Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 36. člena ZIZ. Le-ta določa, da je vrnitev v prejšnje stanje v izvršilnem postopku dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor. Vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo tako v izvršilnem postopku ni dopustna. Višje sodišče pritožniku še pojasnjuje, da ne drži njegovo stališče, da je plačilo sodne takse za pritožbo sestavni del pritožbenega postopka. Gre za dve ločeni procesni dejanji. Plačilo sodne takse je le procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o pritožbi v skladu z 29.b členom ZIZ, samo plačilo sodne takse pa ureja ZST-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlog dolžnika A., d. o. o. za vrnitev v prejšnje stanje z dne 21. 9. 2017 zavrglo iz razloga, ker vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljena zaradi zamude roka za plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeni sklep je dolžnik vložil pritožbo, v kateri navaja, da ne more soglašati z razlago zakona, ki bi v primeru zamude roka za pritožbo pri enakem dejanskem stanju omogočalo vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s pritožbo, medtem, ko zamuda roka za plačilo sodne takse, ki je sestavni del pritožbenega postopka, tega ne omogoča. Po prepričanju dolžnika pravilna razlaga zakonskih pravil terja zaključek, da pod zakonsko pravico zamude roka za ugovor ali pritožbo spadajo tudi vsa dejanja, ki so del uveljavljanja te pravice, torej tudi plačilo sodne takse. V nasprotnem primeru je razlaga neustavna, saj posega v ustavno varovane pravice, to je pravice dolžnika do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Plačilo sodne takse je sestavni del pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 36. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Le-ta določa, da je vrnitev v prejšnje stanje v izvršilnem postopku dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor. Vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo tako v izvršilnem postopku ni dopustna. Višje sodišče pritožniku še pojasnjuje, da ne drži njegovo stališče, da je plačilo sodne takse za pritožbo sestavni del pritožbenega postopka. Gre za dve ločeni procesni dejanji. Plačilo sodne takse je le procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o pritožbi v skladu z 29.b členom ZIZ, samo plačilo sodne takse pa ureja Zakon o sodnih taksah. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v odločbi III Dor 24/2014 z dne 1. 4. 2014, ki določa, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko utemelji samo zamuda procesnega roka, ne pa tudi zamuda materialnopravnega roka. Čeprav je plačilo sodne takse procesna predpostavka, je rok za plačilo sodne takse materialnopravni in ne procesni rok. Ta je namreč določen v34. členu ZST-1, obveznost stranke pa je materialnopravno obveznost. Glede roka za plačilo sodne takse, ki je določen v Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) in pri katerem gre tudi za nepodaljšljiv zakonski rok, tako ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje (enako tudi VS RS sklep III Dor 135/2013).

5. Kolikor pa pritožnik trdi, da s to svojo odločitvijo sodišče posega v ustavno varovane pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, je pritožniku pojasniti, da glede na številne enake sodne odločitve, ki jih je že citiralo sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi in glede na zdaj navedene sklepe Vrhovnega sodišča RS, pritožnik zgolj s splošnim sklicevanjem na ustavno varovane pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS s tem, da ni navedel drugačnih odločitev sodišč, svoje pritožbene trditve ni uspel utemeljiti.

6. Prav tako pa pritožniku ni kratena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, saj bi dolžnik lahko dosegel vsebinsko obravnavanje pritožbe, če bi plačal sodno takso, ki je predpisana kot procesna predpostavka. Iz točke 8 obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča RS – 1 77/12, Up-376/12 izhaja, da je ustavno dopustno, da je rok za plačilo sodne takse prekluziven in da plačilo izvedeno po poteku tega roka ni mogoče upoštevati. V nasprotnem primeru bi se namreč po naravi stvari skrivila cilja (ekonomičnost postopka in procesna disciplina), ki jima z določitvijo roka za plačilo sodne takse sledi zakonodajalec.

7. Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih stranka ni priglasila.