil S. J., zavarovanec tožene stranke, je za nastalo škodo podana njena odškodninska odgovornost. Sodišče druge stopnje je kot pravilno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot pravno neupošteven je med drugim zavrnilo pritožbeni ugovor o stvarni nepristojnosti socialnega sodišča za reševanje tega spora. Pri utemeljitvi svoje presoje se je oprlo na določbo 1. odstavka 941. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 75/89 - ZOR) v zvezi z 285. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98 - ZPIZ).

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne navedbe, da s trenutkom izpolnitve pogojev in odmero polne starostne pokojnine zavarovancu I. H., skladom tožeče stranke ne nastaja več nobena škoda. Zato je njen tožbeni zahtevek za povračilo izplačanih in odvedenih dajatev iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, neutemeljen. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77 je sodišče storilo s tem, da je odločalo o uveljavljenem tožbenem zahtevku, za katerega rešitev je stvarno pristojno okrožno sodišče v gospodarskem sporu. Zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi nižjih sodišč razveljavi in naloži tožeči stranki povrnitev vseh stroškov tega postopka.

V skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - še uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Ugotovilo pa je obstoj očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77. Res je socialno sodišče po 2. odstavku 5. člena ZDSS pristojno na področjih iz 1. odstavka odločati tudi o sporih o odgovornosti za škodo, ki je povzročena zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ima po 1. odstavku 281. člena ZPIZ pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro ali smrt zavarovanca. Škoda je tožeči stranki nastala, ker je zavarovanec tožene stranke S. J. dne 3.11.1976 povzročil prometno nesrečo, pri kateri je bil hudo telesno poškodovan I. H. - zavarovanec Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Na podlagi odločbe bivše Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 17.11.1977 mu je bila priznana invalidnost I. kategorije kot posledica bolezni in nesreče pri delu (50 % proti 50 %) in od 3.10.1977 dalje pravica do invalidske pokojnine.

S. J. je bil zavarovan pri toženi stranki po 1. odstavku 940. člena ZOR pred odgovornostjo oziroma po določbah v času nastanka škodnega primera veljavnega zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 24/76). Zavarovanje pred odgovornostjo ureja ZOR v 7. odseku 2. oddelka pod naslovom Premoženjsko zavarovanje. Že iz sistematike navedenega zakona, ter po sami vsebini pogodbe za zavarovanje pred odgovornostjo, je ugotoviti, da ne gre za zavarovalno razmerje kot ga ima v mislih 2. odstavek 5. člena ZDSS. S pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo zavarovanec (sklenitelj zavarovanja) združuje določen znesek sredstev v zavarovalnici, ki zavaruje njegovo premoženje, da se ne bi zmanjšalo, če bi nastopil primer, da bi moral zavarovanec zaradi svoje odgovornosti komu povrniti škodo. Zavarovalnica prevzame s to pogodbo obveznost, da bo poravnala škodo, če jo oškodovanec zahteva (1. odstavek 940. člena ZOR).

Tožena stranka, pri kateri je imel njen zavarovanec sklenjeno obvezno odgovornost zavarovanja v prometu, torej jamči za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, nastale z uporabo motornega vozila. Tožena stranka je iz tega naslova vse do 31.12.1992 tožeči stranki izplačevala odškodnino za škodo, nastalo ji z izplačilom dajatev pokojninskega in invalidskega zavarovanja njenemu zavarovancu. Ker je po izpolnitvi pogojev, določenih v ZPIZ (starosti in pokojninske dobe), zavarovanec tožeče stranke pridobil pravico do starostne pokojnine, je prenehala z izpolnjevanjem obveznosti iz zavarovanja pred odgovornostjo.

Zato je tožeča stranka na podlagi 1. odstavka 941. člena ZOR vložila predmetno tožbo, pri čemer je postalo ključno vprašanje - obstoj stvarne pristojnosti socialnega sodišča. Obe sodišči sta svojo stvarno pristojnost utemeljili z ugotovitvijo, da izhaja odškodninski zahtevek tožeče stranke iz zavarovalnega razmerja. Pri tem sta prezrli, da obravnavano zavarovalno razmerje temelji na obveznem zavarovanju v prometu na podlagi v času nastanka škodnega primera veljavnega zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja. Zavarovalno razmerje iz 2. odstavka 5. člena ZPIZ pa nastane na podlagi tega zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje oziroma prostovoljno vključitev v zavarovanje za dodaten obseg pravic.

V obravnavani zadevi po presoji revizijskega sodišča ne gre za odškodninski zahtevek, ki izvira iz zavarovalnega razmerja po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, pač pa iz naslova obveznega zavarovanja v prometu - torej druge zakonske podlage. Že vsebina tega pravnega razmerja ne zadošča, da bi obravnavano zadevo lahko opredelili kot socialni spor, saj gre za spor iz civilnopravnega razmerja. Ker v njem nastopata kot stranki Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zavarovalnica, torej pravni osebi iz 1. odstavka 489. člena ZPP-77, je za rešitev tega spora stvarno pristojno, kot ves čas postopka zatrjuje tožena stranka - gospodarsko sodišče. Po 1. odstavku 97. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 do 28/2000 - ZS) sodno oblast v Republiki Sloveniji izvajajo sodišča splošne pristojnosti, specializirana sodišča, kot na primer delovna in socialna sodišča, pa le v okviru pristojnosti, ki je z zakonom izrečno določena (2. odstavek 97. člena). Specializirana sodišča, ki postopajo po posebnih pravilih postopka (1. člen, 14. člen ZDSS) so tako sodišča z določenim ožjim področjem pristojnosti. Zato velja domneva, da so za vse zadeve sodne pristojnosti, razen zadev, za katere zakon izrecno določa pristojnost specializiranih sodišč ali drugih organov (1. člen ZPP-77), stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti. Ker je obravnavani spor šteti za spor obligacijske narave po 1. členu ZPP-77, je s tem tudi že določena vrsta (oblika) sodnega varstva, zato ne prihaja v poštev subsidiarno določeno varstvo iz 5. člena ZDSS.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 394. člena ZPP-77 odločilo kot je razvidno iz izreka.